Jedro

Sprejem v državljanstvo večkrat obsojene osebe na zaporne kazni za premoženjske delikte predstavlja nevarnost za pravni red, zato se ji državljanstvo lahko odkloni, čeprav izpolnjuje pogoje iz 1. odst. 4. člena zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, ker so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS). V obrazložitvi navaja, da je tožnik od leta 1976 do 1987 bil obsojen na kazni zapora za najmanj 25 kaznivih dejanj tatvin in velikih tatvin. Nazadnje je bil obsojen s sodbo Temeljnega sodišča v ... z dne 11.3.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... z dne 6.5.1992 na eno leto zapora, izrečen pa mu je bil tudi varnostni ukrep izgona iz države za dobo 10 let. Izrečene kazni očitno niso dosegle prevzgojnega namena in ker je malo verjetno, da bo po prestani kazni zaživel urejeno življenje, bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red.

Tožeča stranka je 16.11.1992 vložila tožbo zaradi molka organa, ker o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni bilo odločeno v zakonskem roku. Tožnik je na dan 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in v Sloveniji je tudi dejansko živel. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev državljanstva. Zato za tožnika ne more veljati zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/91 z dne 14.12.1991), saj bi tožena stranka že pred uveljavitvijo te dopolnitve zakona morala izdati pozitivno odločbo. Meni, da glede na ustavo Republike Slovenije tega zakona ni mogoče uporabiti retroaktivno.

Ker je med upravnim sporom tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila o zadevi, je tožnik razširil tožbeni zahtevek na izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona v škodo tožnika. Tožnik po 26.6.1991 ni storil nobenega kaznivega dejanja iz 15. ali 16. poglavja KZ in tudi proti njemu ni bil sprožen kazenski postopek. Tožnik ne predstavlja nevarnosti za javni red, kar mu očita izpodbijana odločba. Bil je sicer že kaznovan, nazadnje s sodbo, pravnomočno dne 6.5.1992, vendar bi takrat upravni organ že moral izdati odločbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi odloči tako, da se tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu. Toda ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena se vloga lahko zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona; to je, da njen sprejem v državljanstvo ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (3. odstavek 40. člena zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 30/91, ki velja od 14.12.1991 dalje). Tožniku je bilo odklonjeno državljanstvo iz razloga, ker bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Sodišče se strinja s takšno oceno tožene stranke. Tožnik namreč ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je bil od leta 1976 do 1987 obsojen na različne zaporne kazni za najmanj 25 kaznivih dejanj tatvin in velikih tatvin ter da je bil nazadnje obsojen s sodbo Temeljnega sodišča v ... z dne 11.3.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... na eno leto zapora in da mu je bil obenem izrečen varnostni ukrep izgona iz države za dobo 10 let. Navedeno kaznivo dejanje je bilo storjeno in tako ne drži tožnikova trditev, da po 26.6.1991 ni storil več nobenega kaznivega dejanja. Glede na takšno dejansko stanje je sprejeta odločitev pravilna, saj je malo verjetno, da bi glede na dosedanje življenje tožnik po prestani kazni zaživel urejeno življenje.

Po podatkih spisa je tožnik prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil 27.12.1991, torej po uveljavitvi zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki velja od 14.12.1991 dalje. Zato seveda tožena stranka ni mogla o njegovi prošnji odločiti pred uveljavitvijo zakona in ne gre za retroaktivno uporabo zakona. Upoštevajoč načelo zakonitosti je tako tožena stranka pravilno odločila na podlagi 3. odstavka 40. člena dopolnitve citiranega zakona. Pri tem sodišče še pripominja, da Ustavno sodišče Republike Slovenije v podobni zadevi št. U-I-147/92-9 z dne 6.5.1993 ni sprejelo pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 40. člena navedenega zakona z obrazložitvijo, da ta določba ne določa svojega učinka za nazaj.

Tožena stranka o tožnikovi prošnji res ni odločila v roku iz 1. odstavka 218. člena ZUP, vendar ta okoliščina na odločitev ne more vplivati. Molk organa namreč nadomešča fikcija, da je bila strankina zahteva zavrnjena. V takem primeru ima stranka zaradi varstva pravic možnost, da vloži pritožbo oziroma sproži upravni spor, kadar ni pritožbe zaradi molka organa. Tožnik se je poslužil te pravice in je sprožil upravni spor zaradi molka upravnega organa. Drugih posledic zaradi molka organa pa zakon ne določa. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.