Jedro

Zahtevek Zavoda po prvem odstavku 87. člena ZZVZZ v razmerju med Zavodom in delodajalci predstavlja posebno določbo (lex specialis) glede na splošna pravila odškodninske odgovornosti. Zakonska podlaga za odgovornost delodajalca nasproti Zavodu je krivdna, saj zahteva obstoj kršitve konkretnih predpisov ali ukrepov, ki jih je bil delodajalec dolžan izvajati za varnost in zdravje delavcev. Utemeljitev tožbenega zahtevka na objektivni odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda je zato materialnopravno zmotna.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 136.733,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2022 ter povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 40,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 12. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ, v nadaljevanju: Zavod). Na podlagi 87. člena ZZVZZ je zoper toženca vložil tožbo, s katero zahteva povračilo stroškov zdravljenja in refundacij plač za A. A., ki je bil pri tožencu zaposlen kot mojster steklopihač (v nadaljevanju: zavarovanec). Tožnik je trdil, da je bil zavarovanec na delovnem mestu izpostavljen kremenu oziroma silicijevemu dioksidu, zaradi izpostavljenosti azbestu pa je bila pri njem ugotovljena poklicna bolezen (pljučni rak). Tožencu je očital, da je kršil ukrepe, ki bi jih moral kot delodajalec izvajati zaradi izpostavljenosti delavcev rakotvornim snovem na delovnem mestu. Toženec je prerekal, da je opustil predpisane ukrepe varstva in zdravja pri delu, trdil je, da azbest pri njem ni bil v uporabi od leta 1997 ter poudaril, da je zavarovanec kot samostojni podjetnik med 2006 in 2019 opravljal popoldansko obrt steklopihaštva, zaradi česar je tudi sam odgovoren za nastanek bolezni.

6.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil zavarovanec pri tožencu zaposlen na delovnem mestu steklopihača od leta 1986 do 2019. V letu 2020 je interdisciplinarna komisija iz 9. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom - ZOPDA pri njem ugotovila poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu (pljučni rak). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedbe dr. B. B. (vodje interdisciplinarne komisije) in delovne anamneze iz leta 2019 izhaja, da je bil zavarovanec do leta 1997 (kar priznava toženka) ter v obdobju 2007 - 2017 na delovnem mestu izpostavljen azbestu v različnih oblikah, med drugim azbestu v prijemalu za vroče predmete in v odlagalnih ploščah, a najbolj intenzivno azbestu v vrvicah, ki so bile ovite okoli ustnika, kar je zaradi drobljivosti povzročilo vdihovanje azbestnih delcev.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec objektivno odškodninsko odgovoren (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ). To odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da so dejavnosti, katerih posledica je poklicna bolezen, nevarne dejavnosti. Na podlagi mnenja interdisciplinarne komisije za verifikacijo poklicne bolezni je ugotovilo, da je podana vzročna zveza med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in poklicno boleznijo zavarovanca (149. člen OZ). Ugotovilo je tudi, da dokazni postopek ni potrdil obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ), toženec pa tudi ni dokazal, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja delavca oziroma je delavec prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ). Zato je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku Zavoda, da mu delodajalec povrne škodo, ki obsega stroške za zdravstvene storitve ter zneske denarnih nadomestil zavarovanca.

8.Utemeljitev tožbenega zahtevka na objektivni odgovornosti toženca je materialnopravno zmotna. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dejavnosti, katerih posledica je nastanek poklicne bolezni, nevarne. Vendar zgolj dejstvo, da je določena dejavnost nevarna, samo po sebi ne vzpostavlja objektivne odgovornosti delodajalca nasproti Zavodu. Ta lahko sicer pride v poštev v sporih med neposredno oškodovanimi delavci in delodajalci, vendar je v obravnavani zadevi predmet presoje tožbeni zahtevek Zavoda proti delodajalcu. Zato tudi ni ustrezno utemeljevanje sprejete odločitve na zadevah, v katerih so se presojale tožbe, ki so jih delavci, oškodovani zaradi opravljanja nevarne dejavnosti, vložili proti svojim delodajalcem (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9.V prvem odstavku 87. člena ZZVZZ je določeno, da ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (90. člen ZZVZZ). Odškodnina obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

10.Zahtevek Zavoda, kot je urejen v prvem odstavku 87. člena ZZVZZ, v razmerju med Zavodom in delodajalci predstavlja posebno določbo (lex specialis) glede na splošna pravila odškodninske odgovornosti. Zavod pridobi zahtevek za povračilo škode, ki je posledica tega, da pri delu niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Zakonska podlaga za odgovornost delodajalca nasproti Zavodu je krivdna, saj zahteva obstoj kršitve konkretnih predpisov ali ukrepov, ki jih je bil delodajalec dolžan izvajati za varnost in zdravje delavcev.

