Jedro

Izbira med kandidati, ki izpolnjujejo pogoje iz 8. čl. Zakona o notariatu, in odločanje po prostem preudarku; odločba o imenovanju je posamični akt, vendar ni upravni akt, ki bi moral biti obrazložen v skladu s pravili 2. in 3. odst. 209. čl. ZUP.

Kandidati, ki izpolnjujejo zakonite pogoje, imajo pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Tudi če minister (in pred njim Notarska zbornica Slovenije) svoje izbire ne obrazloži, s tem ni kršena ustavna pravica neizbranega kandidata iz 14. ali 22. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbami z dne 10.5.1995, izdanimi na podlagi 10. člena Zakona o notariatu (Ur.l.RS, št. 13/94, 48/94 in 82/94), je takratna ministrica za pravosodje imenovala notarje tudi na štirih notarskih mestih s sedežem v M., in sicer: T.A., F.B., B.H. in E.M. O teh imenovanjih je bil tožnik, ki ni bil izbran, seznanjen tudi s posebnim obvestilom z dne 12.5.1995. V tožbi, ki jo vlaga zoper ministra za pravosodje in zoper vse štiri imenovane notarje, tožnik uveljavlja, da odločbe o imenovanjih ne vsebujejo sestavin, določenih v 1. odstavku 207. člena in v 2. in 3. odstavku 209. člena zakona o upravnem postopku, ker kriteriji izbire niso obrazloženi, pa tudi sicer odločbe niso skladne s 4. členom navedenega zakona, ker niso izdane v mejah pooblastila in niso v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Dva notarska kandidata niti ne izpolnjujeta vseh pogojev za imenovanje, ker sta zamolčala, da sta delno invalidsko upokojena s štiri urnim delovnim časom, kar izhaja iz odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Meni, da ministrica pri svoji izbiri po drugem razpisu (Ur.l.RS 11/95), zaradi nezakonitega umika predloga za njegovo imenovanje po prvem razpisu, ni ravnala po načelu vestnosti in poštenja, enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen ustave).

Upoštevala ni niti meril, ki jih je sama določila in navedla v prvem predlogu Državnemu zboru RS za imenovanje prvih 30 notarjev.

Predlaga, da sodišče po ustni obravnavi kot nezakonite odpravi odločbe o imenovanju T.A., F.B., B.H. in E.M. na notarska mesta v M..

Med tekom upravnega spora je tožnik vložil še nekaj vlog, v katerih opozarja na ravnanja ministrstva za pravosodje, ki je s spremembo odredbe o številu in sedežih notarskih mest (Ur.l.RS, št. 16/97) povečalo število notarskih mest na območju Okrajnega sodišča v Ljubljani za eno mesto. Minister je na to mesto imenoval prejšnjo ministrico za pravosodje, sklicujoč se na kriterije, ki jih ne uporablja enako za vse kandidate. Tako arbitrarno odločanje ministrstva pomeni zanj kršitev 14. in 22. člena ustave. Meni, da minister ni dolžan upoštevati predloga Notarske zbornice Slovenije, če ta ne izhaja iz objektivnih meril. Primerja postopek po prvem razpisu, objavljenem v Uradnem listu št. 43/94, s postopkom po drugem razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS št. 11/95 in tretjem razpisu (Ur.l.RS, št. 25/97), zlasti tudi vrstne rede po kriteriju delovne dobe. Opozarja, da predlog notarske zbornice za imenovanja notarjev, ki so sporna v tem upravnem sporu, ne vsebuje nobenih kriterijev, po katerih je oblikovan vrstni red, krši pa tudi 3. odstavek 10. člena Zakona o notariatu, ker zbornica ni predlagala za vsako notarsko mesto tri kandidate, kot bi morala. Tudi ministrica ni obrazložila svoje diskrecijske pravice, čeprav predlaganega vrstnega reda v vseh primerih ni upoštevala. Meni, da pomeni tak postopek kršitev njegove pravice do enakega postopka (22. člen ustave). V vlogi z dne 29.5.1998 svoj tožbeni predlog dopolnjuje še z alternativnim zahtevkom, naj se ministru za pravosodje naloži, da v 15 dneh po izpraznitvi prvega notarskega mesta v Mariboru na to mesto imenuje tožnika, sicer naj ta sodba nadomesti odločbo o imenovanju.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je ministrstvo za pravosodje vse zbrane prijave na razpis, objavljen v Uradnem listu RS št. 11/95 dne 24.2.1995, odstopilo 4.4.1995 Notarski zbornici Slovenije in ji, upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča RS št. ... z dne 17.3.1995, posredovalo tudi tožnikovo vlogo z vsemi dokazili, ki jih je priložil na prvi razpis z dne 15.6.1994. Notarska zbornica je za vsako razpisano notarsko mesto v M. predlagala tri oz. dva kandidata. Na vprašanje, zakaj ni predlagala za vsako notarsko mesto po 3 kandidate, je notarska zbornica sporočila, da je predlagala toliko kandidatov, kolikor se jih je prijavilo. Tudi za tožnika je ugotovila, da izpolnjuje zakonske pogoje, vendar ga ni predlagala, ker pri glasovanju za listo kandidatov ni prejel potrebnega števila glasov članov izvršnega odbora. Navaja, da je pri imenovanjih na notarska mesta v M. upoštevala vrstni red, ki ga je oblikovala zbornica, in izdala odločbe o imenovanjih v skladu s pooblastili, ki jih ima po 10. členu Zakona o notariatu. Posebej še poudarja, da so vsi kandidati, ki jih je predlagala zbornica, predložili dokazila, da izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, med drugim tudi, da imajo splošno zdravstveno sposobnost za opravljanje notarske dejavnosti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Na tožbo sta odgovorila tudi F.B., po odvetniku N.G., in E.M., ki sta prizadeti stranki v tem upravnem sporu, ne pa toženi stranki, kot ju označuje tožnik. Po 15. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) je namreč tožena stranka organ, katerega akt se izpodbija, prizadeta oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo, pa ima po 16. členu ZUS/77 položaj stranke.

