Jedro

1. Delavec se mora po dokončnosti sklepa o razporeditvi k drugemu delodajalcu javiti pri novem delodajalcu, sicer mu lahko preneha delovno razmerje po 9. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). To pa še ne pomeni, da je s tem delavec pristal na prerazporeditev. Svoje nestrinjanje z razporeditvijo je tožnica izkazala z vloženim ugovorom zoper sklep tožene stranke. Delavcu ne more zakonito prenehati delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, če ga novi delodajalec ni hotel zaposliti. Pri tem niso bistveni razlogi, zaradi katerih novi delodajalec tožnice ni hotel zaposliti. Odločilno je le, da je tožnica ravnala v skladu z navodilom iz sklepa o razporeditvi in se zglasila pri novem delodajalcu. Delavec ne more nositi negativnih posledic zaradi nespoštovanja dogovora delodajalcev o prevzemu delavca, če je sam ravnal v skladu z navodili delodajalca in mu ni mogoče očitati, da je odklonil prehod na delo k drugemu delodajalcu po 15. členu ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba ter 2. in 3. točka sklepa sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 12.5.1997 in 12.6.1997 ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13.6.1997. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice, da jo je dolžna tožena stranka poklicati nazaj na delo in jo od 13.6.1997 razporediti na delovno mesto knjigovodja saldakonti kupcev ter ji od tega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v bruto znesku in od tako izračunanega bruto zneska odvesti vse prispevke in davke ter izplačati neto plačo, skupaj z zakonitimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka ter sklenilo, da se tožnica oprosti plačila sodnih taks. Tožnici pa je tudi naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v višini 117.620,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1999 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper takšno sodbo in del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, se je pravočasno pritožila tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge, tj. zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženo stranko pa zaveže k plačilu stroškov pritožbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep o stroških postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj v sodbi ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih, poleg tega pa so v obrazložitvi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o tem, ali je dejansko Psihiatričana bolnišnica ... izdala tožnici napotnico na zdravniški pregled z dne 13.6.1997, oziroma s kasnejšim datumom oz. potrdilo o bolniškem staležu, izdano na novega delodajalca, saj teh listin sodišče ni nikoli prejelo, ter jih tudi ni zahtevalo. Zato je nerazumljivo, da je oprlo svojo sodbo na dokaze, ki jih ni nikoli izvedlo. Pritožba opozarja, da iz Sklepa o ustanovitvi Skupnosti zavodov z dne 27.11.1992 in Aneksa k ustanovitvi z dne 15.1.1993 ni razvidno, da vsebujeta dogovor o prevzemu tožnice v Psihiatrično bolnišnico .... Iz Sklepa in Aneksa izhaja le to, da bo v primeru izstopa posameznega ustanovitelja, le-ta moral prevzeti določeno število delavcev, nikjer pa delavci niso že poimensko določeni. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sklenjen dogovor o prevzemu delavcev, ne pove pa, kateri dogovor, kdaj je bil sklenjen in v zvezi s čim. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prešla v delovno razmerje za nedoločen čas pri Psihiatrični bolnišnici ..., ko naj bi bila napotena v bolniški stalež. Direktor Psihiatrične bolnišnice ... ni izkazal volje za tožničino zaposlitev, sam dvig delovne knjižice pa še ne pomeni soglasja k razporeditvi drugam. Tožnica se je po dokončnem sklepu tožene stranke pač morala javiti pri novem delodajalecu, kar pa ne pomeni, da bi prostovoljno pristala na prevzem. Pritožba tudi opozarja na izpoved direktorice tožene stranke v sporu, ki je v teku pred Delovnim sodiščem v ... pod opr. št. Pd ../95, kjer je direktorica tožene stranke sama izjavila, da ni bil sklenjen dogovor, oz. da je bil sicer pripravljen, da pa do njegove izvedbe ni prišlo zaradi nasprotovanja Psihiatrične bolnišnice .... Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izvedla razporeditev v skladu z obrazložitvijo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 929/95 z dne 21.2.1997. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo navedbam tožene stranke glede tega, da je tožnica prišla k novemu delodajalcu z namenom, da začne delati, saj je prinesla delovno in zdravstveno izkaznico, jo oddala pristojnemu delavcu Psihiatrične bolnišnice ... in šele nato odšla v bolniški stalež. Dejstvo je, da je bil novi delodajalec pripravljen delavko sprejeti v delovno razmerje. Pritožba je utemeljena. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, poleg tega pa je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Pritožba utemeljeno opozarja na dejstvo, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na dokaze, ki jih ni izvedlo, poleg tega pa sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preiskusiti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil prevzem tožnice k drugemu delodajalcu izveden zakonito, zato je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih skepov tožene stranke in ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo z dnem 13.6.1997. Takšna odločitev je po mnenju pritožbenega sodišča najmanj preuranjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med toženo stranko in Psihiatrično bolnišnico ... sklenjen sporazum o prehodu tožnice na delo k drugemu delodajalcu, vendar te svoje ugotovitve ni podrobneje obrazložilo. Pritožbeno sodišče sicer domneva, da se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo na predloženi sporazum, ki pa po navedbah tožnice predstavlja le osnutek sporazuma, do podpisa katerega pa ni prišlo zaradi nasprotovanja Psihiatrične bolnišnice ... Ker sporazum ni podpisan, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bil predloženi sporazum dejansko sklenjen ali ne. Zaslišanje A.A., direktorja Psihiatrične bolnišnice ..., sta predlagali obe pravdni stranki, vendar sodišče te priče ni zaslišalo. Tako ni mogoče preveriti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sporazum sklenjen. Tožena stranka je svojo odločitev o razporeditvi tožnice utemeljevala z dejstvom, da je le sledila ugotovitvam Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 929/95 z dne 21.2.1997. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz citirane sodbe dejansko izhaja ugotovitev, da je, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in navedeno normativno ureditev tovrstnih primerov pri tožencu, v spornem primeru podana pravna podlaga za razporeditev tožnice po 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Pritožbeno sodišče je izhajalo iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sporazum sklenjen. Vendar pa se glede na zgornje ugotovitve postavlja vprašanje, ali je do sklenitve tega sporazuma dejansko prišlo ali ne. Sklicevanje tožene stranke na zgoraj citirano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je torej vezano na dejansko ugotovitev glede sklenitve sporazuma, to vprašanje pa še ni v celoti pojasnjeno. V kolikor bi se v novem sojenju izkazalo, da je bil sicer pripravljen osnutek sporazuma, sporazum pa ni bil sklenjen, razporeditev ni bila zakonita, saj Sklep o ustanovitvi tožene stranke in Aneks k sklepu ne zadoščata za zakonito razporeditev posameznega delavca in (samo) na tej pravni podlagi ni mogoče zakonito razporediti delavca k drugemu delodajalcu. Kot izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, se je tožnica dne 13.6.1997, po dokončnosti sklepa tožene stranke o razporeditvi, zglasila v Psihiatrični bolnišnici .... Iz predloženega uradnega zaznamka izhaja, da Psihiatrična bolnišnica ... tožnice ni hotela zaposliti. Tožena stranka je izpostavila dejstvo, da je novi delodajalec tožnico sprejel na delo ter jo napotil v bolniški stalež. Tudi tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, temveč je navedlo, da je prišlo do faktičnega vstopa v delovno razmerje, saj naj bi bila pri tožnici in direktorju Psihiatrične bolnišnice ... podana izjava volje glede tega. Ker iz listinske dokumentacije v spisu izhaja prav nasprotno, se pritožbenemu sodišču poraja dvom v takšno dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki ne temelji na nobenem izvedenem dokazu. V zvezi s soglasjem tožnice za zaposlitev pri novem delodajalecu pritožbeno sodišče pripominja, da se delavec po dokončnosti sklepa mora javiti pri novem delodajalcu, sicer mu lahko preneha delovno razmerje po 9. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). To pa še ne pomeni, da je s tem delavec pristal na prerazporeditev. Svoje nestrinjanje z razporeditvijo je tožnica izkazala z vloženim ugovorom zoper sklep tožene stranke. Pri tem pa je v obravnavani zadevi bistveno, da tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje pri toženi stranki, če je novi delodajalec ni hotel zaposliti. Tudi če bi bil sklep o razporeditvi zakonit, tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, če se je javila na delo pri novem delodajalcu, pa je le-ta ni hotel zaposliti. Pri tem niso bistveni razlogi, zaradi katerih novi delodajalec tožnice ni hotel zaposliti. Odločilno je le, da je tožnica ravnala v skladu z navodilom iz sklepa o razporeditvi in se zglasila pri novem delodajalcu. Delavec namreč ne more nositi negativnih posledic zaradi nespoštovanja dogovora delodajalcev o prevzemu delavca, če je sam ravnal v skladu z navodili delodajalca in mu ni mogoče očitati, da je odklonil prehod na delo k drugemu delodajalcu po 15. členu ZTPDR. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo ter odločitev o stroških postopka (2. in 3. točka sklepa) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, na katera v tem sklepu opozarja pritožbeno sodišče, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku in stroških postopka, ki sta jih obe pravdni stranki priglasili.