Jedro

Tožnik se je v pojasnilo ali dopolnitev svojih navedb v obravnavani tožbi skliceval na pritožbo zoper izpodbijano prvostopno odločbo. Ker pa sodišče razišče in preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, bo tudi v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov, ki jih je tožnik jasno in razumljivo navedel v tožbi. Primarna denacionalizacija je vrnitev v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen) in kolikor je ugotovljeno, da ovir, ki jih določa ZDen, ni, je organ dolžan vrniti nepremičnino v last in posest. Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve, sprejetih z izpodbijano odločbo, in ni pristojno sklepati poravnav oziroma odločati izven tega okvirja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo v 1. točki izreka upravičencu A.A. vrnil v naravi v last in posest nepremičnino parc. št. 360/3 v izmeri 474 m2 k.o. ..., ki je bila ob podržavljenju del nepremičnine parc. št. 360/1 k.o. ... Zemljiškoknjižna zavezanka je Občina B. V 2. točki izreka določil odškodnino v višini 26.711,62 DEM za podržavljeno nepremičnino parc. št. 360/2 v izmeri 338 m2 (vključno z objektom opuščenega mlina in njegovim funkcionalnim zemljiščem) in parc. št. 360/4, ki je bila ob podržavljenju del nepremičnine parc. št. 360/1, v izmeri 371 m2 (vključno z leseno barako in njenim funkcionalnim zemljiščem). V 3. točki izreka določil zavezanca Slovenski državni holding (SDH). V 4. točki izreka del zahteve, ki se nanaša na vračilo vseh ostalih objektov na podržavljenih nepremičninah parc. št. 360/1 in 360/2 k.o. ... (brane, dve zapornici, rake na parcelah 364/3 in 362/3, bočne povezave med Rakami, makadamska cesta, kamnito betonski zid obale potoka Mošenik in ostalo po navedbah C.C.), zavrne. V 5. točki izreka je ugotovil, da skupna vrednost premoženja, ki se vrača s to delno odločbo, znaša 39.411,03 DEM. V 6. točki izreka premoženje iz prve in druge točke izreka izročil v upravljanje skrbniku za poseben primer mag. D.D. V 7. točki je zahtevo C.C. za povrnitev stroškov postopka zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da sta predmet te delne odločbe nepremičnini parc. št. 360/1 in 360/2, ki sta bili v letu 1959 podržavljeni – nacionalizirani na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V zvezi s 1. točko izreka, vrnitvijo v naravi v last in posest parc. št. 360/3 navaja, da je v ponovnem postopku ugotovljeno, da južni del parcele 360/1 ne izkazuje ovir za vračilo v naravi ter da se tako lahko vrne v naravi. Glede parcele 360/2 pa je bilo tudi v ponovnem postopku ugotovljeno, da vrnitev v naravi ni mogoča, na njej obstajajo ovire za vračilo v naravi, saj je del te parcele v lokalni cesti, prek parcele tečejo številni komunikacijski vodi, območje je ograjeno z varnostno mrežno ograjo, ki onemogoča dostop do tega dela parcele, ki leži med potokom Mošenik in kanalom na sosednji parceli 364/3. Na delu parcele je tlakovana pot in dvorišče stanovanjske hiše, ki je na sosednji parceli in v lasti osebe E.E., na tej parceli je deloma tudi stanovanjska hiša le tega. Podane so ovire po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), deloma pa tudi 19. člena ZDen, ker je del cesta. Glede zatrjevanih objektov na parcelah navaja, da v času podržavljenja niso več obstajali in zato ne morejo biti predmet vračanja oziroma so bili v zelo slabem stanju. Glede vključitve izvedenca gradbene stroke se je organ postavil na stališče, da ovrednoti del zemljišča, na katerem so podržavljeni ostali objekti, s funkcionalnim zemljiščem kot zazidano stavbno zemljišče, zato je udeležbo izvedenca opustil. Dela dveh parcel, na katerih sta ob podržavljenju stala lesena baraka in opuščen mlin ter njuni funkcionalni zemljišči