Jedro

Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji v 20., 21. in 22. členu ureja postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti zdravnika ter postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Kolektivno pogodbo je potrebno upoštevati v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar ne v vseh primerih. Upoštevati je potrebno smisel teh določb, ki je v tem, da se v časovnem obdobju 60 dni ugotovi, ali je razlog nesposobnosti v resnici podan. Zato teh določb kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti v primerih, kakršen je konkretni, ko gre za ugotavljanje, ali delavec izpolnjuje objektivne pogoje za opravljanje dela, ki so določeni z zakonom oz. drugim predpisom. V poštev pride predvsem v primeru, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z določeno licenco. Spornega dne mu je potekla licenca za samostojno delo na področju splošne medicine, zato ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe po pogojih, ki jih predpisuje ZZdrS. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2014 nezakonita in se jo z vsemi iz nje izhajajočimi posledicami odpravi (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno dobo, napredovalno obdobje in druge pravice iz delovnega razmerja ter ga prijaviti v socialna zavarovanja za čas od 8. 2. 2014 dalje (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati 100 % nadomestilo plače in regres za letni dopust za čas od 8. 2. 2014 dalje, od tega obračunati in plačati davke in prispevke, neto zneske pa skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati tožniku (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, mu dodeliti naloge primerne delovnemu mestu zdravnika brez specializacije z licenco PPD1 (I/4. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (I/5. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati poleg nadomestila iz 3. točke še dodatno 100 % nadomestilo plače z vštetimi nadurami za štiri mesece, obračunano od povprečne plače zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter z izplačilom neto zneskov teh zamudnih obresti tožniku (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbi (pravilno: tožbenim zahtevkom). Navaja, da pogoje, pod katerimi sme zdravnik opravljati zdravniško službo, opredeljuje Zakon o zdravniški službi (ZZdrS; Ur. l. RS, št. 98/1999 in nadalj.), ki v 10.a členu določa, katera dela lahko opravlja zdravnik tudi brez licence. Pri obvezni razlagi ministrstva gre za neobvezujoče pravno mnenje, ki ne predstavlja veljavne pravne podlage, na katero bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Delo, ki ga je opravljal tožnik je obsegalo opravljanje nujne medicinske pomoči. Vsebinsko je torej šlo za delo, ki ga 10.a člen ZZdrS dopušča tudi zdravnikom brez licence. Glede tega dejstva sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazne ocene, čeprav gre za ključno dejstvo, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedb v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki niso delali zdravniki brez licence, kar izhaja iz izpovedbe direktorja, saj je šlo za zdravnika A.A., ki je imel sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto zdravnik brez specializacije, kasneje pa kot zdravnik specializant. Že iz teh navedb je evidentno, da bi sodišče prve stopnje dejstvo o zaposlovanju zdravnikov brez licence s strani tožene stranke moralo šteti za dokazano. Tožnik je z izpovedbo direktorja dokazal, da brez licence ni bil samo kolega A.A., ampak tudi B.B. in C.C.. Kolega A.A. pa je ohranil zaposlitev ob povsem enakem dejanskem stanju v kakršnem je bil tožnik, kar izhaja iz izpovedbe priče D.D. Pavlič. Tudi za tožnika je možnost dela pod nadzorom obstajala, vendar mu je tožena stranka ni želela omogočiti. Vsi zdravniki so delali na urgenci in iz nobene izpovedbe ne izhaja, da bi se njihovo delo kakorkoli razlikovalo glede vsebine in načina opravljanja dela. Priči E.E. in D.D. nista izpovedala nič konkretnega o tem, kako se je v praksi delo tožnika razlikovalo od dela ostalih kolegov. Izpovedala sta le, da zdravniki brez licence delajo pod mentorstvom, ničesar pa glede tega, kako naj bi se to delo razlikovalo. Po mnenju tožnika je zato dokazano, da se na področju urgentne medicine pooblastila zdravnika brez licence in zdravnika z licenco ne razlikujejo do te mere, da bi prenehanje licence predstavljalo resen in utemeljen razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Po Zakonu o delovnih razmerjih za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dovolj, da je formalno podan eden izmed taksativno naštetih odpovednih razlogov, temveč mora delodajalec odpovedni razlog tudi utemeljiti z dejansko nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Opozarja na zadevi VIII Ips 1/2012 in VIII Ips 348/2009, posebej pa omenja zadevo Pdp 693/2005, iz katere izhaja, da neizpolnjevanje pogojev iz delodajalčevih splošnih aktov in če ne gre za neizpolnjevanje zakonskih pogojev, ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Licenca ni zakonska obveznost oziroma pogoj za opravljanje del, ki jih brez nje ne bi bilo mogoče opraviti, pač pa je pogoj, ki ga je postavila tožena stranka arbitrarno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja, ali je bil tožnik pravilno vabljen na zagovor. Iz vseh izpovedb izhaja, da elektronskega naslova ... tožniku ni vzpostavila tožena stranka in tožniku tudi ni naložila, da mora spremljati ta elektronski naslov. Vabilo na zagovor zato ni bilo vročeno pravilno. Tožnik je izpovedal, da je ta elektronski naslov včasih spremljal, včasih pa ne, saj uporablja več elektronskih naslovov. Izpovedal je, da novega datuma zagovora glede na praznični čas in glede na to, da je upravičeno sklepal, da bo direktor odsoten, ni pričakoval tako kmalu. Ker je v drugem elektronskem vabilu tožena stranka prosila za potrditev termina, termin pa ni bil potrjen, se ne more šteti, da je bil dogovorjen. V vabilu tožnik ni bil opozorjen na posledice, če se zagovora ne udeleži. Poleg tega mu tožena stranka ni dala dovolj časa, da se na zagovor pripravi. Od 23. 12. 2013, ko je bilo prvo vabilo vročeno, do 30. 12. 2013, ko naj bi bil drug termin zagovora, niso potekli trije delovni dnevi. Zaradi prazničnega časa pa se tožnik ni mogel posvetovati s pravnim svetovalcem.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Odpovedni razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A9), ki jo je tožniku podala dne 2. 1. 2014, navedla, da je tožniku dne 21. 12. 2013 potekla licenca za samostojno delo na področju splošne medicine, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje zdravniške službe po pogojih, ki jih predpisuje ZZdrS. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z licenco PPD1. V postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku posredovala vabilo na zagovor za dne 24. 12. 2013, ki ga je prejel dan prej, 23. 12. 2013 in v katerem je tožena stranka tožnika tudi seznanila z očitanim razlogom nesposobnosti. Tožnik je toženi stranki sporočil, da se zagovora ne bo mogel udeležiti in prosil za preložitev zagovora. Tožena stranka je tožniku po elektronski pošti na tožnikov elektronski naslov ... dne 24. 12. 2013 poslala novo vabilo na zagovor za dne 30. 12. 2013 (v nadaljevanju: drugo vabilo). Zagovora se tožnik ni udeležil. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu drugo vabilo ni bilo vročeno dovolj zgodaj za pripravo zagovora in da mu ni bilo vročeno na pravilen način. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova pravica do obrambe ni bila kršena, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. V pritožbi tožnik vztraja na stališču, da mu drugo vabilo ni bilo pravilno vročeno. Vročitev vabila na zagovor (in pisne seznanitve z očitanim razlogom nesposobnosti) ZDR-1 ureja v drugem odstavku 85. člena, ki med drugim določa, da se pisna seznanitev lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Določbe, da je vročitev možna le na elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec, ni mogoče razumeti tako strogo, da vročitev ne bi bila možna tudi na elektronski naslov, ki ga je delavec sporočil delodajalcu in prek katerega sta tekom delovnega razmerja tudi komunicirala. Takšna je bila situacija v konkretnem primeru. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ta elektronski naslov uporabljal pri komunikaciji s toženo stranko in da je sporočilo o novem terminu zagovora pričakoval. Pritožba posebnih očitkov zoper dejanske ugotovitve sodišča v tem delu nima, izpostavlja le izpovedbo tožnika, ki naj bi izpovedal, da je navedeni elektronski naslov včasih spremljal, včasih pa tudi ne, saj uporablja več elektronskih naslovov. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 20. 5. 2014 (list. št. 19 in 20) ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da je ta elektronski naslov sam sporočil toženi stranki, da je prek njega komuniciral in da ga je gledal, kadar je kaj pričakoval. Tožnik v pritožbi navaja tudi, da glede na praznični čas vabila ni pričakoval. Glede na to, da je tožnik sam prosil toženo stranko, da mu določi drug datum zagovora in glede na to, da je s toženo stranko tudi sicer komuniciral tudi po elektronski poti, njegovi pritožbeni navedbi ni moč slediti. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je bil način vročanja vabila na zagovor izveden v skladu z zakonom.

