Jedro

Ne gre za (formalno uveljavljani) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, temveč za vprašanje novih dejstev, če se v reviziji zatrjuje nova dejanska podlaga za priposestvovanje (tožba - kupna pogodba za nepremičnino, revizija - agrarna reforma in tej sledeča posest).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na priznanje lastninske pravice tožnice na parceli št., vl. št. . Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim pravnim prednikom sporno zemljišče sicer imela v posesti, da pa dobrovernost te posesti kot podlaga za pridobitev lastninske pravice ni dokazana. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Dne 1.12.1946 je Okrožni odbor sprejel odlok, s katerim so bili ukinjeni kolonski, polovičarski, zakupni in podobni odnosi in na katerega podlagi je prešla zemlja v last tistim, ki so jo obdelovali 8 ali več let. Ta odlok je pri zakupnikih in podobnih uživalcih ustvaril zavest in prepričanje o tem, da je zemlja njihova. Tožničin oče pa je skoraj vso zemljo pridobil od agrarne reforme, zaradi česar je bil v dobri veri, da je pridobil tudi sporno zemljišče. Podlago za dobrovernost posesti je torej treba iskati v tej okoliščini. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava bo potemtakem treba dokazni postopek dopolniti in o stvari znova odločiti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odst. 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Trditvena podlaga tožbe, da je bila posest sporne nepremičnine izvrševana (tudi s strani tožničinega pravnega prednika) v dobri veri, temelji na dejstvih, ki se nanašajo na dokazovanje obstoja kupne pogodbe iz časa pred drugo svetovno vojno, ki naj bi bila v vseh sestavinah izpolnjena, pozabljeno pa je bilo na njeno zemljiškoknjižno izvedbo. V tej smeri je doslej potekal dokazni postopek. Zbrana dejstva pa nižjima sodiščema niso omogočila dokazne presoje, da je tožničin pravni prednik sporno zemljišče kupil in ga kot svojega začel uživati. Po tožbenih trditvah naj bi se torej posest že začela izvrševati v dobri veri, pa se je pokazalo, da temu ni tako, saj do sklenitve kupoprodajne pogodbe ni prišlo, sporno zemljišče pa se je, kot kaže, nahajalo le v zakupu.

Revizijska trditvena podlaga pa se od tožbene bistveno razlikuje. Kot dejanski temelj, po katerem bi bilo mogoče dokazovati dobrovernost posesti tožničinega pravnega prednika, postavlja okoliščine, ki so nastale v zvezi z agrarno reformo v letu 1946. Tedaj so bili ukinjeni kolonski, zakupni in njim podobni odnosi. Postavljena je nova revizijska trditev, po kateri je dobra vera v izvrševanju posesti posledica zavesti tožničinega pravnega prednika, da je sporno zemljišče pridobil od agrarne reforme. Formalno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako v resnici pomeni navajanje novih dejstev zaradi uporabe že doslej zatrjevane pravne podlage (pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem). Gre za očitno revizijsko uveljavljanje novih dejstev in novih dokazov, kar pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno. Reviziji torej zaradi razlogov, na katere se sklicuje, ni bilo mogoče ugoditi. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).