Jedro

Delo v ugotovljenih okoliščinah (vožnja z tovornim vozilom) je nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Motorno vozilo namreč predstavlja nevarno stvar, njegova poklicna uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika.

Tožnik je ravnal v nasprotju z določbami ZVCP in Pravilnika o notranjem nadzoru, ker ni upošteval omejitev neprekinjene vožnje. S tem ravnanjem je tudi sam prispeval k nastanku škode. Tožnik je res ravnal malomarno, vendar pa ne namenoma ali iz hude malomarnosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik nastanku škodnega dogodka prispeval 30%, tožena stranka pa 70%, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 51.797,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2006 do plačila, na TRR pooblaščenca tožeče stranke, odvetnika A.A., št. ... pri banki B., v roku 15 dni, da ne bo izvršbe ter v presežku (za znesek 85.074,23 EUR) tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati mesečno rento za dodatne stroške od 8. 12. 2006 dalje v znesku 77,00 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec vnaprej, s tem da mora že zapadle obroke plačati v 15 dneh, bodoče obroke pa ob zapadlosti vsakega posameznega obroka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, na TRR pooblaščenca tožeče stranke, odvetnika A.A., št. ... pri banki B. v roku 15 dni, da ne bo izvršbe ter tožbeni zahtevek (za znesek 69,05 EUR in za čas od 1. 4. 2004 do 7. 12. 2006) v presežku zavrnilo (II. točka izreka); zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati mesečno rento zaradi izgube zaslužka od 1. 7. 2003 dalje v znesku 1.915,25 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec vnaprej, s tem da mora že zapadle obroke plačati v 15 dneh, bodoče obroke pa ob zapadlosti vsakega posameznega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, na TRR pooblaščenca tožeče stranke, odvetnika A.A., št. ... pri banki B., v roku 15 dni (III. točka izreka); da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.836,34 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka); da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče C.C. v znesku 41,60 EUR (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine v celoti zvrne, plačilo vseh stroškov tožene stranke pa naloži v plačilo tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja tožbenega zahtevka oz. posameznih oblik škode. Zastaralni rok za odškodninske terjatve začne teči, ko se zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira. V konkretnem primeru je bilo zdravljenje tožnika zaključeno najkasneje dne 5. 11. 2003, po mnenju toženca pa še prej, to je dne 18. 7. 2003, saj je bil tožnik od 5. 9. do 5. 11. 2003 na zdravljenju zaradi rekonstrukcije preležanin in ne v smislu izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki je že od odpusta iz bolnišnice na Madžarskem praktično nespremenjeno. Sodišče se sklicuje na izvedensko mnenje prim. mag. D.D. z dne 7. 3. 2010 in njegovo izpovedbo z dne 17. 9. 2010, iz katere naj bi izhajalo, da je vrsta in obseg trajnih posledic, ki zmanjšujejo splošne življenjske aktivnosti tožnika, postala dokončna ob zaključku rehabilitacije in da je bil tožnik pred odpustom z Inštituta E. dokončno seznanjen z vsemi trajnimi posledicami spinalne poškodbe, ki trajno zmanjšujejo njegove splošne življenjske aktivnosti. Tedaj naj bi se stanje po poškodbi pri tožniku tako ustalilo, da ni bilo več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja po zaključeni kompleksni rehabilitaciji na Inštitutu E.. Tožnik je za dejstvo, da bo celo življenje vezan na invalidski voziček in ortopedske pripomočke, izvedel že ob odpustu iz madžarske bolnišnice, saj je bila že tedaj postavljena diagnoza, da gre pri tožniku za definitivno paraplegijo. Kasnejša medicinska rehabilitacija je bila potrebna zaradi preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma ublažitve nastalih posledic, ne pa zaradi morebitnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. To potrjuje tudi dokaz pod B/12, iz katerega izhaja, da je bil tožnik premeščen na Inštitut E. z namenom izboljšanja stanja v smislu čim večje samostojnosti za vsakodnevne življenjske aktivnosti in ne v smislu zdravljenja nastalih poškodb. Ne glede na nadaljnjo rehabilitacijo tožnika se vrsta in obseg trajnih posledic pri tožniku po odpustu iz bolnišnice z dne 5. 