Jedro

Če tožnik sam ni denacionalizacijski upravičenec, mora verjetno izkazati, da je pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 27.12.1993, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin podržavljenih B.Š. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 27.5.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo premoženja podržavljenega z odločbo Izvršilnega odbora OLO z dne 19.2.1952, izdano na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), s katerim je v zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46) dodan 7.a člen, ki po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji izključuje upravičenost do denacionalizacije. Z odločbo istega organa z dne 13.7.1961 pa je bila navedena odločba razveljavljena, kar pomeni, da je po B. (B.) Š. nastopilo dedovanje celotnega njegovega premoženja, to pa je razvidno tudi iz sklepa o dedovanju z dne 13.12.1960 in dodatnega sklepa o dedovanju z dne 7.11.1961, po katerem so zapustnikovi dediči dedovali nepremičnine vpisane v vl. št. 951 in 58, ki so bile prvotno podržavljene z razveljavljeno odločbo, v zemljiški knjigi pa je bila tudi vzpostavljena lastninska pravica na bivšega lastnika. S sklepom Okrajnega sodišča z dne 11.12.1962 so bili uradoma opravljeni vpisi na podlagi že navedenih odločb in sklepov o dedovanju, odločbe z dne 20.10.1961 ter na temelju 3. člena citiranega zakona odrejeni vpisi pri premoženju B.Š. na M.E., B.F. in zaznamovana družbena lastnina, kar pomeni, da je bil del zapustnikovega premoženja podržavljen drugim dedičem B.Š., vendar pa zahteve za vračilo premoženja odvzetega tem dedičem tožnik sploh ni vložil. Zato je sklep prve stopnje pravilen in na zakonu utemeljen.

Tožnik v tožbi navaja, da bi moralo vrhovno sodišče ugotoviti, da je država nacionalizirala (dedovala) 8/11 zadevnega premoženja s pomočjo zvijače državnega organa (5. člen ZDen), s čemer so vsi postopki nacionalizacije nični, da je potrebno izpeljati nov zapuščinski postopek z izključitvijo družbenega interesa, da država ne more biti samovoljni dedič v tej pravdi in da so lastniki zadevnih nepremičnin v višini 8/11, ki so sedaj v posesti države, lahko le slovenski državljani. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo pomislekov o tem, da je bilo o zadevi pravilno odločeno. Ne samo da premoženje, ki je bilo podržavljeno po 7. a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48) po 8. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, 27/91 in 13/93, v nadaljevanju: ZDen), ne more biti predmet denacionalizacije, kot je to pravilno navedla v svoji odločbi tožena stranka, sodišče ugotavlja, da tožnik, ki sicer sam ni denacionalizacijski upravičenec, v upravnem postopku niti ni trdil, še manj pa kakorkoli verjetno izkazal, da je pravni naslednik kateregakoli od že umrlih denacionalizacijskih upravičencev - dedičev B.Š., ki jim je bilo premoženje podržavljeno - takšen status vlagatelja zahtevka za denacionalizacijo pa je po 1. odstavku 15. člena ZDen sploh pogoj za upravičenost uveljavljanja pravic iz denacionalizacijskega zakona. Tožbeni ugovor, da gre za situacijo iz 5. člena ZDen, je pavšalen in z ničemer konkretiziran, po drugi strani pa zanj tudi ni nikakršne podlage v predloženih upravnih spisih, saj premoženje ni prešlo v državno last na podlagi pravnih poslov. Sodišče še pripominja, da je predmet tega upravnega spora presoja zakonitosti odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku in se sodišče ne more in ne sme spuščati v presojo zakonitosti odločbe, s katero je bilo premoženje podržavljeno. Ker torej glede na določila ZDen ni bilo pogojev za uvedbo postopka, je organ prve stopnje v zadevi pravilno odločil, odločba tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo pritožbo, pa ni nezakonita. Tožbeni ugovori so zato neutemeljeni.

Glede na navedeno je sodišče zato moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.