Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s sklepom direktorja ukinila tožničino delovno mesto, je pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog), ukinitev tožničinega delovnega mesta pa onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, (1) da je (redna) odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu za neustrezno zaposlitev tožnice pri toženi stranki z dne 11. 1. 2016, nezakonita in se razveljavi; (2) za ugotovitev, da je tožnica tudi po 25. 1. 2016 zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu "poslovni sekretar - informator", pogodba o zaposlitvi tožnice za neustrezno zaposlitev za delovno mesto "varuhinja" z dne 25. 1. 2016 pa se razveljavi; (3) da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto "poslovni sekretar - informator" in ji za čas trajanja neustrezne zaposlitve, to je od 25. 1. 2016 do vnovičnega nastopa dela na delovnem mestu "poslovni sekretar - informator", priznati vse pravice za navedeno delovno mesto, ji obračunati vsakomesečno razliko bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2016, glede na pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014, ter ji po odvodu vseh davkov in prispevkov izplačati vsakomesečni neto znesek razlike plače z zapadlostjo do 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje, vse do plačila, in (4) tožnici povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, (1) da je pogodba o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki za delovno mesto "poslovni sekretar - informator" z dne 9. 6. 2014 nična in nima pravnega učinka in pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, za delovno mesto "poslovni sekretar", ni prenehala in še velja ter (2) da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške, pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki III izreka sodbe, po kateri tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je popolnoma irelevantno, da je v glavi (pravilno: uvodu) akta tožene stranke - Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 1. 2016 - navedeno "čistopis akta", saj naj bi tožena stranka dokazala, da je izvedla postopek reorganizacije in ukinila delovno mesto "poslovni sekretar - informator". Dokazno breme glede obstoja odpovednih razlogov in dopustnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v skladu s 84. členom ZDR-1 na strani tožene stranke. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz organizacijskega razloga in sicer zaradi ukinitve delovnega mesta, v odgovoru na tožbo pa se je tožena stranka sklicevala na sklep direktorja št. ... z dne 23. 12. 2015, ki ukinitev delovnega mesta "poslovni sekretar - informator" pogojuje s sprejemom nove sistemizacije delovnih mest. Takšnega akta pa tožena stranka ni predložila, navedla je tudi, da posebnega dokumenta o spremembi sistemizacije po sprejemu sklepa ... ni izdala. Že v letu 2014 je bil namen tožene stranke, da tožnico najprej prerazporedi z delovnega mesta "poslovni sekretar" na delovno mesto "poslovni sekretar - informator", ter istočasno delavko A.A., čeprav ni izpolnjevala pogoja izobrazbe, prerazporedi z delovnega mesta "varuhinja" na izpraznjeno delovno mesto "poslovni sekretar". Tožena stranka je nato počakala eno leto, zatem pa ukinila delovno mesto "poslovni sekretar - informator" in tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delo varuhinje. Delovno mesto "poslovni sekretar - informator" sploh ni ukinjeno, pri čemer pritožba poudarja, da čistopis akta z dne 1. 1. 2016 nima podlage v sprejetih spremembah in se v preambuli tudi ne sklicuje na sklep direktorja št. ... z dne 23. 12. 2015. Glede na navedeno tožena stranka ni uspela dokazati ukinitve delovnega mesta "poslovni sekretar - informator". Glede ničnosti oziroma pravne neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014 je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka s spremembo in dopolnitvijo Pravilnika o notranji organizaciji delovnih mest z dne 9. 6. 2014 delovno mesto "poslovni sekretar" izvzela iz organizacijske enote "Splošna tehnična služba" in ga organizacijsko prenesla pod vodstvo tožene stranke, hkrati pa organizirala novo delovno mesto "poslovni sekretar - informator" v "Socialni službi". Tega dejstva tožena stranka ni zatrjevala, oziroma se nanj ni sklicevala, zato je sodišče prve stopnje v tem delu kršilo pravila glede materialno procesnega vodstva v škodo tožnice. Zatrjevana premestitev delovnega mesta "poslovni sekretar" v drugo organizacijsko enoto ne predstavlja takšnih spremenjenih okoliščin, zato je kršen prvi odstavek 26. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno zmotno zaključilo, da ne obstajajo ničnostni razlogi, ker je pogodba o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014 sklenjena v nasprotju s členi 49 do 52 ZDR-1 in v nasprotju z 91. členom ZDR-1. Pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe z dne 9. 6. 2014 nista spreminjali že sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč sta poleg obstoječe pogodbe, katere s sklenitvijo nove tudi nista razveljavili, sklenili še drugo pogodbo za povsem drugo delovno mesto, tako da niso bile podane spremembe bistvenih okoliščin že sklenjenega delovnega razmerja. Tako pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar - informator" ni šlo za spremembo naziva obstoječega delovnega mesta oziroma vrste dela ali spremembe opisa dela, ki ga je morala opravljati tožnica po že sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar", temveč za povsem novo delovno mesto, kar pa ne predstavlja spremenjenih okoliščin v smislu drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZDR-1. Prav tako se ni spremenil splošni akt v smislu 51. člena ZDR-1 v smeri, da bi se obstoječe delovno mesto "poslovni sekretar", za katero je imela tožnica že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kakorkoli spremenilo, da bi bilo treba skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. ZDR-1 v navedenih primerih posega v pogodbeno svobodo strank, zato je sprememba pogodbe o zaposlitvi izjemoma dopustna, če so takšne spremembe v korist delavca, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. Sicer pa ZDR-1 ne zavezuje delavca in delodajalca, da zaradi spremenjenih zakonov, kolektivnih pogodb ali splošnih aktov delodajalca spreminjata vsebino pogodbe o zaposlitvi oziroma jo prilagajata spremenjenim predpisom. Pritožba navaja, da je šlo za "klasično" obliko prerazporeditve tožnice z obstoječega delovnega mesta na povsem novo delovno mesto, za kar tudi niso obstajale okoliščine iz 91. člena ZDR-1. Pri sklenitvi omenjene pogodbe o zaposlitvi je šlo za obid ZDR-1 in moralnih načel. ZDR-1 izrecno prepoveduje prerazporejanje delavcev na način, kot je to storila tožena stranka s tem, ko je tožnici ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014. Ravnanje tožene stranke je v nasprotju z moralo, saj je tožena stranka kot močnejša pogodbena stranka obšla določbe ZDR-1 in z nedovoljeno uporabo instituta nedopustno in nemoralno vplivala na tožnico kot šibkejšo stranko, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar - informator", misleč, da je takšna podlaga dopustna (39. člen OZ), istočasno pa drugo delavko premestila na delovno mesto "poslovni sekretar". Teh dejstev sodišče prve stopnje ni presojalo in v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je prerazporeditev A.A. z delovnega mesta "varuhinja" na delovno mesto "poslovni sekretar" in tožnice z delovnega mesta "poslovni sekretar" na delovno mesto "poslovni sekretar - informator" zakonita in v okviru podjetniške pobude oziroma v domeni tožene stranke kot delodajalca, saj v nasprotnem ni treba več spoštovati prisilnih predpisov o spremembi in sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, kot jih določa ZDR-1. Prevlada popolno liberalno načelo, da je delodajalcu dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano z zakonom, s tem pa črtano tudi načelo "in favorem laboratoris".