9. 2003 nista več spreminjala. To potrjuje tudi dejstvo, da je Zavarovalnica F. takoj po zaključku zdravljenja, to je že dne 13. 11. 2003, na podlagi tožnikovega odškodninskega zahtevka z dne 25. 9. 2003 tožniku izplačala celotno zavarovalno vsoto iz naslova zavarovanja AO+. Tožnik je tožbo vložil šele 11. 12. 2006, torej več kot tri leta za tem, ko je na zavarovalnico vložil odškodninski zahtevek, v katerem je natančno opisal vrsto in obseg poškodb oz. trajnih posledic iz nezgode z dne 25. 6. 2003. Tožnik je v zahtevku, ki ga je naslovil na Zavarovalnico F., uveljavljal popolnoma enake posledice poškodbe kot v točki IV. tožbe, to je na podlagi poškodbenega lista z dne 18. 7. 2003 in ostale zdravstvene dokumentacije, ki jo je izdala Splošna bolnišnica G. (list št. B/35). Zdravljenje tožnika se je zaključilo z odpustom iz G. bolnišnice. Sodišče je zaradi ugovora zastaranja zavrnilo zgolj zahtevek tožnika, ki se nanaša na mesečno rento zaradi izgube zaslužka. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo zaradi ugovora zastaranja zavrniti najmanj še zahtevek iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj tožnik tako v tožbi kot v zahtevku z dne 25. 9. 2003 navaja povsem enako. Enako velja tudi glede zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj je tožnik najmanj iz poškodbenega lista z dne 18. 7. 2003 izvedel, da je paraplegik. Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje na vmesno sodbo, ki je bila razveljavljena (razen v delu, da je tožnik najmanj 30 % sam odgovoren za nastalo nezgodo), zato se sodišče na citirano sodbo ne bi smelo sklicevati. Toženec meni, da vožnja motornega vozila ne predstavlja nevarne dejavnosti. Nevarno situacijo je ustvaril tožnik sam, s tem ko ni spoštoval cestnoprometnih predpisov o predpisanih dnevnih počitkih. Tudi sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je nadaljeval vožnjo po nakladanju tovora brez ustreznega dnevnega počitka, kršil določbe Zakona o varnosti cestnega prometa. Izjave toženca na l. št. 347 so nova dejstva in dokazi, ki bi jih moral tožnik podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedbe tožnika, da ni opravljal zdravniškega pregleda in preizkusa iz varstva pri delu, prestavljajo nova dejstva, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče se do ugovora prekluzije s strani tožene stranke sploh ni opredelilo, zato je sodba v izpodbijanem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da izpit iz varstva pri delu ni v nobeni povezavi z obravnavano prometno nezgodo. Izpit iz varstva pri delu za poklicne voznike tovornjakov sploh sploh ne posega na področje poznavanja cestnoprometnih predpisov. S temi se mora voznik tovornega vozila seznaniti pred pridobitvijo vozniškega dovoljenja ustrezne kategorije. V obravnavanem primeru je nesporno, da je toženec seznanil tožnika z določbami Pravilnika o notranji kontroli, ter da je tožnik poznal določbe o dopustnem trajanju vožnje motornega vozila in o trajanju obveznih odmorov. Tožnik je, zaslišan na naroku z dne 15. 3. 2013, izrecno navedel, da se je pred zaposlitvijo pri tožencu kot samostojni podjetnik posameznik udeleževal predavanj iz varstva pri delu pri Obrtni zbornici. Tudi pri objektivni odgovornosti je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, in sicer da je bila nevarna stvar oziroma dejavnost vzrok za nastanek obravnavane škode. Ker tožnik svojega dela ni opravljal na način, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev določb ZVZD in s tem krivdno ravnanje, ki je izključno oziroma bistveno prispevalo k nastanku škode. Tožnik je po lastnih trditvah kršil določila ZVCP samovoljno, saj mu toženec ni dal nobenih navodil glede časovnega poteka vožnje v smislu, da mora zaradi pravočasnega prispetja na namembni kraj kršiti cestnoprometne predpise glede trajanja predpisanih počitkov. Sodišče je pri tem odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče bi prispevek tožnika k nastali škodi moralo oceniti na najmanj 80 %, odgovornost toženca pa kvečjemu na 20 %, glede na to, da je njegova edina „krivda“ v tem, da opravlja prevozniško dejavnost. Tožnik ni dokazal vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo. V konkretnem primeru je nevarno situacijo ustvaril tožnik sam, s tem ko ni spoštoval cestnoprometnih predpisov. Posledično pa je tožnik kriv tudi za prometno nesrečo in s tem povezano premoženjsko in nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 6. 