se vrneta v obliki odškodnine za zazidano stavbno zemljišče, v preostalem delu obeh parcel pa v višini za nezazidano stavbno zemljišče. Skupno je odškodnina za obe parceli 26.711,62 DEM. Za vse ostale objekte (odločitev v 4. točki izreka) – hidrogradbene – brane, dve zapornici, rake, na parcelah 364/3 in 362/3 in bočne povezave med rakami, pristopne makadamske ceste, kamnito betonski zid in obale potoka Moščenik in ostalo, kar zahteva C.C., pa zavrne, ker ni dokazan njihov obstoj in lastništvo v času podržavljenja. V zvezi s stroški, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi z dne 4. 4. 2014, o kateri je odločilo Upravno sodišče s sodbo I U 554/2013 z dne 18. 2. 2014, pa se sklicuje na določbe 113. in 114. člena ZUP/86, poleg tega pa še, da vsi stroški, ki jih je stranka v tožbi navedla, dejansko sploh ne sodijo k delu nepremičnin, ki se vračajo v tej delni odločbi.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz vseh razlogov ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Navaja, da izpodbijana odločba nesporno ni povzela ugotovljena dejstva iz pritožbe C.C. z dne 18. 4. 2016 zoper nepravilno prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2016, ter je drugostopni organ "nestročno" „neizvedensko“ potrdil odločbo UEL in ni povzel listine spisa navedenih v „zveza“ te pritožbe. Predlaga, da sodišče razveljavi odločitve organa v vseh točkah, glede vračanja delov nepremičnin (oziroma ne vseh nepremičnin), ki sta stali ob denacionalizaciji na parcelah 360/2, 360/1 in okolnjih drugih parcelah, vse k.o. ... ter pripadajočih premičnin, odvzetih pokojnemu upravičencu, podredno odloči, da se nepremičnine vrnejo v obliki odškodnine za nepremičnine, ker je nedvomno in nesporno ugotovljeno dejansko materialno in pravno stanje zadeve. Zlasti le v višini 6.430,08 DEM je nedvomno dokazano pravilno, vrednost objekta čreslotretilnice, to je lesene barake, v vrednosti kot za zazidano stavbno zemljišče, v izmeri 96 m2 (površina temelja čreslotretilnice 64m2 in pripadajoče funkcionalno zemljišče 50% - 32 m2), seveda kjer velja kot za nepremičnino, ki je stala na lokacijah „Tovarne usnja“ ob podržavljenju, to je samo za objekt „čreslotretilnice“, ki je stal na parceli. Zatrjuje, da je za tovrstni industrijski objekt funkcionalno zemljišče najmanj petkrat večje od temelja, to je 5 x 64 m2 je 320 m2, odškodnina torej 24.380,72 DEM, ne pa 6.430,08 DEM. Dejansko je potrebno zemljišče zraven objekta kot funkcionalni prostor ves prostor okoli objekta. V izogib nadaljevanju dosedanje prakse predlaga Upravnemu sodišču, da prereže gordijev vozel in sprejme predlog tožnika, da Upravno sodišče odloči o vračanju vsega premoženja v dozadevnem postopku v obliki odškodnine v višini predloženih 79.237,34 DEM, s tem se zaključi postopek vračanja premoženja z lokacije „čreslotretilnice“. Predlaga, da se vrne vse premoženje parcel 360/1, 360/2 ter gradbene objekte na parcelah 363/4 (Kanal 1) in 362/3 (Kanal 2) v obliki odškodnine v višini 79.237,34 DEM in s tem se zaključi postopek vračanja premoženja z lokacije „čreslotretilnica“. Sklicuje se na tožbo z dne 18. 4. 2016 ter ne soglaša z razlogi drugostopnega organa. Ugotovi nesporno nezakonita dejanja v dosedanjem postopku vračanja tozadevnega premoženja: 1. Občina B. je kot zavezanec v predodločbenem postopku nezakonito razpolagala s premoženjem upravičenca: zidala objekte – cesto in druge objekte komunalne infrastrukture, dajala in prilastila sredstva za najem zemljišča vrtičkarjem in zagotovila razpolago parcele 360/2; 2. podjetje F. je nezakonito izgradilo visoko napetostni kabel, napetosti 20.000 voltov na zemljišču parcel, saj je na zemljišču, ki se vrača upravičencu v naravi, do ljudi in živali ogroženo ne samo zdravje ampak in njihovo življenje; 3. podjetje G. je nezakonito zgradilo na zemljišču plinovod; 4. zavezanec, država, je odtujil in uničil hidrogradbene objekte, Kanale I in II (tudi rake), kameno betonski zid obale struge potoka Mošenik, mlin, leseno skladišče, komunalno infrastrukturo, opremo čreslotretilnice, opremo mlin za žito, ki je bila last upravičenca, upravni organ postopka prve stopnje, ni naredil izvedenske cenitve za to premoženje in sicer na breme zavezanca, kot dolžnika na podlagi Obligacijskega zakonika. 