Jedro

Revident je v zahtevi za denacionalizacijo z dne 6.12.1993 navedel, da je bilo premoženje, katerega vrnitev zahteva, prvotno v lasti njegovega očeta, podržavljeno pa Š.I. in A.S., ki sta to premoženje pred tem dedovala, ter da je edini preživeli član družine S. Glede na takšno vsebino pravočasne zahteve za denacionalizacijo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da revident v upravnem postopku ni uveljavljal vrnitve premoženja, podržavljenega A.S. in Š.I., v obsegu, kot sta ga prej podedovala po njegovem očetu, v nasprotju z listinami v spisu.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. 2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07– sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.5.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi Slovenske odškodninske družbe zoper delno odločbo Upravne enote Lendava z dne 23.11.2004, s katero je ta odločila, da tožniku kot upravičencu do podržavljenega ? premoženja mlina in opekarne pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 232.589,60 DEM, in sicer tako, da je pritožbi SOD ugodila, navedeno prvostopno odločbo odpravila ter zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi zahtevano premoženje ni bilo podržavljeno J.S., saj je bilo po njem izvedeno dedovanje, na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Lendavi pa sta njemu solastno polovico nepremičnin dedovala sorodnika A.S. in Š.I. Z odločbo z dne 17.3.1947 je bila A.S. izrečena zaplemba celotnega premoženja, zato so bile zaplenjene tudi nepremičnine, ki jih je podedoval po J.S. Ob izpolnjevanju vseh pogojev bi bil denacionalizacijski upravičenec A.S., vendar zanj tožnik zahtevka za denacionalizacijo ni vložil, kar potrjuje tudi v tožbi. Tožnik šele v pripravljalni vlogi z dne 12.10.2007 zatrjuje, da je z zahtevo za denacionalizacijo z dne 6.12.1993 kot edini preživeli član družine S. uveljavljal tudi vrnitev premoženja, podržavljenega upravičencema pok. Š.I. in pok. A.S. Teh dejstev pa tožnik v upravnem postopku ni navajal. Ker tožnikove navedbe predstavljajo tožbeno novoto, jih pri preizkusu dejanskega stanja prvostopno sodišče ni upoštevalo. Okoliščina, da naj bi bili s sklepom o dedovanju leta 1948 in 1962 napačno ugotovljeni dediči po pok. J.S., ne vpliva na denacionalizacijo, saj presoja zakonitosti zapuščinskih in zaplembnih odločb ni predmet presoje v postopku denacionalizacije.

Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in sicer na vrednost spornega predmeta 232.589,60 DEM. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v zahtevi za denacionalizacijo z dne 6.12.1993 natančno opredelil podržavljeno premoženje, ki je bilo prvotno v lasti njegovega očeta, po katerem sta dedovala Š.I. in A.S., njima pa je bilo podržavljeno celotno premoženje, ter da je edini preživeli član družine S. Meni, da bi bilo zahtevo treba obravnavati, ali kot zahtevo upravičenca, če bi tožnika lahko šteli za upravičenca, ali pa kot zahtevo pravnega naslednika, če bi kot upravičenca šteli Š.I. in A.S. Takšna presoja pomeni uporabo materialnega prava, ki so ga upravni organi dolžni uporabljati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje naj bi z očitkom, da sklicevanje na pravno nasledstvo pomeni nedovoljeno tožbeno novoto, kršilo materialno pravo in zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da že od začetka uveljavlja, da je pravni naslednik nekdanjih lastnikov podržavljenega premoženja, pa naj bo to njegov oče J.S., ali pa teta in stric Š.I. in A.S. Ker je tožena stranka to prezrla, je na to opozoril v upravnem sporu, zato ne gre za tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Okoliščina, da ga je prvostopni upravni organ štel za upravičenca po 11. členu ZDen, ne pomeni, da ni zatrjeval pravnega nasledstva po Š.I. in A.S. Kolikor pa sodišče prve stopnje meri na to, da je kršitev 15. člena ZDen v pripravljalni vlogi uveljavljal prepozno, pa meni, da je takšno stališče glede na določila 30., 31. in 45. člena ZUS-1 ter določbe 286. člena ZPP zmotno. Razlaga, da bi tožnik moral vse materialnopravne kršitve navesti že v tožbi v 30 dneh po prejemu izpodbijanega akta, bi bila v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva pravic ter bi pomenila kršitev enakosti po 14. členu Ustave RS oziroma 6. v zvezi s 14. členom EKČP. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije je na strani revidenta. V obravnavani zadevi je po presoji vrhovnega sodišča podan razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revident vrednost izpodbijanega dela utemeljuje z zneskom odškodnine v obliki obveznic SOD, priznanim z odpravljenim prvostopnim aktom (232.589,60 DEM oziroma 116.429,80 EUR).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), na katero pa sicer vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Izpodbijana sodba temelji na presoji sodišča prve stopnje, da bi bil ob izpolnjevanju vseh pogojev denacionalizacijski upravičenec za obravnavano premoženje A.S., za katerega pa revident ni vložil zahteve za denacionalizacijo. Skladno s prvim odstavkom 61. člena ZDen se postopek za denacionalizacijo začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Vsebina zahteve za denacionalizacijo pa se določi po podatkih in vsebinah listin, predpisanih z 62. členom ZDen. Revident je v zahtevi za denacionalizacijo z dne 6. 12. 1993 navedel, da je bilo premoženje, katerega vrnitev zahteva, prvotno v lasti njegovega očeta, podržavljeno pa Š.I. in A.S., ki sta to premoženje pred tem dedovala, ter da je edini preživeli član družine S. Glede na takšno vsebino pravočasne zahteve za denacionalizacijo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da revident v upravnem postopku ni uveljavljal vrnitve premoženja, podržavljenega A.S. in Š.I., v obsegu, kot sta ga prej podedovala po njegovem očetu, v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je zato tudi neutemeljeno štelo, da so revidentove navedbe o vsebini zahteve za denacionalizacijo z dne 6. 12. 1993 v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2007 tožbena novota v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kaj je revident navajal v upravnem postopku, v nasprotju s tem, kar je zapisano v zahtevi za denacionalizacijo, sodišče pa je na to ugotovitev oprlo svojo odločitev o zavrnitvi tožbe, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3).

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo pri odločanju o tožbi moralo upoštevati tudi navedbe pravočasne zahteve za denacionalizacijo.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1.