Jedro

Oprostitve plačila trošarine za električno energijo so taksativno navedene v drugem odstavku 55. člena ZTro, kjer pa se oprostitev nanaša zgolj na električno energijo, ki jo je proizvajalec proizvedel v mali elektrarni z močjo do 2 MW ter jo uporabil za lastno porabo. Tožnik pa ni proizvajalec električne energije, marveč trgovec in dobavitelj električne energije končnim odjemalcem ali drugim trgovcem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo davčnega dolga za december 2009 ter od marca do septembra 2010 v skupni višini 233.540,89 EUR v roku 30 dni od vročitve te odločbe (točki 1 in 2 izreka). Tožnik je dolžan za dobavljeno električno energijo končnim odjemalcem (tudi elektrarnam), ki imajo na priključnem mestu prenosnega ali distribucijskega omrežja nameščene merilne naprave za merjenje porabe električne energije, obračunati in plačati trošarino v roku 60 dni. Do 25. 4. 2011 je tožnik dolžan predložiti inšpekcijskemu organu, ki je izdal odločbo, kopijo obračuna trošarine in mesečni izpis nabave in prodaje električne energije za davčno obdobje marec 2011, iz katerega bo razvidno, da je obračunal trošarino za električno energijo, ki jo je dobavil končnim odjemalcem (točki 3 in 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve; stroški v postopku niso bili priglašeni (točki 5 in 6 izreka). Pri tožniku je bil opravljen postopek inšpekcijskega nadzora na podlagi pooblastila iz 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in prvega odstavka 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik je bil od 10. 5. 2004 dalje pri carinskemu organu registriran kot trošarinski zavezanec za električno energijo. V inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je leta 2009 in 2010 prodal končnemu odjemalcu družbi A. d.o.o. skupaj 156.429,983 MWh električne energije brez obračunane trošarine (tretji odstavek 53.a člena Zakona o trošarinah, v nadaljevanju ZTro). Tožnik ni izstavljal računov za električno energijo, ki jo je dobavljal elektrarnam in tudi ni obračunaval trošarine, čeprav so elektrarne končni odjemalec električne energije. Prvostopenjski organ navaja določbi 53. člena in 53.a člena ZTro. Družbi A. d.o.o. ni trgovec z električno energijo, temveč je končni odjemalec, saj ni vpisana v seznam bilančnih skupin na spletni strani BORZEN-a (organizatorja trga z električno energijo), kjer so evidentirani vsi subjekti, ki trgujejo z električno energijo. Navedeno je razvidno tudi iz baze SODO (Sistemski operater distribucijskega omrežja) in SOPO (Sistemski operater prenosnega omrežja ELES), kjer so evidentirana merilna priključna mesta končnega odjemalca družbe A. d.o.o.. Glede na ugotovitve je prvostopenjski organ tožniku naredil nov obračun trošarine. Povzetek vsebine zapisnika inšpekcijskega nadzora, pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje so razvidni na straneh 9 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Področje energetike ureja Direktiva Sveta 2003/96/ES, vendar pa se oprostitev plačila trošarine za električno energijo, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije uveljavlja pod pogoji, ki jih določajo posamezne države članice EU v nacionalnih predpisih. V skladu z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZTro se trošarina ne plačuje od energentov, ki se porabijo za proizvodnjo električne energije. Oprostitev se nanaša na energente in ne na električno energijo. Vrsta energentov in električne energije se določi glede na uvrstitev v tarifno skupino Kombinirane nomenklature carinske tarife. V skladu z določbami 7. do 10. točke 41. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik) se poraba električne energije za proizvodnjo električne energije ne šteje za končno porabo. Tožnik pa ni proizvajalec električne energije, temveč trgovec in dobavitelj električne energije končnim odjemalcem ali drugim trgovcem. Oprostitev plačila trošarine se ne nanaša na trgovce in dobavitelje električne energije, temveč so trošarine oproščeni končni odjemalci, če električno energijo porabijo v proizvodnji električne energije. Tožnik tudi ne more uveljavljati oprostitve plačila trošarine v skladu z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZTro, ker se ta nanaša na energente (mineralna olja in plin) in ne na električno energijo.

Obveznost obračuna trošarine nastane takrat, ko je električna energija odvzeta iz električnega prenosnega oziroma distribucijskega omrežja in dobavljena s strani dobavitelja končnemu odjemalcu na priključno mesto ali ko končni odjemalec proizvajalec ali proizvajalec proizvedeno električno energijo porabi za pokrivanje lastnih potreb (prva alineja tretjega odstavek 53.a člena ZTro). Vsaka poraba električne energije, proizvedena v obratu za proizvodnjo električne energije in porabljena za proizvodnjo električne energije, se ne šteje za pokrivanje lastnih potreb. Obveznost trošarine ne nastane, kadar proizvajalec proizvedeno električno energijo porabi v proizvodnji električne energije, kot izhaja iz 7. točke 41. člena Pravilnika. Ker je tožnik dobavitelj električne energije končnim odjemalcem in ni proizvajalec tako ni upravičen do oprostitve plačila trošarine za električno energijo, ki jo je dobavil končnemu odjemalcu družbi A. d.o.o..