5. država je po ZDen dolžna kriti vse stroške izvedenske geodetske identifikacije. 6. zavezanec – država je dolžna kriti vse stroške denacionalizacije tožnika, uveljavlja obnovo vseh postopkov ter zahteva, da se Upravno sodišče opredeli do kritja stroškov glede izvedenskega ugotavljanja dejanskega materialnega in pravnega stanja zadeve, stranki upravičenca na podlagi Obligacijskega zakonika, pa izpostavljenih stroškov C.C., kjer predlaga, da se v posebnem postopku pred organoma postopka ugotovi v posebnem postopku, ampak hkrati DFA so vsebovani v denacionalizacijski odločbi in sicer, da naloži Upravno sodišče upravnim organom, da izvedeno ugotovi vse stroške postopka, katere mora kriti zavezanec. Zaradi nezakonitosti odločitev obeh organov predlaga Upravnemu sodišču, da vrne postopka, da jih sprovedeta na zakonit način. Ne zaupa niti Upravni enoti Laško, niti Upravni enoti Tržič, ustno pa mu je bilo povedano, da je Upravna enota Kranj dokončala uspešno vse svoje postopke denacionalizacije. Nestrokoven je tudi drugostopen organ. Ni izkazano, da so nacionalizacija, agrarna reforma bili pravno materialno korektno izvedeni do stranke upravičenca, saj je to očitno, sklicevanje na listine ene države, ker je na neurejen način, sicer na način, da je v postopku ni za ugotoviti, da je ob odvzemu bil in podpisal denacionalizacijski upravičenec, ne daje legitimnosti odvzema. Je nezakonit do stranke upravičenca. Sklicevanje upravnih organov na take listine zavrača in zahteva, da se denacionalizacija naredi pošteno do stranke upravičenca, na izvedenski način, seveda na stroške države kot zavezanca. Lažne so navedbe drugostopnega organa, da je bilo omogočeno C.C. ustrezno sodelovanje v denacionalizacijskem postopku. Očitki in ugotovitve v odločbi MOP so neutemeljeni in dokazi so žaljivi. V tožbi se sklicuje na spisno dokumentacijo v zadevi vračanja tozadevnega premoženja, na katero se sklicuje v tožbi z dne 18. 4. 2016 zoper izpodbijano denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 3. 2016 ter jo prilaga. Sklicuje se na denacionalizacijsko zadevo „do zdele“. Predlaga, da sodišče odloči za izvedensko ugotavljanje dejanskega materialnega in pravnega stanja zadeve v ponovnem postopku, da sodišče odloči na podlagi Obligacijskega zakonika, da zavezanec krije vse stroške dozdavnega postopka in se prednostno odloči za kompromisni predlog kot praktičen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče ugotavlja, kot pred njim drugostopni organ, ko je presojal tožnikovo pritožbo, da je tožba v delih nerazumljiva in nejasna, kaj oziroma čemu tožnik ugovarja. Tožnik se v pojasnilo ali dopolnitev svojih navedb v obravnavani tožbi sklicuje na tožbo z dne 18. 4. 2016, kar pa je pravilno njegova pritožba zoper izpodbijano prvostopno odločbo. V zvezi s sklicevanjem na pritožbo je tožniku že uvodoma pojasniti, da sodišče razišče in preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), ter bo tako ravnalo tudi v obravnavanem primeru in izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru tožbenih ugovorov, ki jih je tožnik jasno in razumljivo navedel v tožbi oziroma jih je sodišče iz tožbe lahko razluščilo.

