Jedro

Predlagateljica je sama zahtevala samo vračilo zaplenjenih nepremičnin v obliki odškodnine v obveznicah, ne pa vrnitve v naravi. Zato ne more uspešno uveljavljati kršitve 16. člena ZDen, češ da bi bila obvezna vrnitev v naravi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur. l. RS št. 17/78 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Ur. l. RS št. 22/2000 s spremembami in dopolnitvami) odločalo o vrnitvi premoženja, ki je bilo s kazensko sodbo leta 1945 zaplenjeno pokojnemu F. D. S sklepom z dne 22.1.2007 je v 1. točki ugotovilo umik predloga predlagateljice I. D. za vrnitev nepremičnin s parc. št. 568/1, 568/2, 568/4 in del parcele št. 568/3 k.o. ... ter je v tem delu postopek ustavilo. Navedene parcele so bile vrnjene v upravnem postopku. V 2. točki je odločilo, da se vrne zaplenjeno premoženje pokojnemu F. D. v obliki odškodnine v obveznicah Republike Slovenije v višini 7.894,81 EUR. Odškodnina se nanaša na parcele št. 90, 130/2, 146, 240 in del parcele št. 91 v izmeri 33 m2, vse k.o. ... V 3. točki je zavrnilo predlog zoper Mestno občino ... in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. V 4. točki je zavrnilo predlagateljičin zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička ter odškodnine zaradi neuporabe nepremičnin.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo predlagateljice prvostopenjski sklep razveljavilo glede 4. točke in sklep z dne 27.3.2007 delno glede stroškov, pritožbo proti odločitvam pod 2. in 3. točko pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjski sklep.

Zoper zavrnilni del sklepa sodišča druge stopnje je predlagateljica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je drugostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ko je napisalo, da je predlagateljica na naroku dne 19.6.2006 umaknila zahtevek za vračilo v naravi in postavila zahtevek za vračilo v obveznicah, kar pa ne drži. Obrazložitev odločbe je v nasprotju z izrekom in z navedbami. Materialno pravo je sodišče kršilo, ko je določilo odškodnino, ne pa vrnitve v naravi. Ni upoštevalo 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami), ki določa vračanje premoženja v naravi in ne daje upravičencu pravico izbire načina vračila. Za parcelo št. 240 (sedaj 1005) je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da gre za zazidano stavbno zemljišče, ki je v naravi gramoznica, po sodni praksi (II Ips 61/2005, U 441/2001, I Up 107/2005, I Up 1026/2004) pa se zemljišče, na katerem se vrši izkop gramoza, lahko vrne v last denacionalizacijskemu upravičencu, saj ni stavbno zemljišče. Tako ni bilo ovire za vrnitev v naravi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim udeležencem. Mestna občina ... je v odgovoru na revizijo navedla, da je predlagateljica zahtevala plačilo odškodnine za parcele v obliki obveznic, ne pa vračila v naravi. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Očitek kršitve postopka ni utemeljen. V zvezi z nepremičninami, za katere je določena odškodnina, predlagateljica samo za eno od njih (parcelo št. 240, sedaj št. 1005 k.o. ...) trdi, da bi jo bilo mogoče vrniti v naravi. Vendar pa sta nižji sodišči ugotovili, da je predlagateljica za vse te nepremičnine izrecno zahtevala odškodnino. Le na začetku postopka je predlagala vrnitev nepremičnin v last in posest, podrejeno pa v obliki odškodnine. Kasneje je za te nepremičnine izrecno zahtevala samo odškodnino v obveznicah od Republike Slovenije in pri tem navajala, da se strinja z nasprotnimi udeleženci, da teh nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Revizijska trditev, da je odškodnino zahtevala le podredno in da so zato razlogi sklepov v nasprotju s predlagateljičinimi navedbami v vlogah in na obravnavah, po ugotovitvah revizijskega sodišča ne drži. Iz pripravljalnega spisa z dne 5.6.2006 (list. št. 159 in 160) je jasno razvidno, da je za parcele št. 90, 130/2, 146, 240 in del parcele št. 91 k. o. S. zahtevala samo plačilo odškodnine v obliki delnic ali obveznic in sicer od zavezanca Republike Slovenije, pri čemer glede teh nepremičnin ni vztrajala pri nikakršnem drugačnem zahtevku. Na naroku dne 29.6.2006 (list. št. 164 in 165) je izrecno vztrajala pri zahtevku iz pripravljalnega spisa z dne 5.6.2006 in predlagala izplačilo odškodnine v obveznicah Republike Slovenije. Do konca postopka tega dela zahtevka predlagateljica ni več spreminjala. Zato so neutemeljene vse revizijske trditve, v katerih predlagateljica drugače opisuje vsebino svojega zahtevka in zatrjuje nekakšna nasprotja.