2003, kar izhaja tudi iz odločbe prekrškovnega organa na Madžarskem št. ... z dne 25. 7. 2003. Ravnanje tožnika v konkretnem primeru je bilo nepričakovano in ga toženec tudi ni mogel preprečiti ali odvrniti. Tudi teh dokazov sodišče sploh ni ocenilo, zaradi česar je dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa napačno uporabljen materialni predpis. Na postanke in počitke tožnika toženec ni imel nikakršnega vpliva, saj je voznik tisti, ki mora glede na vsakokratne okoliščine konkretne vožnje dosledno upoštevati in spoštovati cestnoprometne predpise. Škoda izvira iz tožnika samega in ne iz dejavnosti tožene stranke. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pa bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava, konkretno 2. odstavka 153. člena OZ, tožnikov zahtevek v celoti zavrniti. Ker tega ni storilo, je kršilo materialno pravo. Prav tako sodišče ni ocenilo navedb in dokazov tožene stranke, iz katerih izhaja, da je imel tožnik v mesecu juniju 2003 bistveno daljše počitke ter proste dneve, kot jih je tedaj predpisoval zakon. Nesporno je tudi, da je toženec preko svoje žene (prokuristke pri toženi stranki) dne 24. 5. 2003 po telefonu poklical tožnika in preverjal, če vse poteka po planu. Tožena stranka opozarja, da od delodajalca ni mogoče zahtevati stalnega nadzora delavca. Tožena stranka ugovarja terjatvi tudi po višini, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pri čemer naj bi upoštevalo navedbe iz izvedenskega mnenja dr. H.H., ni pa upoštevalo trditvene podlage tožene stranke in dejstva, da je tožnikova trditvena podlaga glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zelo skopa. Izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke je služilo zgolj namenu za izračun mesečne rente. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 38. člena ZDSS-1, saj so z delom zahtevka, s katerim tožnik ni uspel v pravdi, nastali posebni (visoki) stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, drugih pa tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dne 18. 1. 2012 izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 6. 2003 tožena stranka odgovorna do 70%, tožeča stranka sama pa je odgovorna za nastanek škodnega dogodka do 30%. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo s sklepom opr. št. Pdp 995/2012 z dne 6. 12. 2012 in izpodbijani del sodbe (ugotovitev, da je za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 6. 2003 tožena stranka do 70% odgovorna tožniku) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je o zadevi odločilo z obravnavano sodbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bilo z vmesno sodbo opr. št. Pd 488/2007 z dne 18. 1. 2012 pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik k nastanku škode prispeval 30%, - da tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi nesreče pri delu dne 25. 6. 2003 ni zastaral, saj je bilo zdravljenje zaključeno po rehabilitaciji tožnika na Inštitutu E., tožba pa je bila vložena 8. 12. 2006. Prav tako ni zastaral zahtevek za plačilo denarne rente zaradi trajno povečanih potreb, ker so tožniku dodatni stroški začeli nastajati po odpustu iz Inštituta E. dne 19. 3. 2004 in triletni rok do dneva vložitve tožbe ni potekel. Zastaral pa je zahtevek iz naslova izgube zaslužka zaradi popolne nezmožnosti za delo v višini 1.915,25 EUR mesečno od 1. 7. 2003 dalje glede na datum vložitve tožbe, saj je začel zastaralni rok teči najkasneje 18. 8. 2003, ko je zapadla v plačilo plača in nadomestilo plače za mesec julij.

