Jedro

V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na sostorilce, se zahteve za varstvo zakonitosti praviloma rešujejo šele tedaj, ko odločba postane pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek. Zagotovitev pravice do sojenja v razumnem roku pa v nekaterih primerih opravičuje odstopanje od navedenega.

S tem, ko vložnica zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija kazensko sankcijo kot neprimerno, napada pravnomočno sodbo iz razloga, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Izrek

1. Zahtevi zagovornikov obsojenih B.S. in I.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, obsojeni B.S. v znesku 150.000 SIT, obsojena I.K. pa v znesku 100.000 SIT.

2. Zahteva zagovornice obtoženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.12.2001 obtoženega M.K. in obsojena B.S. in I.K., spoznalo za krive več kaznivih dejanj. Obtoženega M.K. je pod točkama II in III/1 spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ugrabitve po 1. odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točko III/3 pa kaznivega dejanja umora po 1. in 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. členom KZ, obsojenega B.S. pod točko II kaznivega dejanja ugrabitve po 1. odstavku 144. člena v zvezi s 25. členom KZ in obsojeno I.K. pod točko III/2 pomoči h kaznivemu dejanju ugrabitve po 1. odstavku 144. člena v zvezi s 27. členom KZ, pod točko III/5 pa kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Obtoženemu M.K. je za kaznivi dejanji pod točko II in III/1 določilo po 1. odstavku 144. člena KZ po štiri leta zapora za vsako, za kaznivo dejanje pod točko III/3 pa po 2. odstavku 127. člena KZ kazen 16 let zapora ter mu nato na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora. Obsojenemu B.S. je za kaznivo dejanje pod točko II po 1. odstavku 144. člena KZ izreklo kazen štiri leta zapora, obsojeni I.K. pa za kaznivo dejanje pod točko III/2 po 1. odstavku 144. člena KZ eno leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko III/5 po 1. odstavku 221. člena KZ štiri mesece zapora ter ji nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Po 49. členu KZ je obtoženemu M.K. v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 21.3.2000 od 7.00. ure dalje, obsojenemu B.S. pa od 24.5.2000 od 7.22. ure do 24.8.2000 do 7.22. ure. Obtoženemu M.K. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, določene kot povprečnino v znesku 250.000 SIT, obsojenemu B.S. v znesku 200.000 SIT in obsojeni I.K. v znesku 100.000 SIT, plačila ostalih stroškov kazenskega postopka pa jih je po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo. Odločilo je tudi, da po 1. odstavku 97. člena ZKP bremenijo potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 22.8.2002, s katero je odločilo tudi o pritožbah drugih obtožencev, deloma ugodilo pritožbam obtoženega M.K. in njegove zagovornice ter obtoženčevega očeta M.K. in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje umora po 1. in 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. členom KZ ter v izreku o enotni kazni in stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženemu M.K. je nato za vsako od kaznivih dejanj ugrabitve po 1. odstavku 144. člena KZ določilo kazen po tri leta zapora in mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 21.3.2000 od 7.00 ure dalje. Pritožbe obsojenega B.S. in njegovega zagovornika ter obsojene I.K. in njene zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojena B.S. in I.K. dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino vsakemu na 200.000 SIT.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovornica obtoženega M.K. in zagovornika obsojenih B.S. in I.K. Zagovornica obtoženega M.K. je zoper obsodilni del sodbe pod točko III/1, ki zadeva kaznivo dejanje po 1. odstavku 144. člena KZ, iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in razveljavi pravnomočno izrečeno kazen za to kaznivo dejanje, nato pa razveljavi tudi izrečeno enotno kazen petih let zapora. Dne 6.10.2003 je podala izjavo, da zahtevo za varstvo zakonitosti umika, s čemer je izrecno soglašal tudi obtoženi M.K. Zagovornik obsojenega B.S. pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, prekršilo pa tudi določbo 1. odstavka 18. člena ZKP. Poudarja, da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon, ker je štelo, da je obsojeni B.S. udejanil vse zakonske znake kaznivega dejanja ugrabitve, čeprav ni bilo tako.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Zagovornica obsojene I.K. pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenki izreče milejšo kazensko sankcijo.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da te niso dovoljene. Kazenski postopek, v katerem zagovorniki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, ni pravnomočno končan. Zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca glede na določbo 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti niso dovoljene.

