Jedro

Revalorizacija plačane odškodnine sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v 1. točki izreka prisojena odškodnina zniža z zneska 450,00 EUR na znesek 356,42 EUR, v 2. točki izreka v odločitvi o stroških postopka pa se prisojeni stroški znižajo z zneska 119,00 EUR na znesek 82,50 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 98,52 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2007 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 119,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil "zavrnjen zahtevek za revalorizacijo" že izplačane odškodnine, in v stroškovnem delu. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da se ugodi toženi stranki v njenem revalorizacijskem in stroškovnem zahtevku. V pritožbi navaja, da je 30.3.2007 plačala odškodnino tožeči stranki v znesku 850,00 EUR in v odgovoru na tožbo zahtevala revalorizacijo že izplačane odškodnine od dneva plačila do dneva sojenja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo revalorizacijo. V tem delu gre za uporabo materialnega prava in javnih podatkov, ki so dostopni tudi na spletnih straneh. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo, da je povrnitev pravdnih stroškov poleg tožnika zahtevala tudi tožena stranka.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka plačala tožeči stranki kot nesporni del odškodnine znesek 850,00 EUR dne 30.3.2007. Toženka je v odgovoru na tožbo tudi predlagala, da sodišče opravi valorizacijo te plačane odškodnine, ko bo odločalo o tožbenem zahtevku. Vprašanje valorizacije plačanih zneskov odškodnin sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje v tem pogledu moralo odločiti tudi o valorizaciji delnega plačila odškodnine. Podlago za valorizacijo delnih plačil odškodninskih denarnih obveznosti predstavlja pravilo, da denarna obveznost z delnim plačilom delno preneha (1. odstavek 270. člena v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu je pomembno, v kolikšnem deležu je odškodninska obveznost prenehala s tem plačilom. Z valorizacijo delnega plačila je mogoče doseči upoštevanje tistega deleža obveznosti, ki je prenehal zaradi tega plačila. Ker so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje povečale, kar je splošno znano dejstvo, predstavlja valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. V sodni praksi je uveljavljenih več metod ugotavljanja realne vrednosti delnih plačil odškodnin. Ena od njih je tudi upoštevanje povprečne neto plače v času delnega plačila in v času izdaje sodbe oziroma primerjava znanih podatkov o povprečnih mesečnih neto plačah na zaposlenega v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih (ki so objavljeni tudi v Uradnem listu RS). Glede na indeks rasti povprečnih mesečnih neto plač v obdobju marec 2007 - september 2008, ki je znašal 11,01% (815,34 EUR / 905,13 EUR), to pomeni, da znaša valorizirana vrednost delnega plačila odškodnine z dne 30.3.2007 na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 943,58 EUR. Glede na višino pravične denarne odškodnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (v znesku 1.300,00 EUR) tako pripada tožniku še 356,42 EUR, ne pa 450,00 EUR, kot je materialnopravno napačno odločilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka se utemeljeno pritožuje tudi glede odločitve v stroškovnem delu. Tožena stranka je v svoji vlogi z dne 29.9.2008 zahtevala povrnitev pravdnih stroškov ter jih tudi specificirala. Zato bi sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi o stroških upoštevati tudi pravdne stroške tožene stranke. Le-te predstavljajo sodna taksa za odgovor na tožbo v znesku 35,68 EUR in materialni stroški (poštnina, fotokopije), vendar pa ne v zahtevanem znesku 20,00 EUR, ampak zgolj v okviru potrebnih tovrstnih stroškov, kar znaša po oceni pritožbenega sodišča 4,00 EUR. Glede na 92 % uspeh v sporu je tožena stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 36,50 EUR. Po pobotanju s tožnikovimi stroški (2. odstavek 154. člena ZPP) je tožena stranka tako dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 82,50 EUR, ne pa v znesku 119,00 EUR, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede preostalih pravdnih stroškov) pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo skoraj v celoti, z obravnavanjem zavrnilnega dela pritožbe pa ni bilo posebnih stroškov, ji je tožnik dolžan povrniti tudi celotne stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP), katere predstavlja sodna taksa za pritožbo, odmerjena v skladu z ZST.