6. Predmet odločanja z izpodbijano odločbo sta parceli 360/1 in 360/2 k.o. ... Sodišče soglaša z organoma, glede na listinsko dokumentacijo, ki izkazuje podržavljenje, da sta bili podržavljeni z odločbo Občinskega ljudskega odbora Tržič št. 03-2109/59 z dne 21. 8. 1959 na podlagi ZNNZ. Vračata se torej po stanju ob podržavljanju v letu 1959. Kolikor tožnik z večkratnim omenjanjem Tovarne usnja last A.A., kljub jasni razlagi drugostopnega organa, še vedno meni, da sta bili parceli 360/1 in 360/2 podržavljeni v okviru podjetja, sodišče soglaša z obrazložitvijo drugostopnega organa, da potrdilo Mestnega NOO Tržič z dne 9. 11. 1945 izkazuje, da v sklop podjetja štejejo le parcele z vrtovi za delavce, kar je skladno z akti, s katerimi je bilo podržavljeno podjetje A.A., usnjarna v B., odločbe Okrajnega ljudskega odbora Kranj št. 5336/7 z dne 19. 10. 1954 in odločbe LRS državnega sekretariata za finance Ljubljana, št. 04-204/1-58 z dne 7. 6. 1958, iz katerih jasno izhaja, da med podržavljene nepremičnine, ki tvorijo kompleks bivše Tovarne usnja, parceli 360/1 in 360/2 nista spadali.

7. S 1. točko izreka je organ vrnil tožniku v last in posest parcelo 360/3 v izmeri 474 m2, ker ovire, ki bi preprečevale vrnitev, niso bile ugotovljene (gre za del podržavljene parcele 360/1). Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija tudi 1. točko izreka prvostopne odločbe, vendar konkretnih ugovorov zoper odločitev ne navaja, zato sodišče odgovarja kot drugostopni organ, da je primarna denacionalizacija vrnitev v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen) in kolikor je ugotovljeno, da ovir, ki jih določa ZDen, ni, je organ dolžan vrniti nepremičnino v last in posest. 8. V 2. točki izreka je organ določil odškodnino za parcelo 360/2 v izmeri 338 m2 (vključno z objektom opuščenega mlina in njegovim funkcionalnem zemljiščem) in parc. št. 360/4 (del podržavljene parcele 360/1) v izmeri 371 m2 (vključno z leseno barako in njenim funkcionalnim zemljiščem). S 4. točko izreka pa je organ zavrnil določitev odškodnine za vse ostale objekte na podržavljenih nepremičninah parc. št. 360/1 in 360/2 (brane, dve zapornici, rake na parceli 364/3 in 362/3, bočne povezave med rakami, makadamska cesta, kamnito betonski zid obale potoka Moščenik in ostalo po navedbah C.C.). Tožnik določno navaja, da je pravilno določena odškodnina za objekt „čreslotretilnica“, to je lesena baraka - v višini 6.430,08 DEM in obsegu temelja tega objekta 64 m2, ne pa za funkcionalno zemljišče v obsegu 32 m2, ker je za tovrstni industrijski objekt funkcionalno zemljišče najmanj petkrat večje od temelja. Sodišče ugotavlja, da je organ pri določitvi obsega funkcionalnega zemljišča uporabil Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Ta v 12. členu določa, da če velikost stavbišča in funkcionalnega zemljišča (zazidano stavbno zemljišče) ni mogoče ugotoviti oziroma funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, se šteje za funkcionalno zemljišče k objektu: - še 50 % površine fundusa pri pomožnih objektih (3. alineja). Da gre pri obravnavanem objektu za pomožni objekt (lesena baraka), izhaja iz 2. alineje 20. člena Navodila (po 20. členu Navodila se objekti po pomembnosti ločijo na: - glavne objekte; - pomožne in spremljevalne objekte, ki dopolnjujejo in omogočajo nemoteno delo v glavnih objektih (pakirnice, vratarnice, paviljoni, skladišča, garaže, vodne rake, lope, kašče itd.)). Tožnik v postopku ni izkazal, da je bilo funkcionalno zemljišče spornemu objektu določeno, zato je organ pri določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma določitvi odškodnine lahko uporabil določbo 12. člena Navodila, ki za take primere določa obseg funkcionalnega zemljišča. Drugih konkretiziranih ugovorov v zvezi z določeno odškodnino v 2. točki izreka tožnik nima, zato je sodišče posebej ne preizkuša. 