Jedro

Toženka je z izpodbijano odločbo ponovno v celoti odločala o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019, s 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe (ki so identične 1., 2. in 4. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019) pa je tako ponovno odločala o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Toženka je s tem kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot izhaja iz 158. člena Ustave ter četrtega odstavka 225. člena ZUP.

Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Ravnanje toženke, ki tožniku priglašenih stroškov postopka (stroškov za pravno zastopanje) ni priznala (in je odločila, da tožnik te trpi sam), je bilo po presoji sodišča pravilno in zakonito.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 1., 2. in 3. točka izreka odločbe župana Občine Dobrepolje, št. 35103-2/2019-4Pr z dne 26. 5. 2021, odpravijo.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženkina občinska uprava je dne 26. 4. 2019 izdala odločbo, št. 35103-2/2019 (v nadaljevanju odločba z dne 26. 4. 2019), s katero je tožniku odmerila komunalni prispevek za novogradnjo industrijske stavbe na parc. št. 2437, k. o. ...

2. Toženka je (po županu, kot drugostopenjskem organu) s svojo odločbo, št. 35103-2/2019Pr z dne 9. 10. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 9. 10. 2019), odločila: da se delno ugodi tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019 in se v tej popravi izračun komunalnega prispevka za obstoječo že zgrajeno prometno in komunalno infrastrukturo v delu, ki se nanaša na vrednosti podrobnejših meril, naziv in višino indeksacije stroškov (1. točka izreka); da je tožnik dolžan plačati komunalni prispevek za priključitev novogradnje industrijske stavbe na zemljišču parc. št. 2437, k. o. ..., na obstoječo že zgrajeno prometno in komunalno infrastrukturo, ki se odmeri na novo v višini 27.531,83 EUR in ki ga mora poravnati v roku 30 dni (2. točka izreka); da tožnik ni dolžan plačati komunalnega prispevka za novo zgrajeno komunalno opremo v višini 435.868,70 EUR za novogradnjo stavbe iz prejšnjega odstavka, saj je poravnava tega določena s Pogodbo o opremljanju za izvedbo komunalne opreme zemljišč na območju opremljanja obrtne cone A., št. 351-0005/2010-1 z dne 5. 3. 2014, in aneksom št. 1 z dne 4. 4. 2017 (3. točka izreka); da se v primeru, da tožnik ne bo plačal odmerjenega komunalnega prispevka iz drugega odstavka tega izreka, ta odločba pošlje v izvršitev organom, pristojnim za davčno izvršbo (4. točka izreka); da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

3. Tožnik je zoper odločbo z dne 9. 10. 2019 sprožil upravni spor pred tem sodiščem. Sodišče je v zadevi razsodilo s sodbo, I U 1825/2019-19 z dne 11. 3. 2021, s katero je tožbo zoper 1., 2. in 4. točko izreka odločbe z dne 9. 10. 2019 zavrnilo (I. točka izreka sodbe); tožbi deloma ugodilo in 3. točko izreka odločbe z dne 9. 10. 2019 izreklo za nično (II. točka izreka sodbe); tožbi deloma ugodilo in 5. točko izreka odločbe z dne 9. 10. 2019 odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo toženki v nov postopek (III. točka izreka sodbe); toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka v odmerjeni višini (IV. točka izreka sodbe).

4. Toženka je dne 26. 5. 2021 izdala izpodbijano odločbo, katere izrek je v 1. in 2. točki identičen 1. in 2. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019, v 3. točki pa je izrek izpodbijane odločbe identičen 4. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019. S 4. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka odločila, da pritožnik (tožnik) trpi sam svoje stroške.

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka z njo ponovno in v celoti odločala o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019. V zvezi s stroški pritožbenega postopka iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil upravni postopek začet na zahtevo tožnika, zato se v njegovo breme (ne glede na uspeh s pritožbo) odmerijo tudi stroški postopka.

6. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je bilo z izpodbijano odločbo v 1., 2. in 3. točki izreka ponovno odločeno o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno z 1., 2. in 4. točko izreka odločbe z dne 9. 10. 2019. To tožnika postavlja v negotov položaj, saj bi ga v primeru, če zoper izpodbijano odločbo ne bi vložil tožbe, kot dolžnika bremenili dve pravnomočni in izvršljivi odločbi (dvakratni znesek odmerjenega komunalnega prispevka). Toženka bi morala, skladno s sodbo tega sodišča, I U 1825/2019 z dne 11. 3. 2021, ponovno odločiti zgolj o stroških postopka. O teh je toženka odločila napačno. Ne drži namreč toženkino stališče, da je pomembno zlasti to, da se je postopek začel na zahtevo tožnika; ključno je, da je bila pritožba nujna in potrebna, ker je bila prvotna odločitev napačna in nezakonita, toženka pa je tožniku zato dolžna povrniti priglašene stroške pritožbenega postopka. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov upravnega spora.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je delno utemeljena.

9. Dejansko stanje v zadevi je nesporno – toženka je z odločbo z dne 9. 10. 2019 odločila o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019, naslovno sodišče pa je s sodbo, I U 1825/2019 z dne 11. 3. 2021, tožbo zoper 1., 2. in 4. točko izreka odločbe z dne 9. 10. 2019 zavrnilo, ugotovilo, da je 3. točka izreka navedene odločbe nična, ter tožbi delno ugodilo tako, da je odpravilo 5. točko izreka navedene odločbe in zadevo v tem delu vrnilo toženki v nov postopek. V posledici navedenega je toženkina odločba z dne 9. 10. 2019 v 1., 2. in 4. točki izreka v skladu s prvim odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) postala pravnomočna, toženka pa bi morala v ponovljenem postopku ponovno odločiti zgolj o stroških pritožbenega postopka.

10. Iz izpodbijane odločbe v nasprotju z navedenim izhaja, da je toženka z njo ponovno v celoti odločala o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019, s 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe (ki so identične 1., 2. in 4. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019) pa je tako ponovno odločala o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Toženka je s tem kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot izhaja iz 158. člena Ustave (ta določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom) ter četrtega odstavka 225. člena ZUP (ki določa, da je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom). S tem povezani tožbeni očitki so utemeljeni.

11. Sodišče je iz predstavljenih razlogov tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) delno ugodilo (kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1) ter 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo. Zadeve v tem obsegu ni vrnilo toženki v ponovno odločanje, ker je bilo o njej (kot že pojasnjeno) že pravnomočno odločeno.

12. Toženka je z izpodbijanim sklepom (v 4. točki izreka) skladno s sodbo tega sodišča, I U 1825/2019 z dne 11. 3. 2021, ponovno odločila o stroških postopka in sicer tako, da je odločila, da tožnik sam trpi svoje stroške. Tožnik se z navedenim ne strinja in uveljavlja, da je upravičen do povrnitve stroškov, saj je bila pritožba potrebna zaradi nezakonitosti in nepravilnosti odločbe z dne 26. 4. 2019. 13. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da po prvem odstavku 118. člena ZUP organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po prvem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (to pa so tudi stroški za pravno zastopanje) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval povrnitev stroškov stroškov v zvezi s sestavo pritožbe zoper odločbo z dne 26. 4. 2019. Gre za stroške za pravno zastopanje po Odvetniški tarifi, ki nedvomno predstavljajo stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP. V zadevi tudi ni sporno, da se je predmetni upravni postopek začel na zahtevo tožnika za izračun komunalnega prispevka.

14. Tožbeno razlogovanje, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, ker so mu ti stroški nastali zaradi nepravilne odločitve prvostopenjskega organa, ni pravilno. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Drugačna interpretacija navedenih določb ZUP ne izhaja niti iz ustaljene sodne prakse tega sodišča (prim. npr. sodbe v zadevah, IV U 155/2010, I U 356/2011, I U 1401/2012, ter, I U 469/2021). Ravnanje toženke, ki tožniku priglašenih stroškov postopka (stroškov za pravno zastopanje) ni priznala (in je odločila, da tožnik te trpi sam), je bilo po presoji sodišča torej pravilno in zakonito.

15. Po povedanem je sodišče tožbo v preostalem delu (kolikor se ta nanaša na 4. točko izreka izpodbijane odločbe) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

16. V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, sodišče pa je v zadevi odločalo izključno o pravnih vprašanjih (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

17. Tožnik je zahteval, da mu toženka povrne stroške upravnega spora. Tožnik je po presoji sodišča v upravnem sporu v bistvenem delu uspel (sodišče je odpravilo tri od štirih izpodbijanih točk izreka izpodbijane odločbe), zato je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

18. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

19. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).