11.Delodajalec je v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZZVZZ dolžan povrniti Zavodu škodo le v primeru, če je ugotovljeno, da je krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje, delavec pa je prav zaradi takšne opustitve utrpel okvaro zdravja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišče prve stopnje s temi vprašanji ni ukvarjalo, kar je tudi izrecno zapisalo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar narekuje razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavati glede na podano trditveno podlago, v okviru katere je tožnik tožencu očital malomarno izvajanje in opustitev določenih ukrepov varstva in zdravja pri delu, predpisanih zaradi izpostavljenosti zavarovanca rakotvornim snovem, in sicer azbestu, kremenu in siliciju, na delovnem mestu steklopihača. Upoštevaje prvi odstavek 87. člena ZZVZZ bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bil zavarovanec na delovnem mestu steklopihača izpostavljen azbestu, kremenu oziroma silicijevemu dioksidu. Če bo takšno izpostavljenost ugotovilo, bo moralo presoditi, ali je v zvezi z ugotovljeno izpostavljenostjo mogoče tožencu očitati kršitev predpisov o varnosti in zdravju na delovnem mestu ter, ali so te kršitve v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če bo ugotovljena odgovornost toženca, bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tudi vprašanje soprispevka zavarovanca v zvezi z njegovim delom v okviru popoldanske obrti steklopihaštva. V nadaljevanju se višje sodišče opredeljuje še do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko vplivale na ponovno sojenje.

12.Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zavrnilo zaslišanje prič C. C., D. D., E. E. in F. F. Te dokazne predloge je namreč toženec podal pravočasno in substancirano, sodišče prve stopnje pa za njihovo zavrnitev ni navedlo utemeljenih razlogov. Vprašanje zavarovančeve izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu ter njegovo istovrstno delo v okviru popoldanske obrti so namreč okoliščine, ki so bistvene za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in jih je potrebno v dokaznem postopku razjasniti.

13.Zavrnitev zaslišanja priče C. C. iz razloga neekonomičnosti v okoliščinah danega primera ni dopustna. Ker je sodišče prve stopnje pritrdilo tožbenemu očitku o zavarovančevi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu in odločitev oprlo tudi na ugotovitev o uporabi ustnikov, ki so bili oviti v azbestne vrvice, je tožencu z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga neupravičeno omejilo pravico do učinkovite obrambe, saj je trdil, da bi lahko C. C. potrdil, da se je pri tožencu azbest pred letom 1997 uporabljal zgolj kot izolator v rokavicah, s katerimi se je prijemalo vroče predmete. Ker je bil pri njem zaposlen kot vodja za varnost in zdravje pri delu pred letom 2014, torej pretežni del zaposlitve zavarovanca, pa bi po navedbah toženca lahko podrobneje pojasnil tudi delovni proces in zagotavljanje varstva in zdravja na delovnem mestu zavarovanca.

14.Neutemeljena je tudi zavrnitev zaslišanja prič E. E. in F. F. iz razloga, da ni jasno, katera dejstva sta pravdni stranki z navedenima pričama želeli dokazovati. To je razvidno iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo, hkrati pa je bistvo tožbe vseskozi v očitku izpostavljenosti zavarovanca azbestu na delovnem mestu. Višje sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti zaslišanje navedenih dveh prič oziroma pribaviti njuni izjavi, kot sta to predlagali obe pravdni stranki. Da sta navedeni priči v postopku pred verifikacijsko komisijo po ZOPDA podali izjavi o izpostavljenosti zavarovanca azbestu, sta se pravdni stranki prvič seznanili šele med zaslišanjem priče dr. B. B. Iz njene izpovedbe namreč izhaja, da sta E. E. in F. F. pred verifikacijsko komisijo podala za toženca ključni obremenilni izjavi o uporabi azbestnih vrvic na ustnikih. Zato pritožnik utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdnima strankama dati možnost, da se neposredno soočita z navedenima pričama oziroma seznanita z njunima celotnima izjavama, še posebej zato, ker je ugotovitev o zelo intenzivni izpostavljenosti azbestu utemeljilo prav na uporabi azbestnih vrvic na ustnikih.

15.Neutemeljena sta tudi razloga za zavrnitev zaslišanja D. D., ki naj bi potrdil, da je zavarovanec za potrebe popoldanske obrti od toženke odkupoval odsluženo opremo. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora, ga ne bi smelo zavrniti iz razloga, da ga je toženec podal prepozno (tretji odstavek 286. člena ZPP). Razlog, da naveden dokaz ni primeren za dokazovanje izpostavljenosti azbestu, ker toženec ni trdil, da je odkupljena oprema vsebovala azbest, pa ne vzdrži ob hkratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil zavarovanec intenzivno izpostavljen azbestu prav zaradi uporabe ustnikov, ki so bili oviti v azbestne vrvice.

