Jedro

Za sprejem odločitve, da se prosilca, pridrži na način, da se mu omeji gibanje mora biti, ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. člena v zvezi s 84.a členom ZMZ-1, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost pobega prosilca, da je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov oziroma, da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici tudi nujen.

Sodišče sledi stališču tožene stranke, da je tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške ter prihod v Slovenijo, del njegovega običajnega vzorca obnašanja, ki ga po besedah tožene stranke tožnik uresničuje oziroma ponavlja v Evropi. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to samo po sebi niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve tožene stranke v konkretnem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilca, državljana Islamske republike Afganistan (sedaj tožnik), pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (1. točka izreka); obenem je odločila, da se pridrži na prostore Centra za tujce, in sicer od 29. 11. 2021 od 14.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 29. 11. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Nadalje navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnika 13. 11. 2021 obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik 12. 11. 2021 na ilegalen način vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. V razgovoru je povedal, da je Afganistan zapustil pred približno tremi leti ter ilegalno potoval preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine (BIH) ter na Hrvaško, kjer je po prijetju s strani hrvaške policije zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu v Zagrebu. Po desetih dneh je nadaljeval pot proti Sloveniji ob pomoči aplikacije na mobilnem telefonu. V Sloveniji je po prijetju s strani slovenske policije izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, zato je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljani. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 29. 11. 2021 je pristojnem organu povedal, da je Afganistan zapustil pred približno 4,5 meseci ter ilegalno potoval preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, prispel v BIH, kjer je ostal približno tri mesece, nato pa je za pot do Slovenije potreboval 15 dni. Kot ciljno državo je navedel katero koli varno državo. Na vprašanje, ali bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka je odgovoril, da bo. Navedel je, da so mu na Hrvaškem vzeli potni list in tazkiro, vendar ima sliko tazkire na svojem mobilnem telefonu. Po podani prošnji je bil tožniku isti dan ustno za zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 5. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), saj je na vprašanje, kako je bilo na Hrvaškem odločeno o njegovi prošnji, po tem ko mu je tožena stranka predočila, da je bilo na podlagi njegovih prstnih odtisov ugotovljeno, da je za mednarodno zaščito predhodno zaprosil že na Hrvaškem, tožnik odgovoril, da ni prejel odgovora o prošnji, pač pa so mu dali kartico za hrano, osebni razgovor pa naj bi imel čez 2 tedna. Vprašan o razlogih, zakaj na Hrvaškem ni ostal, je odgovoril, da zato, ker je prva evropska država in je tam veliko ljudi, imajo pa samo en kamp, razen tega pa ni vedel, da bi moral ostati, saj vsi odidejo, ko se jim izteče karantena. Na vprašanje, kam je želel oditi, ko je zapustil Hrvaško, je odgovoril, da je želel priti v Slovenijo, če bi tukaj dobil mednarodno zaščito, če pa ne, bi pot nadaljeval v Francijo. Povedal je še, da je pred dvema letoma v Grčiji dal prstne odtise, ni pa tam zaprosil za mednarodno zaščito, ker bi se moral v 60 dneh zglasiti nekje in tam podati prošnjo za mednarodno zaščito, on pa je Grčijo zapustil po desetih dneh. Na vprašanje, ali bi v Sloveniji podal prošnjo, če ga ne bi prijela slovenska policija, je odgovoril, da bi. Na podlagi primerjave podatkov iz baze Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji dne 20. 9. 2019 in na Hrvaškem dne 16. 10. 2021. Zato je ob upoštevanju 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, dne 29. 11. 2021 hrvaškim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter za nujen odgovor na podlagi 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

