Jedro

Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po določbi 157. člena ZGO-1 ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega.

Določitev nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za nesanirani poseg v prostor ne pomeni posega za nazaj, saj je bila obravnavana gradnja ob izdaji inšpekcijske in izpodbijane odločbe še vedno v nasprotju s predpisi, poleg tega pa naložitev plačila nadomestila ne posega v pridobljene pravice revidenta, saj ta z nelegalno gradnjo ni pridobil pravic, ki bi jih varoval pravni red.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5. 9. 2005, s katero je ta (v 1. točki izreka) odpravila odločbo Upravne enote ... z dne 5. 4. 2005, in (v 2. točki izreka) v lastni pristojnosti odločila, da mora tožnik kot investitor nedovoljene gradnje vodnega zajetja – ribnika na zemljišču parc. št. ... plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 511.758,00 SIT v roku 30 dni od prejema odločbe, saj je iz odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, OE M. z dne 28. 4. 2004 razvidno, da gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo.

2. Sodišče prve stopnje je povzelo relevantne določbe Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 in se strinjalo z odločitvijo in razlogi izpodbijane odločbe.

3. Revizija (sprva vložena kot pritožba z dne 3. 1. 2007) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi sodišče prve stopnje uporabilo za naložitev plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora določbe ZGO-1 in določila Uredbe, sprejete na podlagi navedenega zakona iz leta 2003, kar je v nasprotju z določbo 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno uporabo zakonov. Nesporno je namreč, da je bilo čiščenje starega ribnika izvedeno pred letom 2001, torej pred uveljavitvijo ZGO-1 in bi torej morala biti uporabljena tedanja zakonodaja. Zato meni, da je revizija dovoljenja na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, pa tudi iz razloga po 3. točki istega člena. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi pritožbi ter prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, ali se ZGO-1 lahko uporablja tudi za naložitev plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, če je bil poseg v prostor izveden pred uveljavitvijo ZGO-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora določa 157. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002, 97/2003 – odl. US, 47/2004 in 62/2004 – odl. US). Po določbi prvega odstavka 157. člena ZGO-1 je nadomestilo dolžan plačati investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po določbi petega odstavka 157. člena ZGO-1 pa je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb 152. do 155. člena ZGO-1. 9. Iz listinskih dokazov, zlasti iz odločbe gradbenega inšpektorja, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, je razvidno, da je revident gradil ribnik brez ustreznih dovoljenj, da gre torej za nelegalno gradnjo. Upravni organ je bil zato dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo in revidentu naložiti plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, saj ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 157. člena ZGO-1. Nadomestilo je pravilno odmerila nato tožena stranka, revident pa je dolžan to nadomestilo plačati kot lastnik nedovoljene gradnje.

10. Vrhovno sodišče zavrača revidentov ugovor, da je sodišče prve stopnje (in pred njim že tožena stranka) napačno uporabilo določbe ZGO-1 in da bi moralo uporabiti določbe predpisov, ki so veljali ob času gradnje ribnika, ko ZGO-1 še ni veljal, saj je vsebina določbe 157. člena ZGO-1, ki je navedena tudi v 8. točki te obrazložitve, drugačna. Gre namreč za dva ločena upravna postopka: pristojni inšpekcijski organ je najprej ugotovil nelegalnost gradnje ribnika (pri čemer ni nelegalna le gradnja, začeta po uveljavitvi ZGO-1) in svojo odločbo poslal Upravni enoti Lenart, ki je na njeni podlagi po uradni dolžnosti izdala odločbo, katero je nadomestila tožena stranka z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Pri tem so bile pravilno uporabljene določbe zakona, ki je veljal ob času odločanja prvostopnega organa o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora (5. 4. 2005), torej določbe ZGO-1. Pa tudi sicer obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po določbi 157. člena ZGO-1 ni odvisna od časa posega in velja za vse (še vedno) nesanirane posege v prostor, ugotovljene v inšpekcijskem postopku, ne glede na čas posega.

11. Taka ureditev tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in, če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Po presoji Vrhovnega sodišča določitev nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za nesanirani poseg v prostor ne pomeni posega za nazaj, saj je bila obravnavana gradnja ob izdaji inšpekcijske in izpodbijane odločbe še vedno v nasprotju s predpisi, poleg tega pa naložitev plačila nadomestila ne posega v pridobljene pravice revidenta, saj ta z nelegalno gradnjo ni pridobil pravic, ki bi jih varoval pravni red. Tako stališče je ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 133/2006) in tudi v ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča (npr. U-I-107/93).

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori pa niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.