- da je tožnik utrpel nezgodo pri delu dne 25. 6. 2003 na Madžarskem, ko se je s tovorom, kot šofer tovornjaka, vračal s Slovaške in je med vožnjo zaspal, - da je delo v ugotovljenih okoliščinah (vožnja s tovornim vozilom) nevarno delo, dejavnost podjetja - tožnikovega delodajalca pa nevarna dejavnost, - da je tožnik, ki ni upošteval v Zakonu o varnosti cestnega prometa, ki je veljal v času nezgode (ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/1998 do 67/2002), določenih obveznih počitkov med vožnjo, prav tako pa tudi ne v 15. členu Pravilnika o notranji kontroli določenega neprekinjenega počitka, kršil ta dva predpisa, - da tožena stranka ni uspela dokazati oprostitve odgovornosti v smislu 1. in 2. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj dejstvo, da voznik zaradi utrujenosti za volanom zaspi v prometu, ni nepričakovan pojav, možnost kršitve cestnoprometnih predpisov pa tudi ni nekaj povsem neobičajnega oziroma nepričakovanega, zato ni mogoče delodajalca kot obratovalca nevarne dejavnosti oprostiti odgovornosti, - da je tožnik k nastanku škode prispeval 30%, tožena stranka pa 70%, - da je tožnik v nezgodi utrpel zlom 9. - 12. prsnega vretenca s prekinitvijo hrbtenjače, ohromelost obeh spodnjih udov, poškodbo ramenskega živčnega pleteža levo z delno ohromelostjo leve zgornje okončine, zlom 5. do 7. in 10. ter 11. rebra levo, zlome plečnih odrastkov 5. - 7. prsnega vretenca, zlom leve lopatice, zlom prsnice, udarnino pljuč, izliv krvi in zraka v prsno votlino, raztrganino glave in levega komolca, posledično pa so se pri tožniku razvile naslednje bolezni oziroma stanja: popoškodbeno vnetje trebušne slinavke, akutno vnetje žolčnika brez kamnov, obojestranska pljučnica, nezadostnost dihanja, sepsa in preležanina v območju križnice; - da je primerna odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem znesek v vtoževani višini 33.383,41 EUR in ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 23.368,39 EUR; - da je primerna odškodnina iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu odškodnina v vtoževanem znesku 7.511,27 EUR, tako da je ob upoštevanju njegovega 30% soprispevka k nastali škodi upravičen do zneska 5.257,89 EUR, - da je primerna odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnina v vtoževanem znesku 12.518,78 EUR in ob upoštevanju tožnikovega soprispevka pa v znesku 8.763,15 EUR, - da je primerna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v vtoževanem znesku 83.458,52 EUR, tako da je tožnik iz tega naslova ob upoštevanju soprispevka upravičen do 58.420,96 EUR, - da je tožnik glede na dne 13. 11. 2003 prejeti znesek iz naslova zavarovalnine upravičen še do zneska 51.797,75 EUR, kar mu je dolžna izplačati tožena stranka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, - da je tožnik upravičen do mesečne rente za dodatne stroške, ki so mu nastali zaradi trajno povečanih potreb v višini 110,00 EUR, tako da mu je tožena stranka ob upoštevanju njegovega soprispevka dolžna izplačati od 8. 12. 2006 mesečni znesek v višini 77,00 EUR, višji znesek pa je sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa odgovarja: Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba v več delih ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, povsem neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje je primerno in popolno obrazložena. Vsebuje vse potrebne in jasne razloge, na katerih temelji odločitev. Ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede ugovora tožene stranke o zastaranju tožnikove odškodninske terjatve. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje iz točke 9 obrazložitve izpodbijanega dela sodbe. Tožnik je za povzročitelja škode izvedel že v času samega škodnega dogodka, za škodo, ki mu je nastala, pa je izvedel po končani rehabilitaciji, torej z odpustom iz Inštituta E.. Poškodbe, ki jih je tožnik v nezgodi utrpel, so bile dejansko znane že ob odpustu iz bolnišnice na Madžarskem oziroma po odpustu iz Splošne bolnišnice G., vendar pa je šele po končani rehabilitaciji postala znana škoda, ki je tožniku zaradi nezgode pri delu nastala. Šele po končani rehabilitaciji se je tožnikovo stanje po poškodbi toliko ustalilo, da ni bilo mogoče več pričakovati bistvenega izboljšanja. Tako je bil tožnik ob zaključku rehabilitacije dokončno seznanjen z vsemi trajnimi posledicami spinalne poškodbe, ki je trajno zmanjšala njegove splošne življenjske aktivnosti. Prav zaradi rehabilitacije se je, kot je ugotovil izvedenec prim. mag. D.D., tožnikovo kompleksno funkcionalno zdravstveno stanje evidentno izboljšalo, saj je dosegel optimalno možno stopnjo samostojnosti (ob sprejemu je bil popolnoma nesamostojen). Z rehabilitacijo so se spremenile vrsta in obseg trajnih posledic poškodbe, zato je potrebno zdravljenje na Inštitutu E. šteti kot sestavni del zdravljenja posledic poškodbe hrbtenice in hrbtenjače. Takrat so se ustalile tudi telesne bolečine in takrat je bilo dokončno potrjeno, da bo tožnik ostal celo življenje vezan na invalidski voziček in ortopedske pripomočke. Zaradi navedenega pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno obliko škode, ki jo uveljavlja tožnik, preveriti ugovor zastaranja, ker naj bi tožnik že v zahtevku z dne 25. 