16.Sodišče prve stopnje je torej za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov navedlo neutemeljeno razloge in s tem tožencu omejilo pravico do izjave in učinkovite obrambe. Takšna opustitev pomeni bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za zavrnitev dokazov, ki bi lahko vplivali na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je presoja odgovornosti po 87. členu ZZVZZ vezana na ugotovitev kršitve predpisov iz varstva in zdravja pri delu, je izvedba teh dokazov bistvena za razjasnitev, ali je bil zavarovanec na delovnem mestu izpostavljen azbestu in v kakšni obliki ter, ali je toženec v zvezi s tem opustil ustrezne ukrepe varstva in zdravja pri delu, kot mu to očita tožnik. Brez njihove izvedbe zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je podana njegova odgovornost.

17.Če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.

Deljena odgovornost je urejena v 171. členu OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ugovor deljene odškodninske odgovornosti zadeva vzročno zvezo. Z njim odgovorna oseba uveljavlja, da ni vsa nastala škoda posledica njenega ravnanja. To vprašanje zato zadeva sam temelj odškodninske odgovornosti, vendar se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava z njim ni ukvarjalo.

18.Sodišče prve stopnje je že zavzelo stališče, da je toženec navedbe o zavarovančevi izpostavljenosti azbestu v obdobju 2006 do 2019 v okviru popoldanske obrti steklopihaštva podal prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi navedel, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno (tretji odstavek 286. člena ZPP). Zato višje sodišče tudi pojasnjuje, da je to stališče zmotno. Pritožnik ima namreč prav, da je že v odgovoru na tožbo trdil, da pri njem azbesta ni najmanj zadnjih 25 let, zaradi česar je bil lahko zavarovanec kasneje azbestu izpostavljen pri opravljanju popoldanske obrti, torej izven njegovih prostorov in nadzora. Ker tožnik tega ni prerekal, toženec podrobnejših navedb o izpostavljenosti azbestu v okviru istovrstne popoldanske obrti niti ni bil dolžan podati. Hkrati pa ima pritožnik tudi prav, da so bila podrobnejša pojasnila in dokazila pravočasna, ker so bila posledica materialno procesnega vodstva, v okviru katerega je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo podalo svoja pravna naziranja v zvezi z obstojem vzročne zveze (286.a člen ZPP). Zato naj se sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju opredeli tudi do navedb in dokazov toženca v zvezi z vprašanjem, ali je zavarovanec z opravljanjem popoldanske obrti steklopihaštva soprispeval k nastanku škode.

19.Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem sojenju ob presoji vsebine delovne anamneze iz leta 2019 (priloga B11) izreče tudi o ugovoru toženca, da se anamneza nanaša na celotno obdobje zaposlitve zavarovanca od leta 1986 do 2019, zaradi česar zapis o uporabi "toplotno zaščitnih materialov (delno tudi azbestne volne)" sam po sebi še ne more dokazovati, da je bil azbest pri tožencu v uporabi tudi po letu 1997, ampak lahko opisuje katerikoli del navedenega zaposlitvenega obdobja. Toženec je to izrecno ugovarjal v tretji pripravljalni vlogi, tožnik temu ni oporekal, sodišče prve stopnje pa kljub temu ugotovitve, da uporaba azbesta po letu 1997 izhaja iz delovne anamneze, ni z ničemer pojasnilo.

20.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in podanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). Višje sodišče ne more samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev v zvezi s krivdno odgovornostjo delodajalca in soprispevkom delavca, s katerimi se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo oziroma se o njih še ni izreklo. Če bi o navedenem prvič odločalo višje sodišče, to ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka, pač pa njegovo celotno izvedbo. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko sicer delno dopolni manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje, prav do tega pa bi prišlo, če bi višje sodišče v obravnavani zadevi prvič vsebinsko obravnavalo zahtevek iz naslova krivdne odgovornosti toženke. Višje sodišče je opravilo tudi tehtanje med pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije - URS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS ter presodilo, da v obravnavani zadevi pretehta slednja. Upoštevajoč njen čas obravnavanja v sodnem postopku razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS). Šele po temeljiti oceni vseh predloženih oziroma predlaganih dokazov v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi se bo prvič ugotavljalo dejansko stanje, ki bo potrdilo ali ovrglo tožbene trditve o krivdni odgovornosti del0dajalca ter ugovorne trditve o soprispevku delavca. Če bi to presojo v celoti opravilo višje sodišče, bi to pomenilo, da je strankama odreklo ustavno pravico do pravnega sredstva. Zato je prav, da ugotovljene postopkovne kršitve odpravi in za popolno ugotovitev dejanskega stanja dopolni dokazni postopek sodišče prve stopnje, saj bosta le tako strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen URS).

21.Ker je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. tudi Odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-181/16 z dne 15. 11. 2018, 23. točka obrazložitve: "Do njune (tj. 86. in 87. člena ZZVZZ, op. višjega sodišča) uveljavitve pride namreč šele v primeru, če delodajalec krivdno opusti izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel okvaro zdravja." 2 VSRS sklep III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014.

Zveza:

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 87, 87/1 Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (2006) - ZOPDA - člen 9, 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.