Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah.

Pritožbeno sodišče se pridružuje tistemu stališču sodne prakse, ki se zavzema za popolno uporabo splošne določbe 108. člena ZPP, saj meni, da bi bila omejena uporaba ali celo izključitev uporabe tega zakonskega določila, ki je pomemben tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pa tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, lahko dopustna samo v primeru, če bi bila takšna omejitev uporabe ali njena izključitev izrecno določena z zakonom, kot je to zakonsko predvideno tako pri rednem pravnem sredstvu pritožbe kot tudi pri izrednih pravnih sredstvih revizije in zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020. 2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nato pa pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je tožba za razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 393. člena ZPP potrebno vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je stranka oz. oseba z izkazanim pravnim interesom zvedela za razlog za razveljavitev (subjektivni rok), absolutni rok pa je za stranko tri leta od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena, za osebo z izkazanim pravnim interesom pa pet let od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena. Izpostavlja pa, da ima vlagatelj izrednega pravnega sredstva pravico in možnost svoje navedbe znotraj 3-mesečnega roka dopolnjevati, prav tako pa znotraj tega roka vložiti tudi novo (dodatno) takšno izredno pravno sredstvo. Tožnik zato meni, da mora sodišče z odločanjem o morebitnem zavrženju takšnega izrednega pravnega sredstva zaradi morebitne nepopolnosti počakati do izteka zakonskega 3-mesečnega roka. Če pa meni, da o tem, glede na vlagateljeve navedbe, ne more presoditi in jih glede tega oceniti, pa mora predhodno vlagatelja pozvati, da se o tem izjasni (če sodišče o poteku tega roka ne more samo oceniti na podlagi stanja spisa). Sodišče prve stopnje bi se po mnenju tožnika tako tudi v predmetnem postopku moralo o morebitnem poteku tega roka prepričati in ne zgolj zavreči takšnega izrednega pravnega sredstva, saj se lahko izkaže (kot se je v konkretnem primeru), da se rok za vložitev izrednega pravnega sredstva še sploh ni iztekel in ima vlagatelj pravico svoje že vloženo izredno pravno sredstvo še vedno dopolniti ali popraviti ali pa morebiti vložiti še kakšno takšno izredno pravno sredstvo. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je določba 398. člena ZPP specialna določba, zaradi katere ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah in pri tem opozarja na neenotnost sodne prakse glede uporabe 108. člena ZPP pri tožbi za razveljavitev sodne poravnave, saj je v sodni praksi najti tudi odločbe, ko so sodišča očitno pozivala vlagatelja na dopolnitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2574/2012 z dne 27. 2. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 687/2010 z dne 1. 6. 2010). Ne glede na to pa bi moralo po mnenju tožnika sodišče prve stopnje ob že obrazloženem, da ima vlagatelj izrednega pravnega sredstva v odprtem zakonskem roku možnost svoje izredno pravno sredstvo dopolnjevati, popravljati ali vložiti novo takšno sredstvo, pozvati tožnika, da se izjavi glede okoliščin morebitnega poteka 3-mesečnega roka za vložitev tožbe za izpodbijanje sodne poravnave, da bi se lahko potem sodišče prve stopnje samo prepričalo, ali je morebiti ta rok za vložitev (in posledično popravo ali dopolnitev) izrednega pravnega sredstva še v teku ali pa je že potekel, saj je v nasprotnem primeru zavrženje takšnega izrednega pravnega sredstva preuranjeno. Tožnik trdi, da je tako tudi v konkretnem primeru, saj se tožniku rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, to je tožbe za razveljavitev sodne poravnave, še ni iztekel in je dne 31. 8. 2020 tako pravočasno dopolnil svojo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je vložil dne 18. 3. 