9. 2003, naslovljenem na Zavarovalnico F., uveljavljal enake posledice kot v točki IV tožbe, torej da je paraplegik in je pri njem podano 100% zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se je življenje tožnika dejansko bistveno spremenilo, saj je skoraj v celoti odvisen od pomoči, razumevanja in oskrbe drugih ljudi, je pridobitno nesposoben, se ne more ukvarjati s športi, kot se je pred nesrečo, vendar pa lahko sam vozi avto (česar pred rehabilitacijo ni bil zmožen) in igra šah ter hodi na turnirje invalidov.

Neutemeljena so pritožbena navajanja, da naj bi tožnik za dejstvo, da bo celo življenje vezan na invalidski voziček in ortopedske pripomočke, izvedel že ob odpustu iz madžarske bolnišnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v bolnišnici v I. ni šlo za pogovor med lečečim zdravnikom in tožnikom, saj je ta med pogovorom lečečega zdravnika s toženo stranko spal. Iz tega pogovora pa tudi ni izhajalo, da je zdravljenje končano, ampak le, da bodo posledice po mnenju tega zdravnika trajne.

Napačen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se na vmesno sodbo ne bi smelo sklicevati, saj je bila ta v delu, ki se nanaša na 70% soodgovornost tožene stranke za nezgodo, razveljavljena. Sodišče prve stopnje, se je v sodbi sklicevalo le na pravnomočni del vmesne sodbe, kar izhaja iz točke 6 izpodbijane sodbe.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 14 in 15 obrazložitve, podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. OZ v 131. členu glede odškodninske odgovornosti predvideva krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. V tem primeru je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je delo, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik (vožnja z tovornim vozilom), nevarno delo, tožena stranka pa se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep opr. št. II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012 in sklep opr. št. II Ips 124/2007 z dne 18. 6. 2009) izhaja, da je sprejeto stališče, da motorno vozilo predstavlja nevarno stvar, njegova poklicna uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost, ker statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec - torej tožena stranka, ker se nevarna dejavnost opravlja predvsem v njegovem interesu. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da vožnja motornega vozila ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati oprostitve odgovornosti v smislu 1. in 2. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj dejstvo, da voznik zaradi utrujenosti za volanom zaspi v prometu, ni nepričakovan pojav, možnost kršitve cestnoprometnih predpisov pa tudi ni nekaj povsem neobičajnega oziroma nepričakovanega, zato ni mogoče delodajalca kot obratovalca nevarne dejavnosti oprostiti odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbami ZVCP in Pravilnika o notranjem nadzoru, ker ni upošteval omejitev neprekinjene vožnje, in ugotovilo, da je s tem ravnanjem k nastanku škode tudi sam pripomogel. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo višino tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku. Pri tem je pravilno upoštevalo pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo v razmerju do voznika in tožnikovo nepravilno ravnanje, kar izhaja iz točke 20 obrazložitve sodbe. Pritožbenih navedb, da je nevarno situacijo ustvaril tožnik sam, da je zavestno kršil predpise, ter da je k nastanku škodnega dogodka prispeval najmanj 80%, ni mogoče upoštevati. Tožnik je res ravnal malomarno, vendar pa ne namenoma ali iz hude malomarnosti. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik nastanku škodnega dogodka prispeval 30%, tožena stranka pa 70%, pravilna.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova premoženjske škode skladno s 179. členom OZ iz vseh naslovov prisodilo pravično denarno odškodnino. Oprlo se je na izvedensko mnenje dr. H.H., na katero stranki nista imeli pripomb in na izpoved tožnika.