Zahteva zagovornice obtoženega M.K. ni dovoljena, zahtevi zagovornikov obsojenih B.S. in I.K. pa nista utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov, taksativno naštetih 1. odstavku 420. člena ZKP, vložiti zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo. Izpolnjena morata torej biti dva pogoja: a) da je odločba pravnomočna in b) da je pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretni zadevi se postavlja vprašanje, ali je podan drugi pogoj, saj sodba ni postala pravnomočna kot celota (za obtožene J.K., Z.V. in M.K.). V primeru objektivne koneksitete, za kakršno gre v obravnavani zadevi, je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme. V tej kazenski zadevi je pritožbeno sodišče v skladu s 6. odstavkom 392. člena ZKP prvostopenjsko sodbo deloma razveljavilo, vendar pa takšna delna razveljavitev ne pomeni izločitve dela postopka zoper obtožence, na katere se razveljavitev nanaša. Glede tega vprašanja je ZKP popolnoma določen, ko predpisuje, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti ali izločiti del postopka zoper določene storilce oziroma sostorilce le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). Določba 6. odstavka 392. člena ZKP omogoča le, da ostanejo v veljavi deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razjasnjeno in bi bilo nesmotrno ali celo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

Nerazveljavljeni del sodbe se ne da več izpodbijati s pritožbo in postane formalno in materialno pravnomočen ter celo za obsojence, ki jih razveljavitev ne zadeva, tudi izvršljiv. Navedena zakonska ureditev praviloma narekuje v primeru objektivne koniksitete, še posebej, če se sodba nanaša na sostorilce, reševanje zahtev(e) za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko odločba postane pravnomočna kot celota in ko je končan tudi celoten kazenski postopek. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh sostorilcev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta, beneficium cohaesionis in podobno. Vendar pa bi načelno vztrajanje pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice, oziroma bi pripeljalo do kršitve z Ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Če bi Vrhovno sodišče o zahtevah zagovornikov obsojenih B.S. in I.K. za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi ne odločilo, dokler kazenski postopek ne bo pravnomočno končan kot celota, bi nastal položaj, v katerem bi obsojencema ne bilo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Ta pravica mora biti spoštovana tudi v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu. Sodišče je dolžno organizirati sojenje tako, da se obdolžencu dejansko zagotovi uresničevanje pravic iz 23. člena Ustave. V koliziji si stojita dve zahtevi: a) formalna, ki narekuje izvedbo enotnega postopka in b) obsojenčeva pravica do sojenja v razumnem roku. Kazenski postopek zoper ostale obtožence, glede katerih je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljavilo, je po dveh letih in pol zopet v fazi sojenja pred prvostopenjskim sodiščem. V takem procesnem položaju bi bila po presoji Vrhovnega sodišča, če bi to čakalo na pravnomočen zaključek kazenskega postopka kot celote, pravica obsojenih B.S. in I.K. do sojenja v razumnem roku tako prekršena, da opravičuje odstopanje od zahteve za izvedbo enotnega postopka. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti teh obsojencev obravnavalo po vsebini.

Zagovorniku obsojenega B.S. ni mogoče pritrditi, da je v pravnomočni sodbi podano precejšnje nasprotje glede odločilnih dejstev o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, s tem pa bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Čeprav vložnik večkrat poudarja, da zahteve ne vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ampak zaradi navedene procesne kršitve, pa stori prav to. Iz zahteve je razvidno, da obsojenčev zagovornik svojih trditev o zatrjevanih nasprotjih glede odločilnih dejstev ne utemelji, ampak ponuja dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Z navedbami, da oškodovanec D.G., ki obsojenega B.S. ni prepoznal kot osebo, ki je sodelovala pri njegovi ugrabitvi, da oškodovanec govori o treh in ne štirih ugrabiteljih, da je imel obtoženi B.M. interes razbremeniti sebe in v zadevo vplesti tudi obsojenega B.S. in na ta način svojo krivdo relativizirati, obsojenčev zagovornik v zahtevi izraža nestrinjanje z dokazno presojo v napadeni pravnomočni sodbi in tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za nadaljnje navedbe, da obtoženi B.M., prvič zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, udeležbe obsojenega B.S. pri kaznivem dejanju sploh ni omenjal in da v spisu ni podatkov o tem, da bi bil obsojeni B.S. oseba z vzdevkom "B.". Da vložnik izpodbija dejansko stanje, je razvidno tudi iz trditve v zahtevi, da vsi dokazi v konkretnem primeru kažejo na to, da obsojeni B.S. pri storitvi kaznivega dejanja ni sodeloval in da zagovor soobtoženega B.M., kot zagovor enega kot sostorilcev ne more imeti takega pomena, da bi na tej podlagi sodišče lahko obsodilo B.S. Prav tako ni mogoče pritrditi temu vložniku, da sodišče v sodbi ne navaja razlogov, na podlagi katerih je sprejelo sklep, da je obsojeni B.S. oseba z vzdevkom "B.", ki jo v pismih omenja obtoženi M.K. Prvostopenjska sodba ima razloge o teh dejstvih v drugem odstavku na 33. strani, pritožbene navedbe, ki zadevajo to dejansko vprašanje, pa je presodilo tudi drugostopenjsko sodišče, kar je razvidno iz utemeljitve sodbe v prvem odstavku na 23. strani. Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je sodišče s tem, da se je oprlo na vsebino pisma, ki ni bilo naslovljeno na obsojenega B.S., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj da gre za dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zgolj zaradi tega, ker pisanje, ki ga je v spis na glavni obravnavi predložil obtoženi J.K., ni bilo naslovljeno na obsojenega B.S., še ni mogoče uspešno trditi, da gre za nedovoljen dokaz. Druge podlage za zatrjevano bistveno kršitev pa zahteva ne navaja in je zato tudi v tem pogledu neutemeljena.