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da tožnik kupuje električno energijo od proizvajalcev in trgovcev na domačem trgu, v tretjih državah in v drugih državah članicah ter jo nato dobavlja oziroma prodaja končnim odjemalcem, zaradi česar je v skladu s prvim odstavkom 53.a člena ZTro trošarinski zavezanec. Družba A. d.o.o. ni trgovec z električno energijo, temveč končni odjemalec električne energije. V skladu z določili tretjega odstavka 53. a člena ZTro nastane obveznost za obračun trošarine takrat, ko je električna energija odvzeta iz električnega prenosnega oziroma distribucijskega omrežja in dostavljena s strani dobavitelja končnemu odjemalcu na priključno mesto. Tožnik neupravičeno ni obračunaval in plačeval trošarine. Carinski organ je ugotovil, da tožnik tudi ni izstavljal računov za električno energijo, ki jo je dobavljal elektrarnam, ki so prav tako končni odjemalec električne energije. Tožnik je za električno energijo, ki jo elektrarne odvzamejo iz prenosnega ali distribucijskega omrežja, dolžan v skladu s tretjim odstavkom 53.a člena ZTro obračunavati trošarino. Tožnik ugovarja, da električna energija, ki je porabljena za proizvodnjo električne energije oziroma za ohranjanje sposobnosti za proizvodnjo električne energije, ne šteje za končno porabo. Pri tem se sklicuje na smiselno uporabo določbi sedmega do desetega odstavka 41. člena Pravilnika. V skladu s prvim odstavkom 53. člena ZTro se trošarina plačuje od energentov in električne energije, ki se uporablja kot pogonsko gorivo ali gorivo za ogrevanje. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja vsebino 30. člena, 34. člena in 35. člena ZTro v zvezi z obračunom trošarine in določbe sedmega do desetega odstavka 41. člena Pravilnika. Na podlagi prvega odstavka 53.a člena ZTro je trošarinski zavezanec za električno energijo dobavitelj električne energije končnim odjemalcem. Končni odjemalec je končni porabnik električne energije, ki ima na priključnem mestu nameščene merilne naprave za ugotavljanje porabe električne energije, v skladu z drugim odstavkom 53.a člena ZTro. Trošarinski zavezanec je tudi proizvajalec, če proizvedeno električno energijo porabi za lastne potrebe. Navedeno pa se nanaša le na proizvajalca električne energije in ne na dobavitelje. Tožnik je bil tako dolžan za električno energijo, ki jo je dobavljal družbi A. d.o.o. in elektrarnam, obračunati trošarino na podlagi prve alineje tretjega odstavka 53.a člena ZTro, s tem, da je nastala obveznost za obračun trošarine, ko je dobavil električno energijo omenjeni družbi, to pa je, ko poteče obdobje, na katerega se nanaša obračun na računu (četrti odstavek 53.a člena ZTro).

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba in odločba tožene stranke ne upoštevata oprostitve plačila trošarine po namenu uporabe električne energije. Tožnik je trošarinski zavezanec v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 53.a člena ZTro, kadar dobavlja električno energijo končnim odjemalcem. Ob upoštevanju 53.a člena ZTro tožnik ni bil dolžan obračunati in plačati trošarine od električne energije, dobavljene proizvajalcu električne energije za namen proizvodnje električne energije. Čeprav ZTro v nasprotju z energetsko direktivo (Direktiva Sveta 20036/96/ES z dne 27. 10. 2003) določa oprostitev plačila trošarine le za energente, ki se porabijo za proizvodnjo električne energije, iz drugih določb trošarinske oziroma energetske zakonodaje izhaja, da velja takšna oprostitev tudi za električno energijo, ki se porabi za proizvodnjo električne energije, ker se takšna raba ne šteje za končno rabo, ki je pogoj za obračun trošarine. Navaja določbe sedmega do desetega odstavka 41. člena Pravilnika. Na podlagi 4. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) je končni odjemalec fizična ali pravna oseba, ki kupuje energijo za lastno končno rabo. Gre za različno tolmačenje izrazov, ki jo uporabljajo slovenski predpisi. Veljavni predpisi določajo oprostitev plačila trošarine tako za proizvajalca v skladu z 41. členom Pravilnika kot za dobavitelja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 53.a člena ZTro. Obračunana trošarina zavezancu kot dobavitelju tudi zvišuje osnovo za obračun DDV. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi – op. sodišča), razen v delu, v katerem je tožnik odločbo že izvršil s plačilom 233.540,98 EUR ter tožniku prisodi tudi vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri svojih argumentih in predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je tožnik kot trošarinski zavezanec od prodaje električne energije zavezan za plačilo trošarine od prodaje električne energije končnemu odjemalcu (med drugim tudi družbi A. d.o.o.). Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik vpisan v evidenco trošarinskih zavezancev za električno energijo in da kupuje električno energijo od proizvajalcev in trgovcev na domačem trgu, v drugih državah članicah EU in v tretjih državah ter jo nato dobavlja oziroma prodaja končnim odjemalcem. Tako je tudi po presoji sodišča v skladu s prvim odstavkom 53.a člena ZTro trošarinski zavezanec. Družba A. d.o.o. pa ni trgovec z električno energijo, temveč končni odjemalec električne energije. Po določbi prvega odstavka 53.a člena ZTro je trošarinski zavezanec za električno energijo dobavitelj električne energije končnim odjemalcem. Na podlagi drugega odstavka 53.a člena ZTro je končni odjemalec končni uporabnik električne energije, ki ima na priključnem mestu nameščene merilne naprave za ugotavljanje porabe električne energije skladno z zakonom, ki ureja energetiko. Sodišče se strinja z ugotovitvijo carinskega organa, ki ji tudi sicer tožnik ne ugovarja, da družba A. d.o.o. ni trgovec z električno energijo, temveč je končni odjemalec. Tožnik ugovarja, da je družba A. d.o.o. po eni strani res končni odjemalec električne energije, ker ima na priključnem mestu nameščene merilne naprave za ugotavljanje porabe električne energije, kar pa ne velja v primeru, ko ta družba porabi električno energijo za proizvodnjo električne energije, ker to ne šteje za končno porabo. Po mnenju tožnika pa ob upoštevanju 53.a člena ZTro tožnik ni bil dolžan obračunati in plačati trošarine od električne energije, dobavljene proizvajalcu električne energije za namen proizvodnje električne energije.

Po presoji sodišča je sicer pravilna navedba tožnika, da električna energija, ki je porabljena za proizvodnjo električne energije oziroma za ohranjanje sposobnosti za proizvodnjo električne energije, po veljavni zakonodaji ne šteje za končno porabo. Kadar se električna energija dobavlja proizvajalcem električne energije za proizvodnjo električne energije pa ne gre za dobavo končnim odjemalcem. Ugovor tožnika zato ni utemeljen. Kot pa je tožniku pravilno pojasnil že carinski organ, je poraba električne energije, ki se porabi v proizvodnji električne energije, res oproščena plačila trošarine, vendar je do oprostitve upravičen proizvajalec, če proizvedeno električno energijo uporabi za lastne potrebe. Oprostitve plačila trošarine za električno energijo so taksativno navedene v drugem odstavku 55. člena ZTro, kjer pa se oprostitev nanaša zgolj na električno energijo, ki jo je proizvajalec proizvedel v mali elektrarni z močjo do 2 MW ter jo uporabil za lastno porabo. Na podlagi sedmega odstavka 41. člena Pravilnika se poraba električne energije, proizvedene v obratu za proizvodnjo električne energije in porabljena za proizvodnjo električne energije, ne šteje za pokrivanje lastnih potreb in zanjo ne nastane obveznost za obračun trošarine v skladu z tretjo alinejo tretjega odstavka 53.a člena ZTro. V tem primeru gre za oprostitev plačila trošarine za električno energijo za proizvajalca električne energije, če proizvedeno električno energijo lastno porabi v proizvodnji električne energije. Tožnik pa ni proizvajalec električne energije, marveč trgovec in dobavitelj električne energije končnim odjemalcem ali drugim trgovcem, kot je pravilno navedel že prvostopenjski organ in kar tudi sicer med strankama ni sporno. Na navedeni zaključek pa tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na opredelitev pojma „končni odjemalec“, kot ga vsebuje določba 4. člena EZ-C, kot fizične in pravne osebe, ki kupujejo energijo za lastne potrebe.

Tožnik tudi ugovarja, da se na podlagi 2. točke 55. člena ZTro trošarina ne plačuje od energentov, ki se porabijo za proizvodnjo električne energije. Kot je tožniku tudi pravilno pojasnil že carinski organ, se za energente štejejo izdelki, ki so opredeljeni v tretjem odstavku 53. člena ZTro. Za električno energijo se v skladu z osmim odstavkom 53. člena ZTro šteje energija iz tarifne oznake 2716. Med izdelke, ki se štejejo za energente v skladu z tretjim odstavkom 53. člena ZTro pa ni naveden izdelek iz tarifne oznake 2716, zato se električna energija za potrebe ZTro ne šteje za energent. V skladu z navedenim je tudi po presoji sodišča tožnik dolžan za električno energijo, ki jo je dobavljal družbi A. d.o.o. in elektrarnam, obračunati trošarino na podlagi prve alineje tretjega odstavka 53.a člena ZTro. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.