Glede na dolgotrajno bolnišnično zdravljenje, tri operacije in vse nevšečnosti, ki so bile s tem zdravljenjem povezane in jih je sodišče prve stopnje izčrpno in natančno obrazložilo v točkah 25 in 26 obrazložitve sodbe, je dosojeni znesek odškodnine iz tega naslova primeren in pravičen.

Prav tako je primeren znesek odškodnine iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, saj je tožnik intenziven primarni strah za življenje in intergriteto telesa trpel ob sami nezgodi, sekundarni strah zaradi negotovosti zdravljenja pa je kot zelo hud trpel v času hospitalizacije na intenzivnih oddelkih v bolnišnicah na Madžarskem in v G. 54 dni, srednje hud do zaključka hospitalizacije na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo v G. (61 dni) in lažji 135 dni do zaključka rehabilitacije, ko so postale stalne posledice ustaljene in se je z njimi sprijaznil. Tožnik je zaradi posledic te nezgode tudi skažen, saj ni zmožen normalne hoje in pri vseh dnevnih aktivnostih uporablja voziček. Zaradi tega je fizično spremenjen (pretirana telesna teža, atrofija mišic spodnjih udov), poleg tega ima še brazgotine in sicer zelo vidno brazgotino na glavi in brazgotine po operativnih posegih na prsnem košu, v predelih križnice in hrbtenice ter trebuhu, ki pa so vidne le, kadar niso pokrite z oblačili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skaženost huda in tožnika ovira pri socialnih kontaktih, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je dosojeni znesek odškodnine iz tega naslova utemeljen in pravičen.

Tožnikovo življenje se je po nezgodi povsem spremenilo. Zaradi paraplegije v kombinaciji z ohromelostjo leve roke je nesposoben za vsakršno pridobitno delo, v večji meri je zmanjšana njegova zmožnost premikanja, oviran je pri izvajanju osnovnih življenjskih potreb, odvisen je od tuje nege in pomoči. Zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 36 in 37 obrazložitve in ugotovilo, da tožnikove duševne bolečine izvirajo iz nezmožnosti za delo, povečanja potreb, povečanja telesnih naporov, poslabšanje zdravstvenega stanja in tudi zaradi vseh omejitev oškodovančevih aktivnosti, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom in bi jih, če ne bi bilo škodnega dogodka, lahko opravljal še naprej. Tako je dosojeni znesek odškodnine iz tega naslova tudi po stališču pritožbenega sodišča primeren.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi znesek, ki ga je tožnik prejel iz naslova zavarovalnine in tožniku, glede na stopnjo njegove sokrivde in že izplačani znesek iz naslova zavarovalnine, dosodilo še odškodnino iz naslova nematerialne škode v višini 51.757,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Glede na navedene ugotovitve pritožbenega sodišča je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena Neutemeljeno pritožba navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v delu, kjer je tožniku sodišče prve stopnje dosodilo mesečno rento zaradi povečanih potreb. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik prejema dodatek za pomoč in postrežbo. Pravilno je ugotovilo, da ta dodatek ne zadošča. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da dobi tablete proti bolečinam in za želodec na recept, da pa si mora svečke ali tablete za odvajanje kupovati sam, prav tako pa tudi plenice, urinalne vrečke in posebne kondome, na katere se te vrečke pritrdijo.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ji sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za štiri vloge, na katere se sklicuje pritožba, pravilno znižalo stroške nagrade, saj te vloge niso obsežne in gre le za sporočila sodišču, pravilno pa je priznalo tudi potne stroške. Prav tako ni napačno uporabilo določbe 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji). Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2013 je bil izvedenec J.J. postavljen tudi zaradi tega, da ugotovi, koliko znašajo mesečni stroški zaradi tožnikovih povečanih potreb zaradi invalidnosti, zato so pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje služilo zgolj namenu za izračun mesečne rente zaradi izgube na zaslužku, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, neutemeljene.

Kot izhaja iz navedenega razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške.