Jedro

Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določa upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnin, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, korigirano z načelom individualizacije, ki upošteva osebne lastnosti oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 800,00 EUR (na 1.558,62 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki izreka pa tako, da mora tožnik plačati toženki v 15 dneh od prejema te sodbe 1.622,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan povrniti toženki v 15 dneh od prejema te sodbe 166,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede plačila 1.760,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.358,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 118,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper odločitev o stroških postopka, toženka pa zoper odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zoper odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev o stroških postopka procesno napačna, ker mu sodišče, poleg priznanih stroškov odvetniških storitev, ni priznalo pravilno in pravočasno priglašenih ostalih odvetniških stroškov in sicer za sestanek s stranko in prevzem zadeve, za oblikovanje odškodninskega zahtevka pred pravdo, za zahtevek za plačilo nespornega dela in za zastopanje na predobravnavnem naroku, skupaj z DDV 1.035,96 EUR.

4. Toženka v pritožbi navaja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sicer pa je dosojeni znesek tudi previsok glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Poudarja, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo in sicer zvin vratne hrbtenice. Po ugotovitvah izvedenca so njegove življenjske aktivnosti minimalno okrnjene, pri čemer so le v 50 % posledica obravnavane poškodbe, v 50 % pa posledica prejšnjih poškodb. Sodišče prve stopnje je previsoko odškodnino oprlo na sodno prakso, ki obravnava mnogo hujše poškodbe. Da je znesek previsok, pa potrjuje sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba. Odločitev o stroških postopka je napačna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ker je sodišče upoštevalo uspeh tožeče stranke po temelju, čeprav v predmetni zadevi temelj zahtevka sploh ni bil sporen in v zvezi z ugotavljanjem le-tega niso nastali nobeni stroški.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odmeri višine odškodnine tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, vendar je pri tem delno napačno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik je v prometni nezgodi, ki jo je zakrivila zavarovanka toženke, utrpel poškodbe, ki se po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb uvrščajo v I. skupino med zelo lahke primere (lažji zvin vratne hrbtenice, zvin ledvene hrbtenice, zvin in nateg ramenskega sklepa). Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenca travmatološke stroke (mnenje je izdelal ob pomoči izvedenca nevrološke stroke), ki je ugotovil, da ima tožnik sledeče trajne posledice zaradi škodnega dogodka: občasne blage bolečine v vratu, ki se lahko širijo v glavo in občasne blage bolečine v križu, pri čemer so bolečine le v 50 % posledica obravnavane prometne nezgode. Zaradi navedenih posledic so tožnikove življenjske aktivnosti minimalno okrnjene in sicer ima lahko težave pri napornih telesnih aktivnostih, naglih obratih telesa ipd., medtem ko običajne prostočasne in ostale dejavnosti lahko opravlja.

8. Pritožba nima prav, ko trdi, da ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne dosega standarda za odškodnino iz tega naslova in tudi nima prav, da naj bi šlo zgolj za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedensko mnenje tega ne potrjuje, izrecno je ugotovljeno, da gre za trajne posledice ob določenih telesnih naporih. Naveden obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, kljub majhnemu obsegu, tožniku povzroča duševne bolečine, je zadosten in upravičuje prisojo odškodnine za to obliko škode. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, da je prisojena odškodnina previsoka. Materialno pravo (določba drugega odstavka 179. člena OZ) sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in namenom. Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določa upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnin, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, korigirano z načelom individualizacije, ki upošteva osebne lastnosti oškodovanca. Slednje je bilo v zadostni meri upoštevano v tem, da ima tožnik kot mlajši in telesno aktiven moški lahko težave pri napornih telesnih aktivnostih. Utemeljen pa je očitek toženke, da prisojena odškodnina za sporno vrsto škode ni v skladu s sodno prakso in je previsoka glede na minimalno okrnjene življenjske aktivnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na zadeve, ki niso v celoti primerljive, kot pravilno poudarja pritožba, bodisi da so poškodbe drugih oškodovancev hujše ali pa kombinirane z drugimi poškodbami. Pri tem je pomembno tudi, da so pri tožniku bolečine le v 50 % posledica obravnavane poškodbe. Tako se izkaže, da se po dejanskih okoliščinah obravnavani zadevi najbolj približata zadevi VS RS II Ips 561/2008 in II Ips 61/2009, kjer pa je bila odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nižja od prisojene (približno 1 povprečna neto plača zaposlenega v RS). Zato je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina za še sporni del nepremoženjske škode za 800,00 EUR nižja in znaša 1.000,00 EUR, v presežku pa je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Glede tožnikove pritožbe zoper odločitev o stroških postopka pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ima prav v tistem delu, ko očita prvostopenjskemu sodišču, da pri odmeri ni upoštevalo stroškov odvetnika za sestavo pred pravdo vloženega odškodninskega zahtevka (1. točka tar. št. 38 Odvetniške tarife - OT, kar znese 700 odvetniških točk, skupaj z DDV in po vrednosti točke 0,459 EUR pa 391,98 EUR). V ostalem pa je treba zavrniti pritožbo v delu, ko uveljavlja 100 odvetniških točk za posvet s stranko, ker ne gre za samostojno storitev, v OT pa tudi ni podlage za samostojno priznavanje stroškov za zastopanje na poravnalnem naroku (združenem z glavno obravnavo) ter za očitno izven postopka vložen zahtevek tožnika zavarovalnici za plačilo nespornega dela odškodnine. Pravilna odmera tožnikovih stroškov tako znaša 2.429,34 EUR, namesto 2.037,36 EUR.

10. Kljub temu je zaradi pravilnega izračuna uspeha toženke v postopku potrebno v celoti zavrniti tožnikovo pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Toženka je namreč v pritožbi utemeljeno oporekala odločitvi, da znaša tožnikov uspeh v postopku 55 % (uspeh po temelju 100 %, po višini pa 10 %). Metodo, po kateri sodišče v odškodninskih pravdah ločeno ovrednoti uspeh „po temelju“ in „po višini“, sodna praksa dopušča le izjemoma in le takrat, ko je ugotavljanje podlage odškodninske odgovornosti drag in zamuden postopek, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Že iz tožbenih navedb izhaja, da temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni sporen, enako izrecno izhaja iz odgovora na tožbo, nenazadnje pa je toženka že pred vročitvijo tožbe plačala tožniku nesporen del odškodnine. Tako se izkaže, da je tožnik v postopku uspel le s 13 %, posledično je uspeh tožene stranke 87 %.

11. Glede na navedeno in upoštevaje spremembo odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče pri odločanju o stroških celotnega postopka na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP upoštevalo, da je tožnik uspel s 13 % tožbenega zahtevka, zato mu mora toženka od 2.429,34 EUR odmerjenih pravdnih stroškov povrniti 315,81 EUR. Uspeh toženke je 87 %, zato ji mora tožnik od odmerjenih 2.227,23 EUR pravdnih stroškov povrniti 1.938,21 EUR. Po pobotanju je tako tožnik dolžan povrniti toženki 1.622,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženke in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, v preostalem pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo (353. člen ZPP). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

13. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP. Pritožbeni uspeh toženke je glede na izpodbijani del približno 44 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti v tem delu njene pritožbene stroške (nagrada za pritožbeni postopek 375 točk z materialnimi stroški in DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR, znaša 214,19 EUR, skupaj s sodno takso 165,00 EUR pa 379,19 EUR), kar znese 166,84 EUR.