Jedro

Pravno osnovo za določitev višine za razlaščene nepremičnine predstavlja določba 26. člena ZSZ in ne 105. člena ZUreP-1. Odškodnina se določi glede na tržno vrednost odvzetih nepremičnin po izračunu izvedenca.

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato stranki ne sme prisoditi več, kot je uveljavljala, kar velja tudi za povračilo DDV.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških (točka IV. sklepa v zvezi z dopolnilnim sklepom) spremeni tako, da se zneska: „12.223,99 EUR in 1.553,68 EUR“ nadomestita z zneskom: „18.762,96 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. točka izpodbijanega sklepa in v presežku za stroške postopka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Nasprotna udeleženca sama krijeta stroške s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se v korist predlagateljice odvzame nasprotnim udeležencem lastninska pravica še na v točki I. izreka naštetih nepremičninah, to je ostale nepremičnine, ki jih imata nasprotna udeleženca na območju, kjer je potekala razlastitev. Predlagateljici je naložilo v plačilo odškodnino v višini 228.666,90 EUR v roku 30 dni po vročitvi sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlog za višjo odškodnino je zavrnilo (III. točka izreka). Stroške postopka v višini 12.223,99 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo predlagateljici (IV. točka izreka). Na predlog nasprotnih udeležencev je izdalo dopolnilni sklep k navedeni odločitvi. Z njim je odločilo še o plačilu DDV na dosojene stroške in predlagateljici naložilo še plačilo 1.553,68 EUR z zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Pritožbo vlagata nasprotna udeleženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Predlagata spremembo sklepa tako, da se jima odmeri odškodnina v višini 283.123,60 EUR in v celoti ugodi priglašenim stroškom postopka. Navajata, da je osnova za odvzem preostalih nepremičnin razlastitveni postopek. Vse nepremičnine delijo isto usodo. Z razlastitvijo zavezanec ne sme priti v slabši položaj. Upravičen je do odškodnine po prvem odstavku 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Zakon ne dela razlik pri nepremičninah, ki se odvzamejo po 92. in 93. členu ZUreP-1 in po 99. členu istega zakona. Prvi odstavek 105. člena ZUreP-1 predpisuje enakovredno nadomestno nepremičnino. Če je ni, mora biti plačana odškodnina, ki je ekvivalent enakovredne nadomestne nepremičnine. Nasprotna udeleženca sta uveljavljala višjo odškodnino. Izvedenec je pojasnil, da imata prav in da jima pripada polna odškodnina. Tržna vrednost ni upoštevna. Pravično nadomestilo se odmeri po formuli izvedenca: tržna vrednost + 25%. S tem je izračunana višina odškodnine. Obrazložitev sodišča je nepravilna. Ne more biti dvojnih meril za odškodnino v istem postopku. Določiti je treba pravično odškodnino. Grajata tudi stroškovno odločitev. Upoštevati bi bilo treba celotno vrednost predmeta po vrednosti iz četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1. Vsi izdatki za izvedence in strokovnjake so bili utemeljeni. Na njihovi osnovi se je izkazalo, da je predlog nasprotnih udeležencev utemeljen. To zlasti velja za honorar za delo Deželaka in stroške ZVD. Stroške je treba dopolniti z DDV, ker sta bila oba pooblaščenca zavezanca za plačilo DDV.