2020, zato je sodišče prve stopnje tožnikovo izredno pravno sredstvo, tožbo za razveljavitev sodne poravnave, zavrglo preuranjeno. V nadaljevanju pritožbe tožnik še izpostavlja, da ni bil stranka postopka, v katerem je bila izpodbijana sodna poravnava sklenjena in sploh ni vedel, da je v teku kakršenkoli pravdni postopek v zvezi s predmetno nepremičnino (toženca mu tega nista nikoli povedala), ima pa glede na v tožbi za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020 že izkazan pravni interes za razveljavitev le-te (v upravnem postopku je bilo pravnomočno odločeno, da je sam najprimernejši kupec predmetne nepremičnine), kar pritožbeno ni sporno. Navaja še, da je za sklenjeno sodno poravnavo zvedel dne 4. 3. 2020, ko mu je bila ta izdana s strani zemljiške knjige, kot izhaja iz k dopolnitvi priloženega potrdila Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Izp 215/2020 z dne 4. 3. 2020, zato je zanj 3-mesečni subjektivni procesni rok pričel teči dne 4. 3. 2020, ko se je sploh seznanil s sporno in sedaj izpodbijano sodno poravnavo. Nemudoma je reagiral in po pooblaščencu dne 18. 3. 2020 pravočasno vložil tožbo za izpodbijanje te sodne poravnave, saj je na podlagi pravnomočno končanega upravnega postopka utemeljeno pričakoval, da bo sam postal lastnik predmetne nepremičnine, tako pa je bil s sklenitvijo sporne sodne poravnave v celoti izigran. Trdi še, da je dne 31. 8. 2020 v zakonitem 3-mesečnem roku pravočasno tudi dopolnil že vloženo izredno pravno sredstvo (tožbo za razveljavitev sodne poravnave) in tako še pravočasno navedel, da je bila tožba za razveljavitev sodne poravnave že dne 18. 3. 2020 vložena pravočasno, saj je bila vložena komaj 14 dni od dneva seznanitve s sporno sodno poravnavo, pri čemer so zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) procesni roki nehali teči z dnem 16. 3. 2020 in so ponovno pričeli teči šele z dnem 1. 6. 2020, pri teku procesnega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva tožbe za razveljavitev sodne poravnave pa je potrebno upoštevati še sodne počitnice (od 1. 8. do 15. 8. 2020), ko procesni roki prav tako niso tekli, zaradi česar se tožniku 3-mesečni rok za vložitev predmetnega izrednega pravnega sredstva (in morebitno dopolnjevanje le-tega) izteče na dan 3. 9. 2020. To pa pomeni, da je bila njegova dopolnitev že vložene tožbe za razveljavitev sodne poravnave pravočasna. Tožnik pa bi lahko v tem roku vloži tudi morebitno novo oziroma dodatno izredno pravno sredstvo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, saj se rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva do izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje z dne 19. 8. 2020 in do vložitve dopolnitve ter predmetne pritožbe še sploh ni iztekel. Ob obrazloženem je tako po mnenju tožnika sodišče prve stopnje preuranjeno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je zavrglo izredno pravno sredstvo tožbo za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je potrebno odločitev sodišča prve stopnje po njegovi oceni razveljaviti. Ob tem pa tožnik tudi še meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožbo za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020 zavrglo v celoti, čeprav izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz listinske dokumentacije-tožba z dne 18. 3. 2020, da se le-ta nanaša (v pretežnem delu) na neveljavnost zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice B. P., na izbris takšnega vpisa in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila s strani prvo toženca na tožnika. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da iz pritožbeno izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v celoti. Tožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem uporabiti določilo 108. člena ZPP in pozvati pritožnika na morebitno dopolnitev tožbe in ne enostavno zavreči tožbe, kot je to storilo s pritožbeno izpodbijanim sklepom, zato mu očita, da je s svojim ravnanjem kršilo določila pravdnega postopka, zaradi česar je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Sodišču prve stopnje sklepno tožnik še očita, da je zmotno uporabilo določila pravdnega postopka in ga z izpodbijanim sklepom prikrajšalo do ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

