Jedro

O tožnikovi zahtevi je že bilo odločeno, ugotovljeno je bilo preplačilo v znesku 2.263,31 EUR, tožnik je bil seznanjen na kakšen način se bo preplačilo porabilo. Kljub temu je dne 2. 11. 2016 ponovno vložil zahtevo za vračilo preplačanih sredstev. Ker gre za ponovno vložitev zahteve, o kateri je že bilo odločeno, se sodišče strinja, da bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti zahtevi se je namreč že vodil upravni postopek in o njej je že bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se zahteva davčnega zavezanca (v nadaljevanju tudi tožnik) za vračilo preplačanih sredstev zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je Finančni urad Kranj dne 2. 11. 2016 prejel zahtevo davčnega zavezanca v kateri navaja, da je kot fizična oseba dne 24. 9. 2012 plačal obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, akontacije dohodnine, prispevke za starševsko varstvo in prispevke za zaposlovanje v znesku 2.263,31 EUR, ponovno pa je bil ta znesek plačan na podlagi sklepa o izvršbi po rubežu sredstev dne 5. 12. 2012. Prvostopenjski organ je ugotovil, da v letu 2012 plačila niso knjižena v nobeni knjigovodski evidenci organa, prav tako ni knjiženih plačil v dobro davčnega zavezanca. Iz priloženih dokazil je razvidno, da so bila plačila nakazana na račun za plačilo obveznosti podjetja A. d.o.o. (sedaj v stečaju), ki ga je v času pred stečajem zastopal davčni zavezanec kot odgovorna oseba. Zavezanec je torej sam nakazal plačila na račun za plačilo obveznosti podjetja A. d.o.o. Iz knjigovodskih davčnih evidenc je razvidno, da tožnik v letu 2012 ni imel izkazanega preplačila, prav tako tudi ne v letih od 2013 do 2016, zato je prvostopenjski organ zahtevo za vračilo preplačila zavrnil. 2. Toženka je z odločbo št. DT-499-29-157/2017-6 z dne 26. 4. 2017 zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi toženka pojasnjuje, da tožnik prosi za vračilo zneska, ki ga je kot fizična oseba plačal iz naslova prispevkov za socialno varnost v višini 2.263,31 EUR, ker je bil isti znesek ponovno plačan na podlagi sklepa o izvršbi dne 5. 12. 2012. Kot je razvidno iz upravnega spisa, je prvostopenjski organ odločal o tožnikovi zahtevi za vračilo dne 24. 9. 2012 in dne 25. 9. 2012 plačanih obveznosti podjetja A. d.o.o. v skupni višini 2.263,31 EUR in zahtevo zavrnil, čeprav je prvostopenjski organ z odločbo št. DT 42918-53139/2013-12 (07-3401-05) z dne 18. 6. 2014 že odločil, da je tožnik upravičen do vračila plačanega zneska v višini 2.263,31 EUR, pri čemer se mu ta znesek ne vrne, ker se je zmanjšal za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Prvostopenjski organ je tako o isti tožnikovi zahtevi že odločil. Za isto zadevo gre v primeru, če je razlog za uvedbo novega postopka isti kot v prejšnjem postopku, če naj ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino in če gre v novem postopku za isto dejansko in pravno stanje ter za iste stranke in organe, ki so sodelovali v prejšnjem postopku. Glede na navedeno se v konkretnem primeru lahko šteje, da je prvostopenjski organ odločal o isti zahtevi za vračilo in bi moral glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo zavreči. Kljub temu toženka v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi morala pritožbi ugoditi. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v kateri pojasnjuje, da je bil dne 24. 9. 2012 plačan znesek 2.263,31 EUR, in sicer za plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje, prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje, isti znesek pa je bil ponovno plačan še na podlagi sklepa o izvršbi dne 5. 12. 2012. Prvostopenjski organ je dne 18. 6. 2014 z odločbo št. DT 42918-53139/2013-12 ugotovil, da je tožnik upravičen do vračila zneska 2.263,31 EUR, vendar pa mu davčni organ zahtevanega zneska ni vrnil. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi, Finančni upravi RS pa naj naloži, da tožniku vrne znesek 2.263,31 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, ter stroške tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, da naj se obravnavana zadeva združi z zadevo, ki se pri sodišču vodi pod opr. št. I U 915/2017. Po določbi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi več odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo. Kot izhaja iz tožbenih navedb v obravnavani zadevi in iz priloženih upravnih spisov, pa gre za dva povsem različna postopka. V postopku, ki se vodi pod opr. št. I U 915/2017, je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, v obravnavani zadevi pa je izpodbijan sklep o zavrnitvi zahteve za vračilo preplačanih sredstev. Ker ne gre za postopka o istem predmetu, pogoj iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 za združitev postopkov ni izpolnjen.

7. Vračilo preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka ureja Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Skladno s 97. členom ZDavP-2 se davek vrne, če je preplačilo ugotovljeno z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom. Preveč plačani znesek, ki presega 10 EUR se vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna.

8. Tožnik s tožbo zahteva vračilo plačanega zneska v višini 2.263,31 EUR, ki naj bi bil prvič plačan dne 24. 9. 2012 z univerzalnim plačilnim nalogom, ponovno pa naj bi bil ta znesek plačan na podlagi sklepa o izvršbi. Zahteva za vračilo omenjenega zneska je bila enkrat že vložena, in sicer 19. 5. 2014. Kot navaja toženka in čemur pritrdi tudi tožnik v tožbi, je bilo o zahtevi tudi že odločeno, in sicer z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT 42918-53139/2013-12 (07-3401-05) z dne 18. 6. 2014, s katero je davčni urad ugotovil, da je tožnik v zadevi davčne izvršbe A. d.o.o. upravičen do vračila plačanega zneska v višini 2.263,31 EUR. Iz omenjene odločbe izhaja tudi, da je potekel rok plačila drugih davkov, ki presega plačani znesek 2.263,31 EUR, zato se tožniku ta znesek ne vrne. Skladno s šestim odstavkom 97. člena ZDavP-2 se namreč zavezancu, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnemu organu.

9. O tožnikovi zahtevi je torej že bilo odločeno, ugotovljeno je bilo preplačilo v znesku 2.263,31 EUR, tožnik pa je bil seznanjen na kakšen način se bo preplačilo porabilo. Kljub temu je dne 2. 11. 2016 ponovno vložil zahtevo za vračilo preplačanih sredstev. Ker gre za ponovno vložitev zahteve, o kateri je že bilo odločeno, se sodišče, glede na nespremenjeno dejansko in pravno podlago, strinja s toženko, da bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti zahtevi se je namreč že vodil upravni postopek in o njej je že bilo pravnomočno odločeno. Ker pa ima zavrnitev zahteve v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena, saj to ni vplivalo na tožnikove pravice, ne gre za bistveno napako, zaradi katere bi bilo treba tožbi ugoditi.

10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je o tožbi odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.