3. Na vročeno pritožbo je predlagateljica odgovorila. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Nasprotna udeleženca sta odgovorila tudi na omenjeno vlogo predlagateljice, v kateri dodatno pojasnjujeta svoja pritožbena stališča. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Po pravnomočnosti delnega sklepa o odškodnini za del razlaščenega zemljišča nasprotnih udeležencev za potrebe avtoceste na odseku A – B je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo še o predlogu nasprotnih udeležencev za odvzem ostalih nepremičnin na navedenem območju zaradi bistveno poslabšanega položaja ter določilo višino odškodnine zanje. Obseg odvzetih nepremičnin v korist predlagateljice zaradi razlastitve pritožnikov ni več sporen. Ugovarjata le dosojeni višini odškodnine, se sklicujeta na 105. člen ZUreP-1 in menita, da bi morala biti za 25 % višja od ugotovljene in dosojene tržne vrednosti nepremičnin, kot jo je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo in dosodilo sodišče prve stopnje.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Obrazložena je pravilno in popolno v jasnih in razumljivih razlogih, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pravna osnova za določanje višine odškodnine je v 26. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ; Ur. l. RS, št. 44/97; uporaba na podlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 – Ur. l. RS, št. 110/2002) in ne v določilih ZUreP-1, kot zmotno meni pritožba. Po navedenem pravnem določilu odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine (substančna odškodnina) in stroške, povezane z razlastitvijo (odškodnina za stranske škode). Slednjih nasprotna udeleženca v zvezi z objekti in stavbnimi zemljišči nista zatrjevala, niti jih ni ugotovil izvedenec oziroma sodišče. 8. Odškodnina za razlastitev mora prizadetemu omogočiti, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta. Odraža jo torej tržna vrednost, ki bi jo razlaščene nepremičnine dosegle na trgu. V dokaznem postopku jo je sodišče ugotovilo z izvedencem. Drži, da je slednji v ugovoru na pripombe nasprotnih udeležencev omenil možnost druge metode izračuna odškodnine, ki je poznana v literaturi na podlagi ameriških ocenjevalcev. Po njej naj bi pravično nadomestilo obsegalo tržno vrednost in vrednost javnega interesa v pribitku 25 % k tržni vrednosti. Pritožnika predloga v taki višini nista določno postavila. Od izvedenca sta zahtevala le dodatna pojasnila, kako bi se tako izhodišče izrazilo v obravnavanem primeru na ugotovljeni odškodnini (primerjaj red. št. 240). Izvedenec je pojasnil, da aplikacija ameriške doktrine v naš prostor ni ustrezna in vztrajal, da se kot polna odškodnina obračuna ocenjena tržna vrednost nepremičnine. Sodišče je njegova pojasnila pravilno sprejelo in odločilo skladno z obstoječo sodno prakso. Drugih argumentov za višjo odškodnino pritožnika nista ponudila niti na prvi stopnji niti v pritožbi. Zato dosojene višine odškodnine, ki temelji na ocenjeni tržni vrednosti nepremičnin, razlaščenih zaradi razlastitve, ne moreta omajati.

9. Pritožbo o glavni stvari je bilo treba zato zavrniti in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Tudi glede stroškov je pritožba le delno utemeljena.

11. Pri odločanju o stroških postopka mora sodišče upoštevati načelo dispozitivnosti. Odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Nanje je vezano. Stranki ne sme prisoditi več, kot je uveljavljala. To velja tudi za povračilo DDV. V priglašenih stroškovnikih nasprotna udeleženca nista uvelajvljala plačila DDV na odvetniške stroške. Zato do njega nista (bila) upravičena. Izdani dopolnilni sklep, s katerim ga je sodišče obračunalo oziroma priznalo, je torej napačen. Ker pa sta se pritožila le nasprotna udeleženca, predlagateljica pa ne, pritožbeno sodišče sklepa o stroških ne more spremeniti v njuno škodo. Zato v odločitev o DDV (dopolnilni sklep) ni moglo več posegati (359. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Pritožnika sta priglasila stroške odvetniškega zastopanja po stroškovnikih dveh pooblaščencev. Prvi je v popisu odvetniških storitev na list. št. 623 do 624 izrecno navedel, naj se odmerijo od vrednosti spora 80.000,00 EUR, sicer pa zgolj popisal opravljena dejanja brez navedbe števila točk, s katerimi so ovrednotena po Odvetniški tarifi (OT, ki se v tem postopku uporablja kot relevantno materialno pravo).

13. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti določno opredeljena. Pri stroških odvetniških storitev velja, da jih mora stranka specificirati ne le po vsebini, pač pa jih mora določno ovrednotiti tudi glede na materialnopravni predpis, ki določa odvetniško nagrado: s številom točk po OT oziroma s tarifnimi številkami, količniki in zneskom po novih pravilih Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se v tem postopku še ne uporablja. Tako se izkaže, da je sodišče v tem delu kršilo prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 37. členom ZNP, ko je samo ugotavljalo vrednost priglašenih odvetniških storitev po stroškovniku na list. št. 623 do 624. A tudi v tem delu v njegovo odločitev ni mogoče poseči oziroma jo spremeniti v pritožnikovo škodo, ker pritožbe predlagateljice ni. Zmotno pa je pritožbeno naziranje, da je odmerjena nagrada napačna, ker ne upošteva prave vrednosti spora. V tem delu je sodišče pravilno upoštevalo vrednost, ki je bila navedena v samem stroškovniku, ter od nje obračunalo nagrado po za ta postopek upoštevni OT.

14. Delno zmotno je uporabilo pravilo tar. št. 22 OT le pri odmeri nagrade po stroškovniku drugega pooblaščenca (list. št. 621 do 622). Slednji je namreč predlagal upoštevanje vrednosti odškodnine 283.123,00 EUR in 2.118,57 EUR za dejanja, ki jih je opravil za nasprotna udeleženca v nadaljnjem postopku. V tem delu je treba kot vrednost spora upoštevati odškodnino, ki jo je v postopku ugotovilo in dosodilo sodišče prve stopnje. Ker je slednje izhajalo iz nižje vrednosti (80.000,00 EUR), je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano odločitev v tem delu ustrezno spremeniti.

15. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje za stroške drugega odvetnika priznalo 1780 točk odvetniškega honorarja, 22 % DDV, PTT stroške in stroške kilometrine, vse v skupni višini 1.011,87 EUR. Upoštevaje načelo potrebnosti so bili potrebni le priglašeni stroški pripravljalnih vlog z dne 17. 7. (v višini 1000 točk – in ne v priglašeni višini 1500 točk) ter z dne 16. 9. (v priglašeni in priznani višini 500 točk), obe s pripadajočimi PTT stroški (vsaka po 0,92 EUR) ter stroški za narok (v višini 1000 točk in ne v priglašeni višini 2000 točk), odsotnost 80 točk in kilometrina 11,10 EUR. Do stroškov DDV odvetnik ni upravičen, ker jih ni priglasil. Nadaljnji odvetniški stroški tako znašajo 1.197,16 EUR. Razlika med to vrednostjo in prvotno odmerjenimi stroški za odvetnika I. (1.011,87 EUR) znaša 185,29 EUR.

16. Pritožbi je treba pritrditi še glede stroškov meritev hrupa ZVD. Drži, da elaborata ZVD ni naročilo sodišče, pač pa nasprotna udeleženca sama. Vendar zato, da sta z njim odgovorila na navedbe predlagateljice. Rezultate meritev ZVD je sodišče obravnavalo. Pri izdelavi izvedeniškega mnenja jih je analiziral tudi izvedenec, na katerega se je oprlo sodišče pri končni odločitvi. To pomeni, da so bili priglašeni stroški ZVD potrebni za postopek. Ker so izkazani z računom, na katerem je potrjeno tudi plačilo (list. št. 625), jih je treba priznati in upoštevati v priglašeni višini 4.800,00 EUR.

17. Priglašeni stroški za F. D. (v višini 5.950,00 EUR) pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Ne gre za izvedenca, ki bi ga sodišče postavilo v postopku. Strokovnjakovo ime se v spisu pojavlja v elaboratu ZVD, ki je za opravljeno delo (že) izstavil račun in ga je pritožbeno sodišče priznalo. Nenazadnje stroški strokovnjaka niso izkazani. Izjava na list. št. 626 ne potrjuje, da je bil zatrjevani znesek dejansko zaračunan in plačan. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti.

18. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP spremenilo tako, da je namesto do sedaj dosojenih 12.223,99 EUR in 1.553,68 EUR dosodilo 18.762,96 EUR (poleg že skupno dosojenih 13.777,67 EUR še 185,29 EUR za odvetniške stroške in 4.800,00 EUR za stroške ZVD). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. Pritožnika s pritožbo o glavni stvari nista uspela. Le delno sta uspela s pritožbo zoper stroške, ki so stranska terjatev. Zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena in jih trpita sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP).

20. Predlagateljica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o tem odpadlo.