3. V nadaljevanju obrazložitve povzame določila 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Na tej podlagi je ocenjevala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen na podlagi njegovih navedb, da je za mednarodno zaščito zaprosil tako v Grčiji kot na Hrvaškem, vendar na odločitev pristojnih organov v nobeni od navedenih držav ni počakal. Kot razlog, zakaj ni počakal na odločitev v Grčiji, je navedel, da je odšel kljub temu, da so mu dejali, da mora počakati 60 dni in bo nato podal prošnjo, saj je odšel že po desetih dneh. Podobno je storil na Hrvaškem in zapustil državo, čeprav so mu dejali, da bo imel razgovor čez dva tedna, češ da tudi drugi odhajajo od tam, ko se jim izteče karantena. Po oceni tožene stranke je s takim ravnanjem tožnik izkazal tudi svoje nesodelovanje v postopku v smislu pete alineje 84.a člena ZMZ-1. Zato mu tožena stranka, čeprav je navedel, da bo v Sloveniji počakal na zaključek postopka, glede na njegova pretekla dejanja ne verjame in o tem utemeljeno dvomi. Predvsem zato, ker je tožnik na posebno vprašanje, ali je podal prošnjo za mednarodno zaščito v katerikoli drugi evropski državi, odgovoril, da ne. Z opisanim ravnanjem in dejanji pa je onemogočil, da bi obe navedeni državi vsebinsko odločali o njegovih tamkajšnjih prošnjah (oziroma namerah) za mednarodno zaščito. Tudi nepripravljenost sodelovanja v postopku pa prav tako predstavlja enega izmed kriterijev begosumnosti na podlagi pete alineje 84.a člena ZMZ-1. 4. Ker ocenjuje, da sta podana dva objektivna kriterija iz tretje in pete alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kažeta na nevarnost pobega, tožena stranka meni, da je podana utemeljena domneva, da je tožnik begosumna oseba. Upoštevaje njegovo ravnanje tožena stranka utemeljeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije zapustil še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

5. Navedena dejstva po oceni tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil samovoljno zapustiti azilni dom in tako onemogočiti zaključek postopka njegove predaje odgovorni državi članici. Glede na to, da je tožnik brez težav že samovoljno zapustil azilni dom na Hrvaškem takoj, ko je zapustil karanteno, tožena stranka ocenjuje, da ne bi imel težav enako ponoviti tudi v Sloveniji, glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že vsaj dvakrat že samovoljno zapustil državo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je bil seznanjen, da obstaja verjetnost njegove predaje Hrvaški, česar pa si ne želi, saj Hrvaške sicer ne bi zapustil. Zato je njena domneva, da bo zapustil tudi Slovenijo, toliko bolj utemeljena in čeprav je zatrdil, da Slovenije ne bo zapustil, tega tožena stranka ne sprejema za verjetno. Po njeni oceni je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na Center za tujce na podlagi 2. in 3. točke 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ ter v povezavi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ. Po oceni tožene stranke ne more biti učinkovit ukrep pridržanja z omejitvijo gibanja tožniku le na območje azilnega doma, kjer gre za nastanitev odprtega tipa, ki ne zagotavlja zadostnega nadzora nad gibanjem tožnika, ker zgolj dva varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je tovrsten ukrep ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tožene stranke izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb, in sicer več kot 80 %, samovoljno zapustila azilni dom.

6. Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep tožene stranke v celoti in iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), torej uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter ničnostne razloge. Tožnik poudarja, da izrečeni ukrep, glede na njegovo naravo, pomeni poseg v človekovo osebno svobodo. Tak ukrep je po stališču tožnika mogoče izreči le takrat, kadar je to nujno potrebno, kar po mnenju tožnika v njegovem primeru ni izkazano. Tožnik v zvezi z dvema izkazanima objektivnima kriterijema po 3. in 5. alineji 84.a člena ZMZ-1 navaja, da je pojasnil, zakaj je odšel tako iz Grčije, kot iz Hrvaške. Dodaja, da mu, vlaganje prošenj ni predstavljalo načina za lažje prehajanje meja držav. Pojasnjuje, da med tujci krožijo informacije o stanju v različnih državah glede ravnanja z njimi, zato ni nič neobičajnega, da se je tudi on, enako kot večina, odločil za odhod iz Hrvaške po prestani karanteni. Navaja še, da si želi ostati v Sloveniji in da bo tu počakal na odgovor Hrvaške o predaji. V zvezi s peto alinejo pa tožnik pojasnjuje, da iz obrazložitve ni razvidno, da tožnik ne sodeluje v postopku pred slovenskimi organi, kar sam izrecno zanika. Navaja, da je tožnik sodeloval tudi s hrvaškimi in grškimi organi, vendar tam prošenj v bistvu ni podal, zato je bil tak tudi njegov odgovor toženi stranki ob podaji prošnje. Izrecno nasprotuje tudi zaključku tožene stranke, da obstaja utemeljen sum, da bo tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, utegnil samovoljno zapustiti azilni dom in tako onemogočiti zaključek postopka predaje odgovorni državi članici, ker Slovenije tožnik ni še nikoli zapustil in še dodaja, da bi tu zaprosil za mednarodno zaščito tudi, če ga ne bi prijela policija. Zato se mu izrečeni ukrep zdi nesorazmeren. Nadalje nasprotuje tudi zaključku tožene stranke, da bi bilo pridržanje na območje azilnega doma v konkretnem primeru neučinkovit ukrep, češ da temelji le na razlogih, ki niso v domeni tožnika, temveč same tožene stranke, ki ji tudi očita, da ni poskrbela za ustrezna pooblastila varnostnikom v azilnem domu, česar ni mogoče upoštevati na škodo tožnika. Glede standarda (ne)zmožnosti uporabe manj prisilnega ukrepa tožnik poudarja, da je uporabljiv šele tedaj, ko se ugotovi, da je izkazana znatna begosumnost. Vendar naj bi se tožena stranka oprla le na statistične podatke, ne pa na tožnikove subjektivne okoliščine, zato ostaja izpodbijani sklep nezadostno oziroma pomanjkljivo obrazložen. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti.

7. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe s katerim predlaga, naj tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati izpodbijani ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu. Predvsem zato, ker Direktiva o sprejemu v členu 9 (3) določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Vendar pa te določbe zakonodajalec ni prenesel v slovenski pravni red, zato taka sodba še ni pravnomočna. Po stališču tožnika je izdaja predlagane začasne odredbe nujna, saj Direktiva o sprejemu sploh ne predvideva dvostopenjskega sodnega varstva, kakršnega je zakonodajalec znova uvedel v slovenski pravni red. Zato je po stališču tožnika izdaja ureditvene začasne odredbe v njegovem primeru nujna iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar terja učinkovito sodno varstvo po določilih 4. odstavka 15. člena Ustave in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. S preprečitvijo nadaljevanja nezakonitega stanja se odtehta tudi javne koristi, ker po mnenju tožnika ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetni upravni spis ter vložila odgovor na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Prav tako nasprotuje tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Predvsem zato, ker je tožbeni zahtevek po vsebini enak zahtevi za izdajo začasne odredbe. Po stališču tožene stranke namreč v takih primerih začasna odredba ne bi smela nikoli biti izdana. Sodišču predlaga, da zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

K točki 1:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je v dokaznem postopku na naroku 9. 12. 2021 vpogledalo vse listine v spisu ter zaslišalo kot stranko AA (7. odstavek 84. člena ZMZ-1) ter kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po vpogledu mobilnega telefona tožnika s fotografijo, na kateri je do neprepoznavnosti poškodovan fotografiran tožnik.

11. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep tožene stranke, s katerim je odločeno o pridržanju tožnika na prostore Centra za tujce od 29. 11. 2021 od 14.00 ure dalje do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico

12. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 5. alinejo prvega odstavka 84. člena v povezavi s tretjo in peto alinejo 84.a člena ZMZ-1 ter na določbe 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici (Hrvaški), je razvidno iz predloženega upravnega spisa in v konkretnem primeru niti ni sporno. Sporen pa je obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v 2. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

13. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Predpisani pogoji za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - prenovitev (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Pri tem je treba upoštevati, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena. Zato morajo tudi nacionalna sodišča od trenutka nastopa njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, in sicer zato, da bi direktiva lahko dosegla želeni cilj, kar pomeni, da je treba nacionalne predpise razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave.

15. Skladno s 1. odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1). V 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Z določili 84.a člena ZMZ-1 so podrobneje opredeljene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Tako se na podlagi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 šteje, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila; po peti alineji 84.a člena pa, če je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku in je tudi zavrnila odvzem biometričnih podatkov.

16. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih primerljiv z ukrepom odvzema prostosti, tudi v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kar je že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, na primer v zadevi I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

17. Za sprejem odločitve, da se prosilca, pridrži na način, da se mu omeji gibanje mora biti, ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. člena v zvezi s 84.a členom ZMZ-1, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost pobega prosilca, da je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov oziroma, da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici tudi nujen.

18. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je šele v sedaj veljavnem noveliranem ZMZ-1 opredelil in posebej uredil objektivne kriterije za opredelitev nevarnosti pobega z določili prve do enajste alineje 84.a člena ZMZ-1, v povezavi tudi z 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

19. Ker mora po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega biti „znatna“, je sodišče doslej že večkrat v primerljivih pojasnilo, npr. v sodbah št. I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (ter nadaljnjih), da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti, kar izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“); določena nevarnost pobega lahko namreč dokaj pogosto obstaja, še zlasti, ko gre za samske in zdrave mlajše moške pa to samo po sebi še ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja, ampak mora biti nevarnost pobega torej znatna, zaznavna oziroma pomembna, o čemer se je večkrat izrekla tudi že sodna praksa Sodišča EU in ESČP. 20. Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti, ki jo je v konkretnem primeru ugotovila tožena stranka, sodišče sodi, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje tudi element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrepa pridržanja na območje azilnega doma v tem primeru tudi po presoji sodišča ne bi bila uresničljiva. Tožnik je bil namreč tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo neprepričljiv in neverodostojen pri svojem pojasnjevanju, zakaj je zapustil iz Grčijo in Hrvaško še pred dokončanjem tamkajšnjih postopkov glede njegovih prošenj za mednarodno zašito in odšel proti Sloveniji, zato sodišče ne sledi njegovim trditvam, da ostal zdaj v Sloveniji do zaključka postopka v predmetni sporni zadevi, saj je tožnik na naroku samoiniciativno izpovedal, da če bo vrnjen na Hrvaško, da tam zanesljivo ne bo ostal. Zato sodišče lahko sledi stališču tožene stranke, da je njegova zapustitev Grčije in Hrvaške ter prihod v Slovenijo, del njegovega običajnega vzorca obnašanja, ki ga po besedah tožene stranke tožnik uresničuje oziroma ponavlja v Evropi. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to samo po sebi niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve tožene stranke v konkretnem primeru.

21. Sodišče po povedanem ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu, saj je njena obrazložitev glede na vsebino tožbe dovolj natančna in logično prepričljiva, tako da je tožena stranka obstoj razlogov izrek izpodbijanega sklepa pravilno in celovito obrazložila na podlagi izpeljane dokazne ocene, ki je tožnik s posplošenimi tožbenimi navedbami ni uspel omajati, zato ji sodišče lahko v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1)

22. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke o pridržanju tožnika na prostore Centra za tujce iz razloga po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, sorazmerna in nujna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki 2:

23. Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino neposredno grozeče škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, sedemdnevni rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva argumentirano utemeljiti oziroma kot verjetno izkazati in ob vložitvi zahteve tudi ponuditi ali predlagati dokaze, ki jih sodišče tako lahko tudi takoj presodi.

24. Ker skladno s 1. odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka, predstavlja torej začasna odredba nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Zato odločanje o začasni odredbi zahteva tudi restriktiven pristop, tako da mora stranka, ki zahtevo za izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo in jih vsaj kot verjetno tudi izkazati.

25. Glede na (sedaj) veljavno določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, (ponovno spet) dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Skladno z določilom 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 Vrhovno sodišče o pritožbi odloči v 30 dneh od njenega prejema. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar obenem tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe in sklepa še ne bo pravnomočno odločilo o konkretni sporni zadevi. S tem pa je izkazan tudi pravni interes tožnika za odločanje o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču namreč predlaga, naj odloči tako, da toženi stranki naloži, da takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce in ga nemudoma izpusti. Tožnik torej s tožbenim predlogom zahteva enako, kot v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe, to je takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja na prostore Centra za tujce.

26. Ob upoštevanju določil drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III je potrebno v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti.

27. Vendar v obravnavani zadevi, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe in sklepa, ne gre za tak primer, saj spornega ukrepa pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce sodišče ni spoznalo za nezakonit ukrep, pač pa je tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno po ugotovitvi, da je omejitev gibanja tožniku iz razloga po peti alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena, pa tudi sorazmerna in nujna.

28. Sodišče glede na povedano sodi, da je tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, potrebno zavrniti ob upoštevanju izoblikovane in tudi ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah, npr. I Up 681/2011 z dne 30. 11. 2011 (10. točka obrazložitve) in I Up72/2020 z dne 19. 6. 2020 (12. točka obrazložitve).

29. Ker tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazal niti zatrjeval, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi, kljub morebitnemu uspehu s tožbo, ne bi bil dosežen namen upravnega spora, je sodišče tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 5. odstavka 32. člena ZUS-1.