Jedro

V pravdnem postopku mora stečajnega dolžnika, če je predmet tožbenega zahtevka premoženje stečajne mase, zastopati zakoniti zastopnik - upravitelj, v primerih, ko temu ni tako, pa fizična oseba v osebnem stečaju ohrani tako poslovno kot pravdno sposobnost in torej lahko sama opravlja pravdna dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne glede izpodbijane II. točke izreka odločbe (sklep) in se v tem obsegu potrdi izpodbijana odločba.

Pritožbi se ugodi glede izpodbijane I. točke izreka odločbe (sklep) in se v tem delu izpodbijana odločba (sklep) razveljavi.

Pritožbi se ugodi glede izpodbijane III. in IV točke izreka odločbe in se v tem obsegu izpodbijana odločba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom II Pg 108/2013 z dne 13. 2. 2014 izreklo: “I. Sprememba tožbe s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka kot izhaja iz vloge tožeče stranke z dne 27. 09. 2013, se ne dovoli. II. Tožba se v delu, ki se glasi: “Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke A. S. z. z. o. o., L. c. ..., C., do toženke K. M. A., N. ..., C. - v osebnem stečaju, v znesku 1.853,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: - zneska 257,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2011 dalje do plačila, - zneska 275,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 01. 2012 dalje do plačila, - zneska 302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 02. 2012 dalje do plačila, - zneska 277,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 03. 2012 dalje do plačila, - zneska 147,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 04. 2012 dalje do plačila, - zneska 77,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 05. 2012 dalje do plačila, - zneska 69,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 06. 2012 dalje do plačila, - zneska 68,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 07. 2012 dalje do plačila, - zneska 73,66 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 21. 08. 2012 dalje do plačila, - zneska 70,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 09. 2012 dalje do plačila, - zneska 68,41 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 21. 10. 2012 dalje do plačila, - zneska 78,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje do plačila, - zneska 86,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila. Ugotovi se, da predstavlja terjatev iz 1. točke izreka stroške po 354. členu ZFPPIPP, ki se izplačajo iz premoženja stečajne dolžnice pred poplačilom upnikovih terjatev.”, zavrže. III. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženka, K. M. A. - v osebnem stečaju, N. ... C., je dolžna tožnici A. s. z. z.o. o., L. c. ..., C., v roku 15 dni iz premoženja stečajne dolžnice pred pop1ačilom upnikovih terjatev plačati 1.853,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: - zneska 257, 73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2011 dalje do plačila, - zneska 275,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 01. 2012 dalje do plačila, - zneska 302,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 02. 2012 dalje do plačila, - zneska 277,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 03. 2012 dalje do plačila, - zneska 147,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 04. 2012 dalje do plačila, - zneska 77,91 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 21. 05. 2012 dalje do plačila, - zneska 69,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 06. 2012 dalje do plačila, - zneska 68,31 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 21. 07. 2012 dalje do plačila, - zneska 73,66 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 21. 08. 2012 dalje do plačila, - zneska 70,96 EUR z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 21. 09. 2012 dalje do plačila, - zneska 68,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2012 dalje do plačila, - zneska 78,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje do plačila, - zneska 86,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila”, se zavrne. IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 361,97 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.” Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v skladu s pozivom sodišča specificira1a tožbeni zahtevek tako, da je v dajatvenem delu določno navedla glavno stvar in stranske terjatve v skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP in je bil ta sposoben za obravnavo. V tem delu tudi ni šlo za spremembo tožbe. Vendar pa je tožeča stranka hkrati (iz previdnosti) postavila še podredni tožbeni zahtevek, ki sicer vsebuje dajatveni del, naperjen pa je proti toženi stranki kot osebni dolžnici in ne več proti njeni stečajni masi. Slednje, torej postavitev podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša osebno na toženo stranko kot potrošnico in ne nanjo kot dolžnico v osebnem stečaju, pa pomeni spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (1. odstavek 185. člena ZPP).Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka, sodišče pa take spremembe tudi ni dovolilo, saj z dovolitvijo spremembe ne bi pripomoglo k dokončni ureditvi razmerja med strankama, glede na to, da se primarni zahtevek nanaša na stečajno dolžnico oziroma je usmerjen v njeno stečajno maso, podredni zahtevek pa se nanaša na dolžnico direktno in ne na njeno stečajno maso, kar bi zahtevalo tudi samostojno drugo (novo) pravno podlago zahtevka, glede katere pa tožeča stranka niti ni podala nobene trditvene podlage. Glede na dejstvo, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem sta stranki do spremembe tožbe že izčrpali zakonsko dopuščene možnosti navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov, bi dopustitev spremembe v tej fazi postopka pomenila podaljševanje postopka, stranki pa bi bili ob dopustitvi spremembe tožbe v tej fazi tudi v relativno neugodni procesni situaciji.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka je v predmetni zadevi poleg dajatvenega zahtevka vložila tudi ugotovitveni zahtevek. Sodišče je najprej presojalo utemeljenost ugotovitvene tožbe. 181. člen ZPP določa, da lahko tožeča stranka z ugotovitveno tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj pravnega razmerja oziroma pristnost ali nepristnost listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka od tega pravno korist, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja. V predmetni tožbi je tožeča stranka prvenstveno zahtevala ugotovitev obstoja prednostne terjatve do tožene stranke glede na 354. in 355. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kjer so opredeljeni in so določene vrste stroškov stečajnega postopka. Če bi v konkretnem primeru res šlo za stroške stečajnega postopka, potem bi za uveljavitev njihovega plačila tožeča stranka lahko vložila navadno dajatveno tožbo, kot to izhaja iz določil oddelka 5.9 ZFPPIPP. Sodišče je tako moralo tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi tožeče stranke, v ugotovitvenem delu zavreči kot izhaja iz I. odstavka izreka.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka v predmetnem postopku od tožene stranke zahteva plačilo vtoževane terjatve v višini 1.853,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz premoženja, ki spada v stečajno maso pred poplačilom upnikovih terjatev, saj trdi, da vtoževani stroški predstavljajo stroške stečajnega postopka kot jih definirata 354. in 355. člen ZFPPIPP. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da je bila tožena stranka v vtoževanem obdobju (od decembra 2011 do decembra 2012) lastnica stanovanja z ID znakom ... na naslovu N. u. ..., C. Da je bila Pogodba o upravljanju za N. ... v C. bila veljavno sklenjena in da je tožeča stranka s predloženim seznamom pregleda stanovanj in poslovnih prostorov (priloga A 53) uspela dokazati, da so bili podpisniki Pogodbe v trenutku podpisa le-te tudi dejanski lastniki stanovanj, torej da je bila med etažnimi lastniki in tožečo stranko sklenjena veljavna Pogodba, ki so jo podpisali dejanski lastniki stanovanj, katerih solastniški deleži so sestavljali skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše, ki je po posameznih solastniških deležih tudi razvidna iz pregleda stanovanj in poslovnih prostorov in da je tožeča stranka na podlagi veljavno sklenjene Pogodbe, s katero so etažni lastniki nanjo kot upravnika prenesli materialnopravno upravičenje (5. in 7. člen Pogodbe) aktivno legitimirana za vtoževanje predmetne terjatve, ki predstavlja neplačane račune za opravljene storitve upravljanja, obratovanja in vzdrževanja.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je nad toženo stranko dne 19. 03. 2010 začel postopek osebnega stečaja, kar izhaja tudi iz sklepa opr. št. St 28/2010 z dne 19. 03. 2010 (priloga A 19). Da je med pravdnima strankama nesporno, da so vtoževane terjatve nastale po začetku postopka osebnega stečaja v obdobju od decembra 2011 do decembra 2012 ter, da se v predmetnem postopku vtožujejo stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Da je bilo med strankama sporno ali vtoževane terjatve predstavljajo strošek stečajnega postopka kot ga definira 354. in 355. člen ZFPPIPP in tako posledično bremenijo stečajno maso stečajne dolžnice. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP (ki velja tudi v postopku osebnega stečaja) so stroški stečajnega postopka obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Zakon deli stroške stečajnega postopka na tekoče in občasne stroške stečajnega postopka (355. člen ZFPPIPP). Da stroški, ki so vezani na stanovanje tožene stranke v postopku osebnega stečaja, niso tekoči stroški stečajnega postopka, ker iz stečajne mase v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanja (ZIZ) o izvzetju in omejitvah, izvzeto določeno premoženje in tudi določeni prihodki in da so to premoženje in ta sredstva namenjena za plačilo osebnih stroškov, ki se nanašajo na toženo stranko, ki je sicer fizična oseba in kot taka v osebnem stečaju, med te stroške pa vsekakor sodijo redni stroški, ki nastajajo v zvezi z bivanjem v stanovanju, zato jih mora tožena stranka plačevati sama, iz svojega osebnega premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase. Stečajna dolžnica prejema tudi zajamčeni dohodek (389. člen ZFPPIPP), iz katerega poravnava obveznosti, nastale po začetku stečajnega postopka.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju v stanovanju prebivala tožena stranka in da stanovanja stečajni upravitelj ni uporabljal, niti ga ni potreboval za svoje delovanje v okviru stečajnega postopka in tako je sodišče prve stopnje presodilo, da stroški, ki nastajajo v zvezi z bivanjem v stanovanju ne morejo bremeniti stečajne mase, ampak jih je dolžna plačati tožena stranka sama, čeprav je bilo stanovanje v okviru stečajnega postopka prodano, saj je odločilno, da je pred prodajo stanovanja v njem ves čas prebivala in ga uporabljala tožena stranka za svoje osebne potrebe (torej ji je zagotavljalo eksistenco), zato zgolj zaradi dejstva, ker so vtoževani stroški nastali v času, ko je bil nad toženo stranko kot fizično osebo že začet postopek osebnega stečaja, stroški dolžnice še ne pridobijo naravo stroškov stečajnega postopka in ne bremenijo stečajne mase, saj je njihov nastanek vezan na dejansko uporabo stanovanja.

