Jedro

Spora ni, da je prišlo do prekinitve internetne povezave, kot tudi ne o tem, da tožnik ni ravnal skladno z 9. členom ZDavPR, ki določa postopek v primeru nezmožnosti izdaje računa z enkratno identifikacijsko oznako računa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije v zadevi davčnega nadzora potrjevanja računov pri gotovinskem poslovanju za obdobje od 1. 1. 2016 do 23. 6. 2016 ugotovila, da tožnik v navedenem obdobju ni davčno potrdil 1.888 računov (od skupno izdanih 3.423).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-226/2016-2 z dne 31. 8. 2018 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da ji sodišče ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek zoper tožnika ustavi, podrejeno zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in odloči o priglašenih stroških postopka. Tožniku se ne očita, da ne bi izdajal računov oziroma da ne bi odvajal ustreznih davkov. Očita se mu zgolj to, da nekaterih računov ni davčno potrdil. Izključni razlog za to je okoliščina, da tožnik ni imel ustrezne internetne povezave in da ni imel vgrajene programske opreme, ki bi mu onemogočala izdajo računov ter poslovanje z blagajno v primeru kakršnekoli napake oz. bi ga na napako opozorila. Tožnik in njegovi zaposleni do uvedbe davčnih blagajn niso uporabljali računalnika, kaj šele interneta ali pametnih telefonov. Davčno blagajno mu je prodal in instaliral prodajalec programske opreme A.A., ki je tožniku in njegovim prodajalcem pojasnil, kako se izdajajo računi, tako da je bil prepričan, da je zadoščeno vsem predpisanim kriterijem. Tožnik vse do dne 2. 6. 2016 ni zaznal, da bi bilo z njegovo blagajno karkoli narobe. Takrat je bil opravljen davčni nadzor, v katerem je inšpektorica tam prisotnemu prodajalcu dejala, da je z blagajno „nekaj narobe“, ni pa povedala kaj. Še istega dne je tožnik pozval programerja blagajne, da blagajno preveri in po potrebi odpravi napako. To je bilo storjeno, a se je napaka v naslednjih dneh ponovila, dokončno pa odpravila s strani programerja tri dni kasneje, to je 5. 6. 2016. Prodajalec programske opreme je namreč ugotovil, da je na prodajnem mestu tožnika prihajalo do prekinitve internetne povezave in posledično računi niso bili davčno potrjeni. Zato je bil dne 5. 6. 2016 zamenjan modem za internetno povezavo, obenem pa na novo instalirana programska oprema z vgrajeno funkcijo, ki onemogoča izdajo računov ter poslovanje z blagajno v primeru kakršnekoli napake. V tej zvezi predlaga zaslišanje tožnika, zaslišanje prodajalca B.B. in zaslišanje A.A..

4. Iz predloženih evidenc izhaja, da je celotna prodaja v kontroliranem obdobju evidentirana ter da je od celotne prodaje obračunan DDV. Evidence tožnika so bile popolne, ugotovljeno je tudi, da je tožnik kupcem izdajal račune. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila motena internetna povezava, kar je potrdil tudi dobavitelj programske opreme A.A.. Tožnik za napako ni vedel in nanjo tudi ni bil opozorjen s strani davčnega organa, pri katerem bi napaka morala biti zaznana. Na napako tudi ni bil opozorjen s strani kupcev. V spornem obdobju instalirana programska oprema je kljub moteni internetni povezavi omogočala izdajo računov, ki so vsebovali za kupca zahtevane podatke in je tudi zato napaka ostala neopažena. Tožnik je prepričan, da je kršitev, ki jo ugotavlja davčni organ, posledica „porodnih krčev“, ki so se pojavili ob pričetku poslovanja z davčnimi blagajnami. Tožnik je torej posloval skladno z zakonodajo, izpadlo je zgolj potrjevanje računov, ki pa jih je tožnik naknadno potrdil. Ob popolnih davčnih evidencah je po navedbah tožbe potrjevanje računov popoln nesmisel in je posledica neobvladovanja nove davčne zakonodaje. Kot dokaz navaja listine in priloge upravnega spisa in prilaga zapisnik o izjavi kršitelja z dne 5. 6. 2016, obvestilo z dne 17. 6. 2016, izjavo o dejstvih z dne 24. 6. 2016 in odločbo o prekršku z dne 5. 7. 2016. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje in jih ne ponavlja.

8. Dejstva, ki se ugotavljajo v izreku izpodbijane odločbe, so v zadevi nesporna. Spora tudi ni, da je prišlo do prekinitve internetne povezave, kot tudi ne o tem, da tožnik ni ravnal skladno z 9. členom Zakona o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR), ki določa postopek v primerih nezmožnosti izdaje računa z enkratno identifikacijsko oznako računa. Razlogi, ki jih navaja tožnik, so bili pravilno presojeni že v izpodbijani odločbi in v odločbi o pritožbi in jih zato sodišče ne ponavlja, dodaja le, se v tem upravnem sporu presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti). Odgovornost in okoliščine, ki vplivajo na odmero globe, pa se ugotavljajo v prekrškovnem postopku.

9. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

10. Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama nesporna, nesporna dejstva pa niso predmet dokazovanja, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).