Jedro

Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je upad števila dijakov na šoli in v dijaškem domu predvidela že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se 2. in 3. odstavek izreka, razen odločitve o stroških postopka, v celoti na novo glasita: "Ugotovi se, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 9. 2005, spremenjeni z dodatkom št. 1 z dne 29. 12. 2005. Tožena stranka je dolžna tožnico vrniti na delo, jo od 1. 9. 2006 prijaviti v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti), na ustrezne račune odvesti predpisane prispevke in davke po osnovni plači v višini, kot jo je tožnica prejela za mesec avgust 2006, najmanj pa po višini sorazmernega dela minimalne plače, upoštevajoč pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 30 ur tedensko, ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek (za ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za polni delovni čas, in za prijavo v socialna zavarovanja po osnovi razlike med sorazmernim delom in celotno minimalno plačo) zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2006 nezakonito prenehalo ter da je v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Toženi stranki je naložilo, naj jo vrne na delo, od 1. 9. 2006 prijavi v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno, zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti), odvede predpisane prispevke in davke po osnovi plače, ki jo je tožnica prejela za mesec avgust 2006, najmanj pa po osnovi minimalne plače, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in ji povrne pravdne stroške v znesku 951,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je obrazložitev sodišča prve stopnje vsebovana v dveh stavkih. Zaključilo je, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 2. 9. 2005 z aneksom z dne 29. 12. 2005 nezakonita, ker ni naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je iz izpodbijane sodbe razvidno, da potreb po redni zaposlitvi tožnice ni bilo oziroma da je bila zaposlena za določen čas glede na potrebe učnega procesa. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 152/2006 z dne 28. 3. 2007, v katerem je navedeno, da ni nezakonita pogodba o zaposlitvi za določen čas, če se predvideva zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali sprememba programov izobraževanja in predmetnikov. Tega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sodišče prve stopnje ni presojalo, niti ni navedlo odločilnih razlogov, predvsem ni obrazložilo, na kakšen način bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico zakonita. Pri toženi stranki je bila slednja zaposlena več let na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, v tem času se je bistveno zmanjšalo število učencev kot tudi število dijakov v dijaškem domu, potreba po njenem delu pa je dejansko prenehala z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ne nazadnje to potrjuje dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 2. 9. 2005 sklenjena le za skrajšani delovni čas, to je trideset ur tedensko. Pri tem ni nebistvenega pomena način financiranja tožene stranke, ki je kot porabnica proračuna vezana na vsakoletni načrt pristojnega ministrstva.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Zmotna uporaba materialnega prava glede na določbo 341. člena ZPP ni podana le v primeru, če sodišče določb materialnega prava ne uporabi, temveč tudi, če jih ne uporabi pravilno. Vendar zaradi tega še ni mogoče govoriti tudi o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba, saj je ta podana le v primeru, ko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo povzroči, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter glede pravilne uporabe materialnega prava. V konkretnem primeru pa je preizkus izpodbijane sodbe mogoč.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v obdobju od 1. 6. 1999 do 31. 8. 2006 na različnih delovnih mestih v okviru dveh pogodb o zaposlitvi, ki sta bili sklenjeni za določen čas in večkrat spremenjeni z aneksi, s katerimi se je njuna veljavnost podaljševala oziroma sta se spreminjala delovni čas in delovno mesto, na katerem je delo opravljala. V prvi pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 1999 za delovno mesto knjigovodske delavke razlog sklenitve ni naveden, naveden je v 6. aneksu, po katerem je tožnica delala polovico delovnega časa v računovodstvu in polovico v tajništvu (kjer je nadomeščala delavko N.N.) in v 7. aneksu, sklenjenem za opravljanje dela 16 ur kot čistilka, 6 ur kot knjigovodja in 18 ur kot vratar (slednje namesto delavca M.O.). Druga pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena 2. 9. 2005 za 30 ur tedensko, od tega za 18 ur dela vratarja in 12 ur knjigovodje. Z dodatkom št. 1 z dne 29. 12. 2005 je bila spremenjena, tako da je tožnica v času od 1. 1. 2006 do 30. 6. 2006 delo opravljala tedensko 22 ur kot vratarka in 18 ur kot knjigovodja (skupaj 40 ur), od 1. 7. 2006 do 31. 8. 2006 pa ponovno 12 ur kot vratarka in 18 ur kot knjigovodja (skupaj 30 ur). Razlog za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni naveden.

Razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas so taksativno določeni v 1. odstavku 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) in za toženo stranko dodatno v 6. in 7. odstavku 109. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji). Navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločanju, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, in tožbenemu zahtevku v pretežni meri utemeljeno ugodilo - ne glede na to, da je izhajalo iz zmotnega stališča, da je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita zgolj zato, ker v njej ni naveden razlog za njeno sklenitev. Kljub temu je namreč presojalo tudi, ali je bil v času sklenitve te pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki podan katerikoli izmed zakonsko navedenih razlogov.

V aneksu št. 6 z dne 1. 9. 2003 k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 5. 1999 je navedeno, da tožnica delo opravlja polovico delovnega čas v tajništvu šole namesto delavke N.N., v aneksu št. 7 z dne 31. 8. 2004 k isti pogodbi o zaposlitvi pa, da delo opravlja 45 % delovnega časa oziroma 18 ur tedensko na delovnem mestu vratarja namesto delavca M.O., ki je kot invalid III. kategorije na čakanju na ustrezno zaposlitev. Drugi razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi niti v pogodbah o zaposlitvi niti v aneksih in dodatkih niso navedeni. V sodnem postopku pa je tožena stranka navajala sledeče razloge: v odgovoru na tožbo je povedala, da so tožnico v letu 1999 zaposlili zaradi povečanega obsega dela oziroma zaradi povečanega vpisa dijakov v srednješolski program gostinske šole in dijaški dom, za katerega se je kasneje izkazalo, da je zgolj začasne narave, tako da je postalo njeno delo že leta 2002 v celoti nepotrebno. V pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2007 je k temu dodala, da so jo najprej potrebovali zaradi uvedbe davka na dodano vrednost, nato je nadomeščala delavko N.N., ki je bila v bolniškem staležu zaradi tvegane nosečnosti in na porodniškem dopustu. Nikoli pa ni nadomeščala delavca M.O., ampak je delo vratarja opravljala zgolj zato, da bi dosegla polno zaposlitev. Predvsem pa se je tožena stranka ves čas sklicevala na dejstvo, da ministrstvo vsako šolsko leto posebej pripravi program, ki temelji na številu dijakov in od katerega so odvisna finančna sredstva oziroma število delovnih mest. Dva izmed navedenih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sta vsebovana v 2. in 3. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR: nadomeščanje začasno odsotnega delavca in začasno povečan obseg dela. Vendar tožena stranka ni dokazala, da sta bila ta dva razloga podana ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi s tožnico, kot tudi ni dokazala nobenega drugega zakonsko določenega razloga, niti razloga iz 109. člena ZOFVI, na katerega se sklicuje v pritožbi. 7. odstavek citiranega člena ZOFVI določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas - poleg primerov v ZDR - sklene, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov. Tožena stranka tekom sodnega postopka ni niti navedla niti dokazala, da je upad števila dijakov na šoli in v dijaškem domu predvidevala že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico. Nasprotno: zgolj na podlagi dejstva, da so se v obdobju od leta 1999 do 2006 zmanjšale potrebe po zaposlitvi tožnice, je štela, da je z njo zakonito že vnaprej sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Opisano ravnanje pa ni pravilno, saj bi v tem primeru vsi delodajalci sklepali le pogodbe o zaposlitvi za določen čas in jih podaljševali toliko časa, dokler bi delavce potrebovali. Takšnim situacijam institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni namenjen, saj imajo delodajalci ob ugotovitvi, da delavca ne potrebujejo več, možnosti redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po ZDR, torej začasno povečanega dela in nadomeščanja začasno odsotnega delavca, pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v sistemizaciji tožene stranke za šolsko leto 2006/2007 v primerjavi s sistemizacijo za šolsko leto 2005/2006 ni bistvenih sprememb: po obeh sistemizacijah je predvideno delo v računovodstvu (v letu 2005/2006 za 1,8 delavca in v letu 2006/2007 za 1,7 delavca) ter delo vratarja (0,45 delavca). Navedena dela je tožnica opravljala vse do 31. 8. 2006, saj se delavec M.O. na delo ni vrnil, ampak je bil invalidsko upokojen.

Poleg tega je tožena stranka kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas navajala omejenost sredstev financiranja oziroma odvisnost od vsakoletnih programov ministrstva. Sodišče prve stopnje njenih navedb utemeljeno ni upoštevalo, saj niti v ZDR niti v ZOFVI takšen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni določen. Le 5. odstavek 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02) določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene, če so za to zagotovljena finančna sredstva. Citirano pravilo sicer še vedno ne določa dodatnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak zgolj prepoveduje delodajalcu zaposlovanje v primeru, ko nima ustreznih finančnih sredstev, v nobenem primeru pa ta določba za toženo stranko ne pride v poštev. Tožena stranka kot posredni porabnik proračuna sodi v javni sektor, vendar drugi del ZJU vključno s 68. členom, ki ureja posebnosti delovnih razmerjih javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalne skupnosti (od 22. člena ZJU dalje), zanjo ne velja.

Na podlagi zaključka, da ni bil podan nobeden izmed zakonsko določenih razlogov za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico, se glede na določbo 54. člena ZDR šteje, da je zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 2. 9. 2005, spremenjena z dodatkom št. 1 z dne 29. 12. 2005, sklenjena za nedoločen čas. Tožnica je tako še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za skrajšani delovni čas 30 ur tedensko. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje deloma napačna, saj ni utemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju za polni delovni čas, in za prijavo v socialna zavarovanja po osnovi najmanj v višini minimalne plače, saj je minimalna plača določena za polni in ne skrajšani delovni čas. Pritožbeno sodišče, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, je tako pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo ter v tem delu opisani tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje pritožbene stroške.