9. Tožnik postavlja predlog, da naj Upravno sodišče odloči za vračanje vsega premoženja v tozadevnem postopku odškodnino v višini 79.237,34 DEM in s tem se postopek vračanja premoženja z lokacije čreslotretilnica podjetja Tovarna usnja last A.A. konča. Kolikor tožnik z navedenim predlogom za določitev odškodnine ugovarja zavrnitvi zahtevka pod točko 4 izreka, se sodišče sklicuje na obrazložitev drugostopnega organa, ki je tožniku pojasnil, da se odloča o nepremičninah po stanju ob podržavljenju v letu 1959. Odškodnino je torej organ določil za objekta, za katera je bilo izkazano (dokazano), da sta na parcelah ob podržavljenju stala, za druge objekte pa tožnik ni izkazal obstoja oziroma lastništva A.A., zato sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je zavrnitev utemeljena. Sodišče po presoji meni tudi, da je v zvezi z obstojem objektov organ popolno ugotovil dejansko stanje, pravilno presodil predložene listinske dokaze ter z zaslišanjem novih prič, ob že izvedenih dokazih, ne bi prišel do drugačnega dokaznega sklepa. Če pa tožnik s predlogom meni, da naj sodišče določi predlagano odškodnino za denacionalizirano premoženje, ki ni predmet postopka (glej stran 5 tožbe) „s tem se zaključi postopek vračanja premoženja z lokacije „čreslotretilnica“ podjetja Tovarna usnja last ing. A.A. iz Tržiča“, pa je tožniku pojasniti, da sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitev, sprejetih z izpodbijano odločbo, in ni pristojno sklepati poravnav oziroma odločati izven tega okvirja.

10. Nejasno je, kaj tožnik zahteva z navedbo, da ugotavlja nesporna nezakonita dejanja v dosedanjem postopku vračanja tozadevnega premoženja in naštetim v točkah 1. - 4. tožbe (stran 3), oziroma v zvezi s katero od odločitev iz izreka vlaga ta ugovor. V zvezi z ugovorom v točki 5. (tožba stran 3) tožnik ugovarja stroškom izvedenske geodetske identifikacije itd.. Kolikor se ta ugovor nanaša na stroške parcelacije parcele 360/1, ki je omogočila vrnitev v naravi, je tožniku že prvostopni organ pojasnil (glej stran 17 odločbe), da je te stroške plačala Občina Tržič in torej tožnika ne bremenijo.

11. V zvezi z ugovorom točka 6 (tožba stran 3) sodišče razume, da tožnik ugovarja odločitvi v 7. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je organ zavrnil zahtevo C.C. za povrnitev stroškov postopka v zvezi z vrnitvijo predmetnih nepremičnin. Sodišče ugovoru ne more slediti. Organ je zahtevane stroške v višini 2.200,00 EUR podrobno specificiral, po višini preizkusil in navedel pravilne razloge za zavrnitev, utemeljene na podlagi 113. in 114. člena ZUP/86. Sodišče soglaša z zaključki organa, da lahko odloča le o stroških, ki so nastali v predmetnem postopku. Da bi stroške, za katere je organ navedel, da niso nastali v tem postopku, na ta način napačno presodil, tožnik ne navaja (obravnava 30. 6. 2011; strošek izvedenca H.H.; večina od storitev tržiškega muzeja in fotokopije …). Stroški odvetnice I.I. v višini 1.082,00 EUR so za obravnavan postopek relevantni le za obravnavo z dne 4. 10. 2012. Ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča je (tudi najnovejša), da stroške za pravno zastopanje vlagateljev zahtev za denacionalizacijo glede na določbe ZUP/86 nosijo stranke same (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 112/2016 z dne 5. 4. 2017). Za ostale stroške (storitev tržiškega muzeja in fotokopije, ki so v zvezi z obravnavano zadevo) pa sodišče soglaša z organom, da gre za stroške, ki jih je imel tožnik kot aktivna stranka v denacionalizacijskem postopku, zaradi postopka, torej gredo v njegovo breme na podlagi 114. člena ZUP/86. 12. Tožnik na več mestih v tožbi izraža svoje mnenje in kritiko uradnih oseb, ki so vodile postopek na prvi in drugi stopnji. ZUP vsebuje inštitut izločitve v primerih pristranega dela uradnih oseb, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da je tožnik predlog za izločitev vložil, zato sodišče na njegove ugovore o kritiki uradnih oseb ne odgovarja.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.