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010 (A 2) zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "poslovni sekretar" v organizacijski enoti "Splošno tehnična služba" za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. Dne 9. 6. 2014 (A 3) je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar - informator" za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Delovno mesto je bilo organizirano v enoti "Socialna služba". Tožena stranka je 17. 9. 2015 sprejela poslovno odločitev, da se organizacija delovnih procesov pregleda z namenom optimizacije in racionalizacije. Ugotovljeno je bilo, da tožnica ni polno zaposlena z nalogami iz opisa delovnih mest ter da bi bilo bolj racionalno, da se administrativne naloge prerazporedijo med osebje znotraj oddelka, ki enake naloge tudi že izvaja. Tožena stranka je 9. 10. 2015 sprejela Plan izvedbe reorganizacije (B 3), s katerim je predvidela ukinitev delovnega mesta "poslovni sekretar - informator". S sklepom direktorja z dne 23. 12. 2015 je nadalje odločila, da se ukinejo določena delovna mesta, med drugim tudi "poslovni sekretar - informator" v organizacijski enoti "Socialna služba", z dnem sprejema nove sistemizacije delovnih mest (B 4). Dne 11. 1. 2016 je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar - informator" z dne 9. 6. 2014 ter ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo neustrezno delo na delovnem mestu "varuhinja" (A4). Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom izpodbija zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 11. 1. 2016, podredno pa uveljavlja tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar - informator" z dne 9. 6. 2014, oziroma ugotovitev, da še vedno velja prvotna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "poslovni sekretar" z dne 15. 11. 2011. Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2003; ZDR-1) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Nadalje prvi odstavek 91. člena ZDR-1 določa, da se v primeru, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru, ko delavec sprejme neustrezno novo zaposlitev, ima po določbi šestega odstavka 91. člena ZDR-1 pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem, pri čemer je v skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnici ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ki jo je tožnica podpisala. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, ali je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno s sklepom direktorja z dne 23. 12. 2015. Zmotno je stališče pritožbe, da tožničino delovno mesto ni bilo ukinjeno s sklepom direktorja z dne 23. 12. 2015, ker tožena stranka ni (kasneje) sprejela (še) spremembe sistemizacije delovnih mest. Sklep direktorja z dne 23. 12. 2015 namreč že sam po sebi predstavlja spremembo sistemizacije oziroma organizacije delovnih mest pri toženi stranki, saj je direktor pristojni organ za ukinitev delovnega mesta oziroma spremembo sistemizacije. Zapis v sklepu z dne 23. 12. 2015, da bo začel veljati "s spremembo sistemizacije", ni odločilen v smislu, da sklep ne zadošča za ukinitev delovnega mesta in da je potrebna še posebna sprememba sistemizacije. Pritožba sicer pravilno opozarja, da čistopis Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne (A6) ne predstavlja nove sistemizacije, vendar pa to ne pomeni, da tožničino delovno mesto ni bilo ukinjeno. Iz priloge št. 1 navedenega čistopisa (Organizacijska shema družbe B. d. o. o.) je mogoče razbrati, da v Socialni službi ni več sistemiziranega delovnega mesta "poslovni sekretar - informator", temveč delovna mesta "strokovni vodja", "socialna delavka" in "varuhinja". Prav tako iz priloge št. 2 citiranega čistopisa (Katalog delovnih mest družbe B. d. o. o.) izhaja, da v katalogu ni več delovnega mesta "poslovni sekretar - informator". Čistopis torej (le) upošteva spremembo sistemizacije z dne 23. 12. 2015, tudi če je v uvodu ne navaja, to pa potrjujeta izpovedi direktorja tožene stranke ter priče A.A., da se od 1. 1. 2016 dalje pri toženi stranki ne opravljajo več dela na delovnem mestu "poslovni sekretar - informator", oziroma da je bilo to delovno mesto ukinjeno. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajal organizacijski oziroma poslovni razlog, na podlagi katerega je lahko tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, ki jo je tožnica sprejela.

9. S takšno razlago, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, niso bila "poteptana" temeljna načela pravne države in vladavine prava, kot to neutemeljeno navaja pritožba, temveč je sodišče prve stopnje na podlagi dejstva, da je bila s sklepom direktorja z dne 23. 12. 2015 sprejeta sprememba sistemizacije delovnih mest, ugotovilo, da je obstajal poslovni razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da 25. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), ki določa obveznosti delodajalca v primeru sprejema spremembe sistemizacije, v postopku spremembe sistemizacije delovnih mest, ni bil kršen. Predlog reorganizacije je bil namreč predložen svetu delavcev in sindikatu, ki sta ga oba potrdila, s tem pa jima je bila dana možnost, da se o predlogu izjavita, kar predstavlja dolžnost delodajalca po ZSDU. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za večje število delavcev, ki jim bo delovno razmerje prenehalo, saj je bila tožnica edina delavka na tem delovnem mestu, ki je bilo ukinjeno, zato tožena stranka tudi ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev in uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev.

10. Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s sklepom direktorja z dne 23. 12. 2015 ukinila tožničino delovno mesto, je pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, saj je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (poslovni razlog), ukinitev tožničinega delovnega mesta pa onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede odločitve o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodba, ki jo je tožnica podpisala 9. 6. 2014 za delovno mesto "poslovni sekretar - informator", ni nična. Na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 81/2001 in nasl.; OZ) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZDR-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni v ZDR-1 ali z drugim zakonom drugače določeno. Glede ničnosti ZDR-1 ne določa ničesar, zato je sodišče prve stopnje lahko na podlagi 3. člena ZDR-1, glede presoje ničnosti pogodbe o zaposlitvi, uporabilo določbe OZ glede ničnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v skladu s 26. členom ZDR-1 tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica sprejela. Pri tem tožnica ni navajala, da bi to storila zaradi napak volje, temveč da je bila dolžna to pogodbo podpisati kot šibkejša stranka. V skladu z 49. členom ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe predlaga katerakoli stranka. Takšna pobuda, kot jo je podala tožena stranka tožnici, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dopustna, nanašala se je na novo ustanovljeno delovno mesto "poslovni sekretar -informator", vročena je bila kot predlog, tožnica pa bi lahko odklonila tak podpis, česar ni storila, temveč jo je podpisala in z njo soglašala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila ponudba posledica sprememb in dopolnitev Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 9. 6. 2014, s katerim je bilo delovno mesto "poslovni sekretar", ki ga je do takrat opravljala tožnica, izvzeto iz organizacijske enote "Splošno tehnična služba" in preneseno pod vodstvo tožene stranke oziroma direktorja, hkrati pa je bilo organizirano novo delovno mesto "poslovni sekretar - informator" v organizacijski enoti "Socialna služba" (B2), ki je bilo ponujeno tožnici. Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo ugotavljati, da je bilo delovno mesto "poslovni sekretar" izvzeto iz organizacijske enote "Splošna tehnična služba" in organizacijsko preneseno pod vodstvo tožene stranke, ker naj tega tožena stranka sploh ne bi navajala. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo pojasnila, da iz organizacijske sheme Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 1. 1. 2016 in 2. 3. 2015 izhaja, da se delo na delovnem mestu "poslovni sekretar" opravlja neposredno pod vodstvom direktorja, zato je v okviru ugotavljanja razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, tudi ugotovilo navedeno dejstvo. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni kršitve pravic delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, zato sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju z načelom "in favorem laboratoris".

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010 tožnici ni bila odpovedana, ampak je podpisala ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014. Zato se v tem primeru ne uporablja 50. člen ZDR-1, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Prav tako ne gre za položaj iz 51. člena ZDR-1 (vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta na spremembo pogodbe o zaposlitvi), saj je tožnica z novo pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 6. 2014 ohranila enake pravice, kot jih je imela po prvotni pogodbi.

13. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pri podpisu nove pogodbe o zaposlitvi upoštevan 52. člen ZDR-1, po katerem se določbe 17. člena ZDR-1 (pisnost pogodbe o zaposlitvi) uporabljajo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na 91. člen ZDR-1, saj ni šlo za uporabo pravnega instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe. Ni odločilno, da je prosto delovno mesto "poslovni sekretar" zasedla delavka A.A., saj je imela pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila za delovno mesto "poslovni sekretar - informator", dopusten namen oziroma dopustno kavzo, in ni bila v nasprotju s prisilnimi predpisi, z ustavo oziroma z moralnimi načeli. Zato niso utemeljene obširne pritožbene navedbe, da je tožena stranka obšla določbe ZDR-1 ter dosegla "prerazporeditev" tožnice z uporabo določb, ki se nanašajo na spremembo pogodbe o zaposlitvi.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 168. člena ZPP).