3. Toženi stranki (v nadaljevanju: toženca) sta s skupno vlogo odgovorili na pritožbo tožnika. V odgovoru na pritožbo se zavzemata za njeno zavrnitev.

4. Pritožba tožnika je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. S tožbo za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020 je tožnik v točki 1. zahteval razveljavitev sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Celju dne 29. 11. 2019 pod opr. št. M 124/2019, P 300/2019, v točki 2. je zahteval ugotovitev neveljavnosti na podlagi te sodne poravnave vknjižene lastninske pravice na ime B. P. pri nepremičnini ID znak: parcela ... 157/1, do celote, v točki 3. je zahteval izbris lastninske pravice, vknjižene na ime in v korist B. P. pri tej nepremičnini in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je vknjižbo lastninske pravice na ime D. S., v točki 4. pa je zahteval še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice pri tej nepremičnini na svoje ime.

7. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je v ZPP urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu, zanjo pa se po 5. odstavku 393. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe o obnovi postopka (2. odstavek 397. člena ter 398. do 400. člen ZPP), če ni v 392. in 393. členu ZPP določeno kaj drugega. Gre za procesnopravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, za obravnavo katerega se uporabljajo določbe o obnovi postopka. Gre torej za nadaljevanje prvotnega (s sodno poravnavo zaključenega) postopka z izrednim pravnim sredstvom. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, je sklep (bodisi procesne narave o zavrženju tožbe po 1. odstavku 398. člena ZPP bodisi meritorne o zavrnitvi tožbe oziroma dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku, po 400. členu ZPP). Glede na obrazloženo je ob primerjavi zahtevkov tožnika, ki jih vsebuje njegova tožba za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020, povsem jasno razvidno, da tožbi za razveljavitev sodne poravnave kot izrednemu pravnemu sredstvu ustreza zgolj zahtevek v točki 1. tožbe, pri vseh preostalih zahtevkih njegove tožbe pa, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnik v svoji pritožbi, dejansko gre za novo ″pravo″ tožbo, za katero pa ne veljajo določila 392. in 393. člena ZPP, posledično pa tudi ne določila 2. odstavka 397. člena ter 398. do 400. člen ZPP.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo tožnika za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020 z izpodbijanim sklepom zavrglo v celoti v skladu s 5. odstavkom 393. člena v zvezi s 1. odstavkom 398. člena in 2. odstavkom 397. člena ZPP zaradi njene nepopolnosti, pri tem pa se je sklicevalo na določilo 2. odstavka 397. člena ZPP, v skladu s katerim je potrebno v tožbi za razveljavitev sodne poravnave med drugim tudi navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožba vložena v zakonitem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo te navedbe in na razlago 1. odstavka 398. člena ZPP, v skladu s katero v primeru nepopolnosti tovrstne tožbe ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah, je pritrditi tožniku, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo prav nobenih razlogov za svojo odločitev o zavrženju tožbe zaradi njene nepopolnosti v tistem delu, ki se nanaša na preostale tožbene zahtevke tožnika, ki po svoji vsebini ne ustrezajo izrednemu pravnemu sredstvu tožbe za razveljavitev sodne poravnave, saj glede vseh preostalih tožbenih zahtevkov tožnika, vsebovanih v tožbi za razveljavitev sodne poravnave v točkah 2. do 4., v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, v čem naj bi sploh obstajala nepopolnost tožbe, prav tako pa tudi ni navedlo prav nobenega razloga za neuporabo določila 108. člena ZPP tudi glede tistega dela tožbe, ki po svoji vsebini predstavlja novo, ″pravo″ tožbo. Ker sodišče prve stopnje za svojo odločitev o zavrženju tožbe z dne 18. 3. 2020 tudi v delu, ki se nanaša na tožbene zahtevke v točkah od 2. do 4. tožbe z dne 18. 3. 2020, v izpodbijanem sklepu ni navedlo prav nobenih razlogov, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. Le-ta pa že sama po sebi v skladu s 3. točko 365. člena ZPP terja razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev v novo odločanje sodišču prve stopnje v delu, v katerem je bila tožba za razveljavitev sodne poravnave z dne 18. 3. 2020 zavržena tudi v delu, ki se nanaša na tožbene zahtevke v točkah od 2. do 4. (posledično pa tudi na stroškovni zahtevek v točki 5.), saj gre za kršitev takšne narave in obsega, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče namreč ne more nadomestiti manjkajočih razlogov sodišča prve stopnje in jih navesti kot prvo, saj bi s takšnim postopanjem strankam kršilo oziroma neutemeljeno celo odvzelo pravico do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), prav tako pa tudi ne more predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje.

9. Dopolnitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave z dne 31. 8. 2020, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, ni dopustna pritožbena novota. Dopustne pritožbene novote lahko namreč, ob siceršnjem izpolnjevanju preostalih zakonsko določenih pogojev iz 337. člena ZPP, predstavljajo le tista dejstva, ki so v času odločanja sodišča prve stopnje že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenega dejstva o dopolnitvi tožbe za razveljavitev sodne poravnave, navedenega kot ius novorum, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustne pritožbene novote.

10. Pritožbene navedbe tožnika, da je za sklenjeno sodno poravnavo zvedel dne 4. 3. 2020, ko mu je bila ta izdana s strani zemljiške knjige, kot izhaja iz k dopolnitvi priloženega potrdila Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Izp 215/2020 z dne 4. 3. 2020, in da je zato zanj 3-mesečni subjektivni procesni rok pričel teči dne 4. 3. 2020, ko se je sploh seznanil s sporno in sedaj izpodbijano sodno poravnavo, pa predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote iz razloga, ker tožnik v pritožbi ni navedel nobenega upravičenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato tudi teh dejstev pri svoji odločitvi pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

11. Načeloma ima tožnik prav, da lahko vlagatelj pravnega sredstva vse do izteka zakonskega roka za to pravno sredstvo, znotraj tega roka že vloženo pravno sredstvo dopolni ali pa vloži novo takšno pravno sredstvo, in da mora posledično sodišče, ki o tem pravnem sredstvu odloča, z odločanjem o njem počakati do izteka tega roka, ker je sicer lahko njegova odločitev preuranjena, nima pa prav, da mora sodišče prve stopnje, ko gre za subjektivni procesni rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, kakršen je tudi 3-mesečni rok za vložitev izrednega pravnega sredstva tožbe za razveljavitev sodne poravnave, samo po uradni dolžnosti ugotavljati vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na začetek teka tega roka in posledično tudi na njegov iztek. Sodišče namreč lahko v zvezi s tekom subjektivnega procesnega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva tožbe za razveljavitev sodne poravnave (enako pa velja tudi za predlog za obnovo postopka) po uradni dolžnosti upošteva zgolj tista dejstva, ki izhajajo iz podatkov v sodnem spisu, ne pa tudi drugih okoliščin, pomembnih za presojo pravočasnosti vložitve tega izrednega pravnega sredstva, začetka teka procesnega roka in njegovega izteka, saj so ta dejstva, te okoliščine, iz katerih izhaja pravočasnost vložitve izrednega pravnega sredstva v skladu z 2. odstavkom 397. člena v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP obvezna sestavina tega izrednega pravnega sredstva, zaradi česar je na vlagatelju tega pravnega sredstva (v tem primeru na tožniku) v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev, teh okoliščin, tako trditveno kot tudi dokazno breme, sklop teh dejstev, teh okoliščin, pa tvori dejanski stan, ki sodi v presojo popolnosti vložene tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Ob povedanem se izkažejo za povsem neutemeljene pritožbeni očitki tožnika, da bi se moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, tudi s pozivanjem tožnika na izjasnitev glede teh okoliščin, pred izdajo izpodbijanega sklepa samo prepričati, ali se je zakonski procesni 3-mesečni rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva sploh že iztekel. Ker, kar pritožbeno niti ni sporno, tožnik v vloženi tožbi za razveljavitev sodne poravnave in v vloženi pripravljalni vlogi ni navedel prav nobenih dejstev, nobenih okoliščin, ki bi se nanašala na začetek teka 3-mesečnega procesnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, v pritožbi zatrjevana dejstva o začetku teka tega roka pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo preuranjeno, ker se rok za vložitev izrednega pravnega sredstva tožbe za razveljavitev sodne poravnave sploh še ni iztekel. S temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana kršitev določila 1. odstavka 393. člena ZPP in z njo povezana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa iz tega razloga tako ni podana.

