Jedro

Ker zagovornik z navedbami izpodbija primernost obsojencu izrečene zaporne kazni in niti ne zatrjuje, da je sodišče pri tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem uveljavlja razlog po 1. odstavku 374. člena ZKP. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.11.1998 obsojenega R.U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov, to je 126.000,00 SIT, po 39. členu KZ pa tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenemu R.U. namesto izrečene denarne kazni po 1. odstavku 325. člena KZ izreklo kazen treh mesecev zapora. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik "zaradi odločbe o kazenski sankciji, zaradi razloga kršitve kazenskega zakona" po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenemu R.U. izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik zahteve ne vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, marveč zato, ker obsojencu ni bila izrečena pogojna obsodba. Ne sklicuje se na prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Vložnik pravnomočno sodbo izpodbija zgolj zaradi odločbe o kazenski sankciji, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega R.U. uvodoma navaja, da sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Glede na to, da kršitev kazenskega zakona povezuje z odločbo o kazenski sankciji, je mogoče razbrati, da zahteva stoji na stališču, da je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Taka kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče pri izreku kazenskih sankcij ali odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Iz obrazložitve zahteve je razvidno, da vložnik navaja, da bi lahko višje sodišče na podlagi 52. člena KZ ob upoštevanju kriterijev, predpisanih v 3. odstavku 51. člena istega zakona, obsojencu izreklo pogojno obsodbo. Tako mnenje utemeljuje z navedbami, da pritožbeno sodišče pri izreku kazni ni v zadostni meri upoštevalo obsojenčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju, saj da je ta oškodovanca vsakodnevno obiskoval v bolnišnici in si prizadeval, da je zavarovalnica oškodovancu povrnila celotno škodo, sam pa zavarovalnici v celoti plačal regresno terjatev. Po stališču zahteve je sodišče premalo ovrednotilo obsojenčevo slabo premoženjsko stanje, da je obsojenec povsem opustil uživanje alkoholnih pijač, da se je šele v kazenskem postopku v celoti in popolnoma zavedel posledic, ki jih prinaša takšno ravnanje in povsem spremenil svoje dotedanje življenje, da pri njem ni podana tolikšna stopnja krivde, da bi to narekovalo izrek zaporne kazni ter da je preveliko težo pripisalo okoliščini, da je obsojenec večkrat kršil določbe Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in da mu je bilo dvakrat zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeto vozniško dovoljenje B kategorije. S temi navedbami vložnik izpodbija primernost obsojencu izreče zaporne kazni in niti ne zatrjuje, da je sodišče pri izreku zaporne kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, marveč pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o zaporni kazni ter tako uveljavlja razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega R.U. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojeni R.U. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.