Glede na dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje presodilo, da vtoževani stroški ne predstavljajo stroškov stečajnega postopka kot jih definira 354. in 355. člen ZFPPIPP in tako tudi ne bremenijo stečajne mase stečajne dolžnice in posledično dajatveni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo in sklep je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Pritožba navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka spremenila tožbo, materialno pravno povsem napačno. Iz obrazložitve sodišča je namreč razbrati, da se fizična oseba kot pravni subjekt v primeru osebnega stečaja razcepi na dva samostojna pravna subjekta in sicer na fizično osebo kot stečajno dolžnico in fizično osebo kot potrošnico in da fizična oseba razpade na dva dela, ki sta vsak zase legitimirana za svoj del oziroma vrsto terjatev, vendar za takšno stališče ni nikakršne podlage v zakonu in ostalih predpisih. Zakon opredeljuje kdo ima pravno subjektiviteto in opredeljuje fizično osebo kot en pravni subjekt. Začetek postopka osebnega stečaja tako nima nobenega vpliva na samo pravno sposobnost fizične osebe (torej biti nosilec pravic in obveznosti v pravnem sistemu) temveč vpliva zgolj na njeno poslovno sposobnost. Tako je v 386. členu ZFPPIPP določeno, da se z začetkom stečajnega postopka poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji, tako da 1.) ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslovali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, (2.) brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam. Glede na to, da se na poslovno sposobnost veže tudi pravdna sposobnost (sposobnost samostojno opravljati pravdna dejanja, 77. člen ZPP) povedano pomeni, da je stečajni dolžnik (v osebnem stečaju) omejeno pravdno sposoben in ga za posle, za katere nima pravdne sposobnosti zastopa zakoniti zastopnik - stečajni upravitelj. Še vedno pa gre za eno in isto fizično osebo, kot nosilca pravic in obveznosti, le glede poslov, pri katerih je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena, ga zastopa zakoniti zastopnik, glede ostalih poslov, kjer je njegova poslovna sposobnost neomejena, pa lahko nastopa samostojno. Stališče sodišča, da postavitev podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša osebno na toženo stranko kot potrošnico in ne nanjo kot dolžnico v osebnem stečaju, pomeni spremembo tožbe je tako zmotno. Tako primarni kot podredni zahtevek sta postavljena zoper fizično osebo - A, K, M,, ki se pač nahaja v osebnem stečaju, kar pa lahko vpliva zgolj na njeno poslovno oziroma pravdno sposobnost. Pravzaprav je celotna vsebina podrednega zahtevka že vsebovana v primarnem zahtevku (podredni zahtevek je v celoti vsebovan 3. točki primarnega zahtevka - ravno zato je tožeča stranka podredni zahtevek postavila zgolj iz previdnosti, saj se tudi primarni glasi na fizično osebo. Okoliščina ali se bodo stroški poravnali iz stečajne mase ali iz osebnega premoženja stečajnega dolžnika ne more pomeniti, da gre v konkretnem primeru za dva različna pravna subjekta-dolžnik je še vedno stečajni dolžnik kot fizična oseba. Problematična torej ne bi smela biti pasivna legitimacija (dolžnik je še vedno zgolj en - A. K. M.) temveč zgolj vprašanje ali gre v konkretnem primeru za stroške oziroma terjatev glede katerih je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena ali ne. V kolikor je poslovna sposobnost omejena je obvezno zastopanje po zakonitem zastopniku - to je stečajnemu upravitelju, v kolikor pa gre za posle oziroma stroške, glede katerih poslovna sposobnost stečajnega dolžnika ni omejena, pa lahko v pravdnem postopku nastopa samostojno brez stečajnega upravitelja. Glede na 80. člen ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Od odgovora na vprašanje ali gre za stroške stečajnega postopka ali ne je torej odvisno ali je zastopanje po stečajnem upravitelju obvezno ali ne. Z zavrnitvijo zahtevka v celoti se je torej poseglo v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva ter storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima obrazložitve, zakaj zahtevek zoper stečajnega dolžnika (kot “fizično osebo- potrošnika”) ni utemeljen (saj še vedno gre za eno in isto fizično osebo) in je s tem podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni jasno kakšno drugo samostojno pravno podlago ima sodišče v mislih in kakšno trditveno podlago bi morala tožeča stranka podati v tem delu. Trditve so v bistvenem povsem enake, ne glede na to, ali se strošek poravna iz stečajne mase ali neposredno iz osebnega premoženja stečajne dolžnice. V obeh primerih gre za stroške upravnika, obratovalne stroške, ki so nastali s tem, ko je stečajna dolžnica bivala v stanovanju na naslovu N. ..., katerega lastnica je bila do prodaje stanovanja v stečajnem postopku. Sodbe sodišča prve stopnje v tem delu tako ni moč preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba meni, da tudi v kolikor bi šteli, da je s postavitvijo podrednega zahtevka prišlo do spremembe tožbe (ker je podredni naperjen zoper stečajno dolžnico osebno kot potrošnico), kakor to opredeljuje sodišče prve stopnje, pa je s tem, ko sodišče take spremembe ni dopustilo, storilo bistveno kršitev pravil postopka. Še vedno gre namreč za zahtevek zoper isto fizično osebo, kot je že bilo pojasnjeno zgoraj in je smiselno za dokončno ureditev razmerja takšno spremembo dopustiti.