Da ne more biti tožena stranka, navaja v odgovoru na tožbo tudi F.B., ki odgovoru prilaga še zdravniško spričevalo ZD dr. A.D. v M., dispanzerja medicine dela, prometa in športa z dne 9.3.1995, in predlaga, naj se tožba zavrže, podrejeno pa naj se kot neutemeljena zavrne.

E.M. v odgovoru na tožbo zavrača očitek, da sta dva kandidata zamolčala, da sta delno upokojena. Ker tožba omenja odločbo št. ..., pojasnjuje, da ima kot invalid II. kategorije sicer res pravico delati skrajšani delovni čas, to je 4 ure dnevno, toda to ni ovira, da ne bi mogel ali celo smel biti imenovan za notarja. Če bi obveljalo tožnikovo stališče, bi to zanj pomenilo kršitev človekovih pravic do proste izbire poklica in tudi pravice zaposlitve. Navaja, da v celoti izpolnjuje vse pogoje iz 8. člena Zakona o notariatu, tudi splošno zdravstveno sposobnost, o čemer je predložil ustrezna dokazila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu so ugovori, ki se nanašajo na postopek po razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 11/95 dne 24.2.1995, in ugovor, ki se nanaša na enega od pogojev za imenovanje notarja iz 2. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o notariatu.

Kolikor se ugovori nanašajo na druge razpisne postopke, tudi če gre za primerjavo, jih sodišče zavrača kot ugovore, ki ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Po določbah 1. in 2. odstavka 10. člena Zakona o notariatu imenuje notarja na prosto notarsko mesto minister za pravosodje na predlog Notarske zbornice Slovenije; razpis prostega notarskega mesta objavi ministrstvo za pravosodje v Uradnem listu Republike Slovenije. Po 3. odstavku istega člena opravi izbiro kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, Notarska zbornica Slovenije, ki za vsako razpisano prosto notarsko mesto predlaga za imenovanje tri kandidate. Po 5. odstavku istega člena zoper odločbo o imenovanju notarja ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Toda samo zaradi napotilne določbe o upravnem sporu sama odločba o imenovanju še ni upravna odločba.

Glede na postopek iz 10. člena navedenega zakona in glede na samo naravo stvari (notariat je javna služba) je odločba o imenovanju notarja sicer posamični akt, toda ni upravni akt, ki bi moral imeti vse sestavne dele odločbe iz 1. odstavka 207. člena in iz 2. ter 3. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot uveljavlja tožnik. Kandidati, ki se prijavijo na razpis, imajo ob izpolnjevanju zakonitih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje, nimajo pa pravice biti imenovani. Tudi izbira med takimi kandidati ni odločanje po prostem preudarku (2. odstavek 4. člena ZUP), ki bi ga moral minister posebej obrazložiti in to glede na merila in kriterije, ki naj bi si jih sam določil, kot meni tožnik. Zakon takih meril ne predpisuje. Predpisuje le dvakratni postopek izbire med kandidati, ki izpolnjujejo zakonite pogoje. Prvo izbiro opravi Notarska zbornica Slovenije izmed vseh kandidatov, drugo pa minister, pristojen za pravosodje, med predlaganimi kandidati.

Zato z vidika postopka ni nezakonita odločba o imenovanju notarja, ki vsebuje, tako kot v tem primeru, le obrazložitev, da je izdana po opravljenem razpisnem postopku na predlog, ki ga je dal izvršni odbor Notarske zbornice Slovenije v skladu z določbo 10. člena Zakona o notariatu. Svoje izbire minister ni dolžan obrazložiti, ker mu zakon tega ne nalaga. Iz predloženih spisov pa izhaja, da je ministrstvo za pravosodje, pred odločitvijo tožene stranke, zahtevalo od zbornice pojasnilo, zakaj za vsa notarska mesta ni predlagala po tri kandidate. Iz odgovora, ki ga tožnik očitno pozna, saj je kopijo priložil svoji vlogi z dne 29.5.1998, pa glede na pravico izbire logično izhaja razlog, zakaj ni bil vključen v predlog (zato, ker je pristojni organ zbornice z glasovanjem uvrstitev v predlog odklonil). Če je tožena stranka sprejela tako logično pojasnilo notarske zbornice in na notarska mesta v M. imenovala notarje, upoštevajoč celo predlagani vrstni red, z vidika nepredlaganega kandidata ne gre za kršitev postopka, če je v dveh primerih izbirala le med dvema kandidatoma. S tem nista bili kršeni tožnikovi ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS (enakost pred zakonom in enako varstvo pravic). Iz Zakona o notariatu namreč ne izhaja, da bi morali biti predlagani za imenovanje vsi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, če gre za primer, da jih je manj ali le toliko, kot naj bi jih predlagala zbornica po 3. odstavku 10. člena navedenega zakona.

Tudi ugovor, da dva imenovana kandidata ne izpolnjujeta z zakonom predpisanega pogoja splošne zdravstvene zmožnosti, po presoji sodišča ni utemeljen. Pri ugotavljanju tega pogoja se je najprej notarska zbornica in nato tudi tožena stranka utemeljeno oprla na predložena zdravniška spričevala, katerih kopije so med predloženimi spisi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97). ZUS/77 in ZUP je pri tem smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).