12. Pravilno pa po oceni pritožbenega sodišča tožnik opozarja na zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave na podlagi specialne določbe 1. odstavka 398. člena ZPP, ki se v skladu s 5. odstavkom 393. člena ZPP uporablja tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave, ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah. Kot je v pritožbi izpostavil že tožnik, je sodna praksa glede vprašanja (ne)uporabe splošnega določila 108. člena ZPP pri tem izrednem pravnem sredstvu (enako pa velja tudi za izredno pravno sredstvo obnove postopka) neenotna. V sodni praksi je mogoče najti tako stališča, da se tudi pri tem izrednem pravnem sredstvu (oziroma tudi pri izrednem pravnem sredstvu obnove postopka) v celoti in v neomejenem obsegu uporablja splošna določba 108. člena ZPP1, kot tudi stališča, da je uporaba tega zakonskega določila v celoti izključena oziroma da je obseg njene uporabe ožji2. 13. Pritožbeno sodišče se pridružuje tistemu stališču sodne prakse, ki se zavzema za popolno uporabo splošne določbe 108. člena ZPP, saj meni, da bi bila omejena uporaba ali celo izključitev uporabe tega zakonskega določila, ki je pomemben tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pa tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, lahko dopustna samo v primeru, če bi bila takšna omejitev uporabe ali njena izključitev izrecno določena z zakonom, kot je to zakonsko predvideno tako pri rednem pravnem sredstvu pritožbe (336. člen ZPP) kot tudi pri izrednih pravnih sredstvih revizije (383. člen ZPP v zvezi s 336. členom ZPP) in zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP v zvezi s 336. členom ZPP). Ker je uporaba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev izrecno zakonsko izključena tako v postopku z rednim pravnim sredstvom pritožbo kot tudi v postopku z izrednima pravnima sredstvoma revizije in zahteve za varstvo zakonitosti, je pritožbeno sodišče mnenja, da bi, če bi bila takšna njegova volja oziroma če bi bil takšen njegov namen, da izključitev ali vsaj ožji obseg uporabe 108. člena ZPP velja tudi za preostali izredni pravni sredstvi, zakonodajalec le-to ustrezno zakonsko predvidel oziroma določil tudi pri izrednih pravnih sredstvih tožbe za razveljavitev sodne poravnave in predloga za obnovo postopka. Ker pa tega ni storil, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilnejše stališče, da se tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave uporablja splošna določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, saj uporaba te določbe pri tem izrednem pravnem sredstvu ni zakonsko izključena ali omejena.

14. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi o neuporabi splošne določbe 108. člena ZPP v tem postopku na podlagi 1. odstavka 398. člena ZPP sicer sklicevalo tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 115/2007, ki pa uporabe 108. člena ZPP ob razlagi 1. odstavka 398. člena ZPP niti ne izključuje v celoti, temveč se zavzema za ožjo uporabo določbe 108. člena ZPP v smislu poučevanju vložnika, ″katerega vloga je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala″. To svoje stališče je Vrhovno sodišče RS utemeljilo z obrazložitvijo, da so pogoji za dopustnost obnovitvenega predloga iz razloga, ker gre za izredno pravno sredstvo, načeloma strožji, ter da restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo (2. odstavek 397. člena ZPP) zato zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 108. člena ZPP o poučevanju vložnika, ″katerega vloga je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala″. Ti razlogi sodišča pa se ob že povedanem, da je uporaba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev z zakonom pri nekaterih točno določenih pravnih sredstvih, tudi izrednih pravnih sredstvih, sicer izrecno izključena, zdijo neprepričljivi. Pritožbeno sodišče je mnenja, da se s takšno razlago 1. odstavka 398. člena in 2. odstavka 397. člena ZPP, kot jo je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 115/2007 z dne 22. 5. 2008, pretirano in brez utemeljenega razloga posega v z URS zagotovljeni pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS, v tem konkretnem primeru tožnika, ki sam ni bil stranka predhodnega pravdnega postopka, v katerem je bila sklenjena izpodbijana sodna poravnava in že iz tega razloga razen tožbe za razveljavitev sodne poravnave nima na razpolago nobenega drugega ustreznega sodnega varstva zoper izpodbijano sodno poravnavo in za zavarovanje svojih pravic ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, zato tej razlagi v konkretni pritožbeni zadevi ni sledilo. Zelo verjetno je Vrhovno sodišče RS takšno razlago določb 1. odstavka 398. člena ZPP in 2. odstavka 397. člena ZPP, ki se na podlagi 5. odstavka 393. člena ZPP uporabljata tudi pri tožbi za razveljavitev sodne poravnave, glede na siceršnjo obvezno zastopanje stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik, v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi (3. odstavek 86. člena ZPP), torej tudi v postopku s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, sprejelo tudi pod vplivom takrat še obstoječe zakonske določbe iz 2. odstavka 108. člena ZPP, v skladu s katero je sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo, ki jo je vložil odvetnik, takoj zavrglo, ne da bi od vložnika zahtevalo popravo ali dopolnitev vloge, ki je bila kasneje razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-200/2009 z dne 20. 5. 2010 zaradi njene neskladnosti z URS ravno zaradi ugotovljene kršitve z ustavo zajamčene pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS. Kakšne novejše zadeve Vrhovnega sodišča RS, sprejete po razveljavitvi prvotnega 2. odstavka 108. člena ZPP, ki bi se izrecno ukvarjala s to problematiko, pa v sodni praksi ni zaslediti.

15. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje v tej zadevi zmotno uporabilo (razlagalo) določili 1. odstavka 398. člena ZPP in 2. odstavka 397. člena ZPP, ko je štelo, da kot specialni določbi izključujeta uporabo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih in nerazumljivih vlog v popravo oziroma dopolnitev. Zaradi takšne zmotne interpretacije omenjenih zakonskih določb pa v nadaljevanju tudi določbe 108. člena ZPP v tem konkretnem primeru ni uporabilo, čeprav bi jo glede na vse zgoraj obrazloženo moralo, in tožnika, ki je vložil izredno pravno sredstvo tožbe za razveljavitev sodne poravnave, po tem, ko je ugotovilo, da je le-ta nepopolna, ker ne vsebuje obvezne sestavine iz 2. odstavka 397. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP, to je navedbe okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožba vložena v zakonitem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo te navedbe, ni pozvalo na njeno dopolnitev v skladu s 1. in 2. odstavkom 108. člena ZPP. S takšno kršitvijo določil 1. in 2. odstavka 108. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo le relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, temveč tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je s svojim postopanjem tožniku kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, ki predstavljata eno izmed več različnih pojavnih oblik prej citirane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede na njeno naravo te kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ni tisto, ki bi lahko stranko pozvalo na popravo oziroma dopolnitev izrednega pravnega sredstva iz 392. člena ZPP v skladu z določbo 108. člena ZPP in nato o njej kot prvo tudi meritorno odločilo, saj je takšna odločitev v domeni sodišča prve stopnje, zato je bilo že iz tega razloga potrebno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljaviti in zadevo tudi v delu tožbe, ki predstavlja izredno pravno sredstvo, vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

16. Zaradi vsega zgoraj navedenega je tako moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v celoti ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljaviti v celoti (tako v delu, ki se nanaša na izredno pravno sredstvo, kot tudi v delu, ki se nanaša na novo tožbo) ter zadevo v celoti vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave. Ker sodišče prve stopnje te tožbe v delu, ki ne predstavlja izrednega pravnega sredstva (t.j. v točkah od 2. do 4. oziroma 5. tožbenega zahtevka), doslej še ni obravnavalo kot nove ″prave″ tožbe, bo moralo najprej poskrbeti za pravilen (v skladu z veljavnim Sodnim redom) vpis zadeve glede teh tožbenih zahtevkov, v delu, ki pa ga je obravnavati kot izredno pravno sredstvo tožbo za razveljavitev sodne poravnave, pa bo moralo ob upoštevanju že vložene dopolnitve tožbe za razveljavitev sodne poravnave z dne 31. 8. 2020 najprej preizkusiti tako dopolnjeno tožbo v smeri njene popolnosti. Če bo ocenilo, da le-ta še vedno ni popolna, bo moralo postopati v skladu s 1. in 2. odstavkom 108. člena ZPP in tožnika pozvati na ustrezno dopolnitev tega izrednega pravnega sredstva. Če pa bo ocenilo, da je tožba za razveljavitev sodne poravnave po vloženi dopolnitvi popolna, bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti še nadaljnji formalni preizkus te tožbe z vidika njene pravočasnosti in dovoljenosti, nato pa ob izpolnitvi vseh formalnih procesnih predpostavk meritorno odločiti o tem izrednem pravnem sredstvu.

17. Vse ostale pritožbene navedbe tožnika so zaradi navedenega pravno nepomembne, zato se do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo, saj je to postalo nepotrebno.

18. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 3205/2011 in II Cp 2625/2010. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 651/2007 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 115/2007.