Nadalje pritožba očita, da sodišče prve stopnje tudi zmotno utemeljuje zavrženje zahtevka v ugotovitvenem delu. Ne glede na to, da je tožeča stranka postavila dajatveni zahtevek ima interes tudi na ugotovitvenem predvsem zaradi specifičnih okoliščin v primeru osebnega stečaja, ko se očitno določeni stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka poplačajo iz stečajne mase, ostale pa plača stečajni dolžnik iz svojega osebnega premoženja. Sodišče tudi ni presojalo ugotovitvenega dela zahtevka v luči 3. odstavka 181. člena ZPP, ki obravnava vmesni ugotovitveni zahtevek, s čimer je podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba povzame, da se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem ali vtoževane terjatve predstavljajo strošek stečajnega postopka, kot ga definira 354. in 355. člen ZFPPIPP. Sodišče je ugovor tožene stranke, da ti stroški niso stroški stečajnega postopka iz razloga, ker poslovna in s tem procesna legitimacija tožene stranke kot fizične osebe v postopku osebnega stečaja ni v celoti omejena, vezalo na vprašanje pasivne legitimacije, kar pa je, kot je že pojasnjeno zgoraj napačno. Tudi v primeru osebnega stečaja je pasivno legitimirana ena in ista fizična oseba, omejena poslovna sposobnost ima vpliv zgolj na pravdno sposobnost in vprašanje zastopanja te omejeno poslovno sposobne osebe v postopku. Med strankama ni sporno, da se stroški nanašajo na stanovanje, ki je bilo del stečajne mase, in ki je bilo tekom stečajnega postopka tudi prodano. Glede na take okoliščine je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za stroške stečajnega postopka pretirano ozko. Dejstvo je, da je s tem premoženjem upravljal stečajni upravitelj kot delom stečajne mase, torej tudi v vtoževanem obdobju, ko je stečajni dolžnik v stanovanju bival. Stroški so torej nastali v vezi premoženja, ki ni bilo izvzeto iz stečajne mase. Dejstvo je, da so ti stroški zoper stečajnega dolžnika nastali po začetku stečajnega postopka kot to opredeljuje 354. člen ZFPPIPP. Tudi dejstvo, da je določeno premoženje, v skladu z določbami ZIZ o izvzetju in omejitvah, iz stečajne mase izvzeto, tega ne more spremeniti. Stališče sodišča prve stopnje pomeni, da so upniki postavljeni v neenak položaj - iz stečajne mase izvzeto premoženje je premoženje, na katerega z izvršbo ni mogoče poseči. V kolikor stečajni dolžnik s svojim osebnim premoženjem prostovoljno ne poravna teh terjatev, jih upnik pravzaprav ne more izterjati (njegovo osebno premoženje je izvzeto iz izvršbe, ostalo predstavlja stečajna masa, iz katere se ne more poplačati, prav tako sodišče tudi ne dovoli izvršbe zoper stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka). Zakon delitve upnikov, kot jo je opredelilo sodišče, ne opredeljuje, temveč stroške stečajnega postopka opredeljuje enotno kot vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. Tudi ta argument govori v prid temu, da je stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za stroške stečajnega postopka, nepravilno.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba (in sklep), s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti ( morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom spremenila tožbo po drugem odstavku 184. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom dejansko uveljavlja plačilo vtoževane terjatve neposredno iz premoženja tožene stranke (z osnovnim tožbenim zahtevkom pa iz premoženja stečajne mase tožene stranke) in v takšni procesni situaciji je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka po podrejenem tožbenem zahtevku sicer ista (fizična oseba v osebnem stečaju - 9. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer se je morda nespretno izrazilo, da se podrejeni tožbeni zahtevek nanaša na dolžnico direktno in ne na njeno stečajno maso, kar je upravičeno pri pritožbi vzbudilo pomislek, da je sodišče prve stopnje štelo, da gre pri toženi stranki za dva različna pravna subjekta, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP (“Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega”.) Navedena procesna situacija je možna pri osebnih stečajih ( stečaji fizične osebe), pri katerih se z začetkom postopka osebnega stečaja po prvem odstavku 386. člena ZFPPIPP poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da1. ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, 2.brez soglasja sodišča ne more: - najeti kredita ali posojila ali dati poroštva,- odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, - se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam in pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso postane upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP), z ostalim premoženjem in pravicami pa dolžnik lahko samostojno razpolaga.

Takšna posebna pravna situacija se zrcali v pravdnem postopku na način, da mora v pravdnem postopku stečajnega dolžnika, če je predmet tožbenega zahtevka premoženje stečajne mase, zastopati zakoniti zastopnik - upravitelj, v primerih, ko temu ni tako, pa fizična oseba v osebnem stečaju ohrani tako poslovno kot pravdno sposobnost in torej lahko sama opravlja pravdna dejanja (drugi odstavek 77. člena ZPP).

Ista pravdna stranka more po navedenem v pravdnem postopku biti obvezno zastopana po zakonitem zastopniku -upravitelju ali pa sme sama opravljati pravdna dejanja, sodišče prve stopnje pa tožeči stranki ne more vnaprej onemogočiti pravde v razmerju s stečajno dolžnico v zvezi z njenim premoženjem, ki ne sodi v stečajno maso.

Ravno to pa je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je tožeča stranka s podrejenem tožbenim zahtevkom spremenila tožbo in ko je ni dopustilo pravde s toženo stranko glede njenega premoženja, s tem pa je tožečo stranko prikrajšalo za pravico do zakonitega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje najmanj vlogo s podrejenim tožbenim zahtevkom vročiti toženi stranki neposredno (pozvati pa tožečo stranko, da zagotovi na svoje stroške vse do te vloge obstoječe spisovno gradivo za toženo stranko), ne po stečajnem upravitelju in ji dati možnost, da se sama izjasni glede tožbe (odgovor na tožbo), s tem pa bi zagotovilo zakonitost postopka za obe pravdni stranki.

Glede na navedeno je bilo pritožbi glede izpodbijane I. točke izreka odločbe ugoditi in v tem obsegu izpodbijano odločbo (sklep) razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrglo tožbo v delu, kolikor se z njo vtožuje ugotovitveni zahtevek, saj je pravilno odločilo, da je ugotovitvena tožba v stečajnem postopku dopustna le, če bi šlo za terjatev, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka in bi tožeči stranki v stečajnem postopku bila prerekana.

Ker pa tožeča stranka vtožuje terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka in je že zapadla, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo glede obstoja terjatve, saj tožeča stranka doseže celovitejše pravno varstvo z dajatveno tožbo.

Kolikor pa tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom po tretjem odstavku 181. člena ZPP (vmesni ugotovitveni zahtevek), kjer res ni potrebno izkazovati pravnega interesa, pa pritožba spregleda, da se mora vmesni ugotovitveni zahtevek nanašati le na ugotovitev tistega pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku in ne sme se nanašati na ugotovitev obstoja posameznih materialno pravnih predpostavk pravnega razmerja, ravno za takšno situacijo pa gre pri tožeči stranki, ki z ugotovitveno tožbo želi ugotovitev, da obstoji terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki predstavlja strošek po 354. členu ZFPPIPP.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom (181. člen ZPP v zvezi z 274. členom ZPP) in je bilo pritožbo glede izpodbijane II. točke izreka odločbe zavrniti kot neutemeljeno in v tem obsegu potrditi izpodbijano odločbo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Pritožba pa utemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje (zaenkrat) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da vtoževani stroški ne morejo biti strošek, ki bi se poplačevali iz stečajne mase.

V stečajno maso v postopku osebnega stečaja poleg premoženja iz drugega odstavka 224. člena tega zakona spadajo tudi: plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku, premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med postopkom osebnega stečaja.

