Jedro

Odločitev delodajalca, da zaprosi (ali ne) za izdajo delovnega dovoljenja tujcu, je dispozitivne narave, zato sodišču ni dovoljeno posegati v presojo upravičenosti njegovega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožeče stranke A.Č. na razveljavitev odločb direktorja tožene stranke z dne 18.11.1996 in 3.12.1996, na podlagi katerih mu je - kot tujcu - po 16. členu Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92-ZZT) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku delovno dovoljenje, kot zakoniti pogoj iz 3. člena omenjenega zakona za sklenitev delovnega razmerja, poteklo z dnem 18.11.1996. Tudi podredno postavljeni odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo kot neutemeljen, saj nima pravne podlage tako v Zakonu o delovnih razmerjih oziroma pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju revizije je bil Zakon o zaposlovanju tujcev zlorabljen za reševanje presežnih delavcev.

Tožena stranka je s svojim ravnanjem, ko ni zaprosila za izdajo delovnega dovoljenja tožniku, izigrala tudi določbe Zakona o delovnih razmerjih. Tožnika sta s tem postavila v podreden položaj samo zato, ker ni državljan Republike Slovenije. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Dejstvo, da je tožniku dne 18.11.1996 prenehalo delovno dovoljenje, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot podlago za svojo presojo, da je tožniku s tem dnem zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po določbi 16. člena ZZT preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu med drugim v primeru, če preneha delovno dovoljenje po 1. alinei 13. člena (s pretekom časa, za katerega je bilo izdano) z dnem prenehanja delovnega dovoljenja. Ko je bilo ugotovljeno, da je tožniku dne 18.11.1996 prenehala veljavnost delovnega dovoljenja, o zlorabi pravic tožene stranke ni mogoče govoriti.

Odločitev delodajalca, da zaprosi (ali ne) za izdajo delovnega dovoljenja tujcu, je dispozitivne narave, zato sodišču ni dovoljeno posegati v presojo upravičenosti njegovega ravnanja. To bi bilo dopustno samo v primeru, če bi delodajalec opustil dolžnostno ravnanje, predpisano z zakonom, da mora zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja tujcu, s katerim ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Zato je sodišče vezano na ugotovitev, da je delavcu delovno dovoljenje prenehalo s potekom časa, za katerega je bilo delovno dovoljenje izdano, zato je nastopil razlog iz 16. člena ZZT za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu. Zato ni utemeljeno stališče revizije, naj bi bilo pravo v zvezi s presojo zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94.