V zvezi s pravico do obrambe tožnik v pritožbi izpostavlja še, da od 23. 12. 2013, ko je bilo prvo vabilo vročeno, do 30. 12. 2013, ko naj bi bil drugi termin zagovora, niso potekli trije delovni dnevi. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena med drugim določa, da mora delodajalec delavcu pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnik se je z razlogi za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti seznanil dne 23. 12. 2013, ko je prejel prvo vabilo na zagovor (A6). Naslednjega dne je pričel teči zakonski rok treh delovnih dni, ki se je iztekel 30. 12. 2013. Zagovor je bil torej predviden ravno v roku treh delovnih dni od vročitve prvega vabila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je rok treh delovnih dni (in dejanskih sedem dni) razumen rok, še posebej glede na to, da zagovor na odpovedni razlog ni mogel vplivati. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo pravico do zagovora (da ni mogoče šteti, da je bil nov termin dogovorjen, ker ga tožnik ni potrdil, in da tožnik v vabilu ni bil opozorjen na posledice, če se zagovora ne udeleži), predstavljajo nova dejstva, za katera tožnik ni izkazal, da jih ni mogel navesti pravočasno, zato jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni spoštovala postopka odpovedi, ki ga ureja Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 14/1994 in nadalj.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba). V 20., 21. in 22. členu kolektivne pogodbe je urejen postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti zdravnika ter postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (6. točka obrazložitve) ugotavlja, da 20. člena kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Pritožba ima prav, da navedeni 20., 21. in 22. členi kolektivne pogodbe uporabljajo terminologijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1990; Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadalj.), ki je razlog nesposobnosti v 3. točki prvega odstavka 100. člena formuliral drugače(1) , kot sedaj veljavni ZDR-1 (in prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zato je kolektivno pogodbo potrebno upoštevati v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vendar pa ne v vseh primerih. Potrebno je namreč upoštevati smisel določb 20., 21. in 22. člena kolektivne pogodbe, ki je v tem, da se v časovnem obdobju 60 dni ugotovi, ali je razlog nesposobnosti v resnici podan. Zato teh določb kolektivne pogodbe ni mogoče uporabiti v primerih, kakršen je konkretni, ko gre za ugotavljanje, ali delavec izpolnjuje objektivne pogoje za opravljanje dela, ki so določeni z zakonom oz. drugim predpisom. V poštev pride torej predvsem v primeru, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Zato je kljub materialnopravno zmotnemu stališču odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožnik se je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zavzemal za stališče, da licenca ni bila pogoj za opravljanje njegovega dela, pri tem pa se je skliceval na določbo 10.a člena ZZdrS. Tožnik je bil pri toženi stranki, zaposlen na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z licenco PPD1 (A2). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila licenca zakonski pogoj za opravljanje tožnikovega dela in na podlagi tega zaključilo, da je odpovedni razlog izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da mu 10.a člen ZZdrS omogoča opravljanje njegovega dela na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z licenco PPD1 tudi brez licence. Prvi odstavek 10.a člena ZZdrS določa, da sme zdravnik s strokovnim izpitom ne glede na prejšnji (10.) člen samostojno opravljati vse dejavnosti, ki so navedene v programu pripravništva za poklic zdravnik, ter v obsegu teh dejavnosti predpisovati zdravila in medicinske pripomočke. 10. člen ZZdrS določa, da sme zdravnik samostojno opravljati zdravniško službo, če poleg pogojev, določenih z delovno-pravnimi in drugimi predpisi, izpolnjuje še posebne pogoje, določene s tem zakonom (prvi odstavek) ter da mora imeti ustrezno izobrazbo in usposobljenost (kvalifikacija), biti vpisan v register zdravnikov in imeti dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju - licenco (drugi odstavek).