Zagovornica obsojene I.K. uvodoma sicer navaja, da sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, vendar teh kršitev v zahtevi ne utemelji. Z navedbami, da obsojenkina starost v času storitve kaznivih dejanj ni nepomembna okoliščina, da bi ji "kolovodje" J.K., Z.V. in V.P. lahko bili starši, da je obsojenka odraščala v neurejenih družinskih razmerah, brez očeta, da sta se starša že zelo zgodaj razvezala, da se je bala obtoženega Z.V., ki ji je na nek način nadomeščal družino, pa tudi K., zagovornica obsojene I.K. izpodbija primernost obsojenki izrečene zaporne kazni. Enako velja za vložničine navedbe, da je obsojenka v končni besedi, pa tudi pritožbi navajala, da je našla resnega partnerja, njej primernih let, s katerim se namerava poročiti, da se je zaposlila in se začela šolati in da se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa, da je te navedbe kot nepreverjene zavrnilo. Zagovornica tudi sama navaja, da v času vložitve pritožbe obsojenka še ni bila poročena in zato ustreznih listin, s katerimi bi svoje trditve podkrepila, ni mogla predložiti, prav tako pa do odločanja o pritožbi pred sodiščem druge stopnje ni uspela dostaviti vseh potrebnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je rodila deklico s težjo srčno napako. Vložnica meni, da je bila na ta način prekršena tudi obsojenkina pravica do poštenega sojenja.

Sodišče prve stopnje je pri izbiri vrste in odmeri kazni izrecno povedalo, da je kljub obsojenkini mladosti ter navezanosti na obsojenega Z.V., glede na težo obeh dejanj treba izreči zaporno kazen, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo priznanje. Višje sodišče se je do navedb v pritožbi obsojenkine zagovornice opredelilo in zapisalo, da se ta neutemeljeno zavzema za izrek pogojne obsodbe in da poudarjanje olajševalnih okoliščin (starost obsojenke, nezaposlenost v času storitve kaznivih dejanj, neizkušenost in navezanost na obtoženega Z.V., ureditev razmer in da pričakuje otroka, česar pa da ni utemeljila), ki so bile večinoma že upoštevane, ne more pripeljati do izreka milejše kazenske sankcije, ker ne upošteva tistih pomembnih okoliščin, ki jih je v sodbi ugotovilo in obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Pojasnilo je tudi, da ni mogoče zaključiti, da gre pri obsojenki za enkraten spodrsljaj in da je podana pozitivna prognoza njenega ravnanja. Očitno je, da vložnica kazenske sankcije ne sprejema in jo izpodbija kot neprimerno, na ta način pa napada pravnomočno sodbo iz razloga, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vložnica nadalje navaja, da je obramba tudi v pritožbi skušala dokazovati, da obsojenka pri kaznivih dejanjih ni sodelovala voljno, marveč predvsem pod vplivom grožnje. Na to navedbo je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je imela obsojenka možnost sodelovanje odkloniti, ker da je imela na voljo vrsto prikladnih odgovorov, med temi tudi, da nima opravljenega vozniškega izpita. Pri tem je višje sodišče po vložničinem mnenju spregledalo, da je I.K. imela na voljo posebno vozilo, katerega lastnik je neka oseba s priimkom K., sicer prijatelj J.K., slednjemu pa da je bilo znano, da obsojenka kljub temu, da vozniškega izpita nima, vozilo uporablja.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se po 1. odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno opredeliti in razložiti. Glede na to, da vložnica v zahtevi sploh ne pojasni, katero kršitev zakona naj bi v tem obsegu zagrešilo sodišče druge stopnje, utemeljenosti teh njenih navedb sploh ni mogoče preizkusiti.

Z izpodbijano sodbo kazenski postopek zoper obtoženega M.K. ni bil pravnomočno končan, saj je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo za kaznivo dejanje umora po 1. in 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 25. členom KZ (točka III/3) tudi glede tega obtoženca in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Obtoženčeva zagovornica pa je vloženo zahtevo nato tudi umaknila. Z obeh vidikov je zato njena zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta zagovornika obsojenih B.S. in I.K. v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, prvi pa je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, druga pa zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je njuni zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na tak izid sta obsojena B.S. in I.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, B.S. v znesku 150.000 SIT, I.K. pa v znesku 100.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče pri obeh obsojencih upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter gmotne razmere obeh obsojencev.

Zahteva zagovornice obtoženega M.K. za varstvo zakonitosti pa ni dovoljena in jo je zato Vrhovno sodišče po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrglo.