Jedro

Toženka bi morala po prejemu tožbe s pozivom na odgovor, v okviru svojega dolžnega ravnanja s povprečno skrbnostjo, preveriti pri odvetniški pisarni, ali je tudi ona prejela tožbo (s pozivom na odgovor v zakonskem roku). Toliko bolj bi morala tako ravnati tudi zato, ker se od toženke kot gospodarske družbe pričakuje večja skrbnost pri poslovanju, ker v pozivu sodišča za odgovor na tožbo ni bilo navedeno, da toženko kdo zastopa, ker je bila toženka v pozivu opozorjena na posledice zamude roka za odgovor na tožbo in ker za dolžno skrbno ravnanje po prejemu odgovora na tožbo (navezava stika z odvetnikom v zakonskem roku zaradi preverjanja njegovega prejema tožbe oziroma vložitve pravočasnega odgovora na tožbo) ni bil potreben noben poseben trud in miselni napor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče znova prišlo do zaključka, da naj bi tožena stranka kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje navajala nepravilno vročitev tožbe. Zato so razlogi prvega sodišča v nasprotju z izvajanji tožene stranke. Toženka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je tožbo prejela, ker pa je tožeča stranka v tožbi navedla, da toženo stranko zastopa odvetniška družba, s katero je tožena stranka sodelovala v predpravdnem postopku, je bila prepričana in je upravičeno pričakovala, da bo na tožbo odgovorila ta odvetniška pisarna. Glede na napačno navedbo tožeče stranke je bila toženka upravičeno v zmoti, da bo tožba vročena tudi njenim pooblaščencem ter da bodo nanjo tudi odgovorili v zakonskem roku. Ker je bila toženka z napačno navedbo tožeče stranke zavedena v zmoto, ni mogla sodelovati v pravdnem postopku. Zato je napačna ocena prvega sodišča, da razlog za vrnitev v prejšnje stanje ne izvira iz sfere tožene stranke. Prvo sodišče se tudi nepravilno sklicuje na sklep I Cpg 153/2012. 3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ponovno zmotno povzelo trditve tožene stranke iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da naj bi toženka kot vzrok zamude roka za odgovor na tožbo uveljavljala nepravilno vročitev tožbe. Tega toženka ni trdila. Toženka tudi ni trdila, da ni vedela, da je sodišče dolžno vročiti tožbo stranki neposredno, če v spisu ni pooblastila njenega odvetnika. Kolikor se je prvo sodišče ukvarjalo s presojo teh vprašanj, je v tem okviru odločalo mimo trditvene podlage predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi česar so razlogi izpodbijanega sklepa v tem delu napačni.

6. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdila, da je bila prepričana, da je tožbo prejela tudi njena odvetniška pisarna, s katero je sodelovala že v predpravdnem postopku, ker je tožeča stranka v tožbi navedla, da toženo stranko zastopa ta odvetniška družba, in da je upravičeno pričakovala, da bo vsa potrebna dejanja (vložitev odgovora na tožbo) opravila ta odvetniška pisarna. Prvo sodišče je v tem delu zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da bi morala toženka po prejemu tožbe s pozivom na odgovor, v okviru svojega dolžnega ravnanja s povprečno skrbnostjo, preveriti pri odvetniški pisarni, ali je tudi ona prejela tožbo (s pozivom na odgovor v zakonskem roku). Toliko bolj bi morala tako ravnati tudi zato, ker se od toženke kot gospodarske družbe pričakuje večja skrbnost pri poslovanju, ker v pozivu sodišča za odgovor na tožbo ni bilo navedeno, da toženko kdo zastopa, ker je bila toženka v pozivu opozorjena na posledice zamude roka za odgovor na tožbo in ker za dolžno skrbno ravnanje po prejemu odgovora na tožbo (navezava stika z odvetnikom v zakonskem roku zaradi preverjanja njegovega prejema tožbe oziroma vložitve pravočasnega odgovora na tožbo) ni bil potreben noben poseben trud in miselni napor. Toženka bi ob dolžnem skrbnem ravnanju tudi v tem primeru, ko je v predpravdnem postopku pooblastila odvetniško pisarno za zastopanje, morala vzpostaviti kontakt z njo takoj po prejemu tožbe (oziroma pravočasno glede na rok za odgovor na tožbo) ter jo obvestiti o prejeti tožbi s pozivom za odgovor. Ker ni tako ravnala ni izkazala potrebne skrbnosti, zato ni mogoče reči, da je njena zamuda nezakrivljena. Prvo sodišče je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Trditev, da je bila toženka s strani tožeče stranke zavedena v zmoto z navedbo toženkinega pooblaščenca v tožbi (oziroma, da je bila zato upravičeno v zmoti, da bo tožba vročena tudi odvetniku), predstavlja nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).