Iz stečajne mase so v postopku osebnega stečaja izvzeti: predmeti, ki so izvzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ, in prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ. Prejemki na podlagi plače, nadomestila plače, odškodnine zaradi izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti, zaradi začasne brezposelnosti ter plačila za delo obsojencev v kazenskih zavodih spadajo v stečajno maso razen zneska, ki je enak: višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, in če stečajni dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, tudi: višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči. Za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, se smiselno uporabljata tudi drugi in tretji odstavek 102. člena ZIZ (389. člen ZFPPIPP).

Po 224. členu ZFPPIPP je : Stečajna masa premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči za kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnikov.

V stečajno maso spadajo: premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, vse premoženje, doseženo z: - unovčenjem stečajne mase, - upravljanjem stečajne mase in - izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ter premoženje, doseženo z nadaljevanjem poslovanja, če stečajni dolžnik v skladu s tem zakonom nadaljuje poslovanje po začetku stečajnega postopka.

Glede na povzeto, je torej stanovanje, ki ga je imela v lasti ob začetku stečajnega postopka sedaj stečajna dolžnica, postalo del stečajne mase. Res je, da skladno s posebno ureditvijo po drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP sme dolžnik v stanovanju, ki je njegova last, ostati še tri mesece po prejemu sklepa o prodaji ali drugače povedano, sme ga dejansko uporabljati, ne sme pa z njim razpolagati, ker v zvezi z njim izgubil poslovno sposobnost in kolikor bi se v celoti uporabljale določbe ZFPPIPP o upravljanju s stečajno maso, ki veljalo v primeru stečaja pravne osebe (322. člen ZFPPIPP), potem bi za stanovanje bila sklenjena najemna pogodba, kar pa je pri stečaju fizične osebe kot potrošnika pojmovno izključeno, saj bi bili pogodbeni stranki najema isti, le zastopanje strank bi bilo različno.

Tako sme stečajni dolžnik v osebnem stečaju stanovanje, ki je postalo del stečajne mase uporabljati še vse do treh mesecev po njegovi prodaji, brez sklenjene najemne pogodbe, ki je pojmovno izključena, toda stečajni dolžnik kot uporabnik postane sui generis lastnik, ker s stanovanjem ne sme razpolagati in je v njem pogojno do prodaje, kar po stališču pritožbenega sodišča vendarle kaže na nujni razmislek ali mora stečajni dolžnik v osebnem stečaju nositi vse stroške, ki nastanejo v zvezi s takim stanovanjem ali pa vendarle naj nosi samo tiste stroške, ki so tipični za najemno razmerje in jih upravniki (v obravnavanem primeru tožeča stranka) sme najemniku zaračunavati skladno z najemno pogodbo, stroški, ki so izrazito vezani na lastnika pa le stečajnemu dolžniku kot stroške stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje takšnega razmisleka ni opravilo ter je štelo, da tožena stranka ni dolžna iz stečajne mase nositi nobenih stroškov v zvezi s premoženjem stečajne mase, ki je stanovanje. Gotovo bi takšen razmislek moral temeljiti na teoretični predpostavki, da stanovanje, ki je del stečajne mase, ni zasedeno, stroški v zvezi z njim pa se obračunavajo ( najmanj investicijski posegi na zgradbi, rezervni sklad, pavšalni stroški objekta, zavarovalne premije za zavarovanje premoženja, ki spada v stečajno maso, kar je že po zakonu strošek stečajnega postopka ...).

Sodišče prve stopnje ni v celoti materialno pravno presodilo sporno razmerje in je zato utemeljen pritožbeni očitek, da je (zaenkrat) neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek v dajatvenem delu.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi glede izpodbijane III. točke izreka ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo, odločitvi glede glavne stvari, pa posledično sledi tudi odločitev glede stroškov postopka, ki so odvisni od končne odločitve v sporni zadevi, zato je bilo pritožbi ugoditi tudi glede izpodbijane IV. točke izreka in jo razveljaviti (355. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 458. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče ravna skladno z napotili, kot jih je pritožbeno sodišče podalo v zgoraj navedenih razlogih.