Ne drži očitek revizije, da je drugostopenjsko sodišče zapisalo, da je predlagateljica umaknila zahtevek za vračilo v naravi in postavila zahtevek za vračilo v obveznicah. V izpodbijanem sklepu namreč ni nobene trditve o umiku zahtevka, iz prvostopenjskega spisa pa je razvidno, da je predlagateljica v pripravljalnem spisu z dne 5.6.2006 sama navedla, da "svoj zahtevek glede na ustaljeno sodno prakso postavlja tako, da ...", na naroku dne 29.6.2006 pa je navedla, da "specificira zahtevek tako ...". Vsebinsko gledano je šlo za to, da je predlagateljica svoj zahtevek med postopkom spreminjala in končno vztrajala samo pri zahtevku za odškodnino v obveznicah proti Republiki Sloveniji. Formalno pa predloga zoper Mestno občino ... in Sklad kmetijskih zemljišč, ki sta bila tudi nasprotna udeleženca, ni umaknila, zato je bila v zvezi s spornimi nepremičninami na mestu odločitev o zavrnitvi predloga zoper navedena dva nasprotna udeleženca.

Po 145.a členu ZIKS se za vračanje zaplenjenega premoženja glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen. Splošno pravilo teh določb je, da se upravičencem vrne odvzeto premoženje v naravi, če to ni mogoče, pa pripada upravičencem odškodnina. Revidentka izpodbija odločitev o odškodnini za vseh pet parcel iz 2. točke prvostopenjskega sklepa, samo za parcelo št. 240 pa tudi utemeljuje, da bi jo bilo po njenem prepričanju mogoče vrniti v naravi. Pri tem se sklicuje na 16. člen ZDen, ki naj bi po njenem določal obvezno vrnitev zaplenjene nepremičnine v naravi, kadar je to mogoče, in naj ne bi dopuščal možnosti izbire. V obravnavanem primeru pa je predlagateljičino revizijsko sklicevanje na 16. člen ZDen nerelevantno. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je predlagateljica sama zahtevala vračilo v obliki odškodnine v obveznicah, ne pa vrnitve v naravi. V času odločanja prvostopenjskega sodišča ni bilo predlagateljičinega zahtevka za vrnitev spornih parcel v naravi, obstajal je samo zahtevek za odškodnino, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Gre sicer za nepravdni postopek, ko po 21. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. RS št. 30/86 s spremembami in dopolnitvami) zahtevek ni bistvena sestavina predloga. Vendar to velja predvsem za primere, ko se urejajo kakšna razmerja med strankami. V primeru vrnitve zaplenjenega premoženja pa gre za spor med strankami z različnimi premoženjskimi interesi, ko veljajo strožja pravila. V nobenem primeru pa ni mogoče odločati v nasprotju s postavljenimi zahtevki. V obravnavanem primeru je bila predlagateljica tista, ki je postavila točno določen zahtevek in točno določenega zavezanca, čemur je bilo po presoji nižjih sodišč, ki sta presodili utemeljenost zahtevka, ugodeno. Ob takem položaju predlagateljica ne more utemeljeno uveljavljati zmotne uporabe materialnega prava, ker ji sporne nepremičnine niso bile vrnjene v naravi. Prisojeno ji je tisto, kar je zahtevala. Če bi držala njena revizijska teza, da predlagatelj nima izbire, kadar je nepremičnino mogoče vrniti v naravi in če bila v obravnavanem primeru vrnitev katere od nepremičnin mogoča, bi bilo treba napačen zahtevek (za plačilo odškodnine) zavrniti. Obravnavanje te hipotetične možnosti pa je brezpredmetno, saj je bilo uveljavljenemu zahtevku za plačilo odškodnine ugodeno, revizijo pa je vložila samo predlagateljica in ji to ne more iti v škodo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so revidentkine trditve o kršitvi materialnega prava neutemeljene, pri čemer revizija ne vsebuje ugovorov v zvezi z višino prisojene odškodnine. Ta je določena v skladu s 44. členom ZDen in z ustreznimi podzakonskimi akti. Zaključiti je torej, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zaradi česar je revizijsko sodišče neutemeljeno predlagateljičino revizijo zavrnilo (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP).

Predlagateljica in Mestna občina ... sta priglasili stroške revizijskega postopka. V skladu s 35. členom ZNP je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.