Zmotno je pritožbeno stališče, da je prvi odstavek 10.a člena ZZdrS potrebno uporabiti v konkretnem primeru in da tožniku omogoča, da opravlja svoje delo na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z licenco PPD1 tudi brez licence. Navedena določba namreč ne omogoča zdravnikom, da opravljajo delo samostojno v takšnem pomenu besede, kot jim to omogoča podeljena licenca. Iz definicije pojma licence, kot je opredeljena v 3. alineji drugega odstavka 10. člena ZZdrS, drugega odstavka 33. člena ZZdrS in 3. člena Pravilnika o zdravniških licencah (Ur. l. RS, št. 109/1999 in nadalj.) namreč izhaja, da je licenca javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju v Republiki Sloveniji. To pomeni, da lahko zdravniki, ki licence nimajo, delo opravljajo samo pod nadzorom, kar izhaja tudi iz obveznega navodila Ministrstva za zdravje (B6) in izpovedb prič E.E. in D.D.. Imetništvo licence je torej zakonski pogoj (in ne s strani tožene stranke arbitrarno določen pogoj, kot neutemeljeno navaja pritožba) za opravljanje zdravniškega dela na delovnem mestu zdravnik brez specializacije z licenco PPD1, na katerem je bil zaposlen tožnik. Kot pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu pa je licenca določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (A2) in v opisu delovnega mesta zdravnik brez specializacije z licenco PPD1 (A13). Tožnik se na to delovno mesto nenazadnje niti ne bi mogel zaposliti, če licence ne bi imel. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da so drugi zdravniki pri toženi stranki opravljali delo, za katerega je potrebna licenca, čeprav licence niso imeli. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi z navedenim po nepotrebnem izvajalo dokazni postopek, ker ne gre za relevantno dejstvo. Tudi če bi drugi zdravniki delali na delovnih mestih, za delo na katerih bi licenco potrebovali, pa je ne bi imeli, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj iz tega razloga še ne bi bila nezakonita. Pomembno je namreč le to, ali je tožnik izpolnjeval zahtevane pogoje za opravljanje svojega dela. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb v zvezi z delom drugih zdravnikov ne opredeljuje. Kljub temu pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vsi zdravniki, ki licence niso imeli, delali pod nadzorstvom, še dodatno kaže, da je bila licenca pogoj za opravljanje tožnikovega dela.

Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da bi tožena stranka tožnika morala z namenom ohranitve delovnega razmerja zaposliti pod drugačnimi pogoji (mu dodeliti mentorja). ZDR-1 te obveznosti delodajalca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je prej vseboval tretji odstavek 88. člena ZDR(2) , ne vsebuje več. Takšna obveznost delodajalca pa ne izhaja niti iz določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi. Ta določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če torej utemeljen razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa ni dolžan preverjati, ali ga lahko zaposli na kakšnem drugem delovnem mestu ali pod drugimi pogoji. Čeprav bi delavec kljub obstoju utemeljenega razloga sicer še lahko opravljal kakšno drugo delo, mu delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, če zaradi utemeljenega razloga ne more opravljati dela pod takimi pogoji, kot so določeni v delavčevi pogodbi o zaposlitvi. Zadostuje torej, da delavec zaradi utemeljenega razloga ne more opravljati le dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ni potrebno da ne bi mogel opravljati tudi kakšnega drugega dela. Ker torej tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi, iz katere izhaja, da opravlja delo zdravnika brez specializacije z licenco, zaradi poteka licence, ki je zakonski pogoj za opravljanje tega dela, ne more več opravljati, ga tožena stranka ni bila dolžna zaposliti na drugem delovnem mestu, pač pa mu je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodna praksa, ki jo omenja pritožba (VIII Ips 1/2012 in VIII Ips 348/2009) pa se nanaša na vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato za konkretni primer ni uporabljiva.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških in stroških odgovora na pritožbo je odpadla, ker jih stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Tretja točka prvega odstavka 100. člena ZDR-1990 določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je razporejen, ali če ne dosega pričakovanih rezultatov dela pa ne sprejme razporeditve na drugo delovno mesto, oziroma če takega delovnega mesta v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja,

(2) Tretji odstavek 88. člena ZDR določa: Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona.