Jedro

Termoizolacijske plošče na splošno kot gradbeni material za izolacijo fasad se glede na svoj namen ne morejo tako razlikovati, da si v določeni meri vendarle ne bi bile - laično vzeto - podobne. Zato je treba šteti, da je podano bistveno razlikovanje med ploščami tudi v takem primeru, kot je obravnavani, ko se tožnikova in toženčeva plošča razlikujeta po številu utorov, posledično po številu predelov in s tem po obliki sploh. Kupec, ki se bo zanimal za take termoizolacijske plošče za fasade, bo že ob povprečni pazljivosti te razlike v zunanji obliki opazil. Nasprotno tožnikovo razlagovanje in utemeljevanje tožbenega zahtevka bi praktično gledano pomenilo, da bi lahko le en sam proizvajalec izdeloval plošče za izolacijo fasad, kar pa bi lahko privedlo tudi do nedopustnega monopolnega položaja na trgu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo presojalo po ZPP iz leta 1977 (v nadaljeanju ZPP 1977).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka opustiti proizvodnjo in dajanje v promet tako imenovane "prve plošče", uničiti vse že proizvedene plošče in predrugačiti tozadevno proizvodno orodje ter plačati tožeči stranki 1,000.000,00 SIT odškodnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 385. člena ZPP 1977 in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka meni, da se toženčeva termoizolacijska plošča tako imenovana prva plošča v smislu določila drugega odstavka 94. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 13/92 in 27/93, kratko ZIL) bistveno ne razlikuje od njene termoizolacijske plošče, ki je zavarovana z modelom št... pri Uradu RS za industrijsko lastnino, kar pomeni posnemanje njene plošče in kršitev pravic, ki ji gredo iz modela po določilu prvega odstavka 32. člena ZIL.

Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno ugotovili, da tožena stranka z izdelavo in dajanjem v promet "prve plošče" ni kršila citiranih določil, ker se od tožnikove z modelom zavarovane plošče bistveno razlikuje po zunanji obliki, ki se z modelom po določilu prvega odstavka 14. člena ZIL zavaruje. To zato, ker je tožnikova termoizolacijska pravokotna plošča oblikovana tako, da ima na eni strani štiri prečne in dva vzdolžna utora, na drugi strani pa devet prečnih in štiri vzdolžne utore, med tem, ko ima toženčeva plošča na eni strani tri prečne in dva vzdolžna utora, na drugi strani pa sedem prečnih in dva vzdolžna utora. Tudi revizijsko sodišče meni, da je s tem podana tudi za povprečno zainteresiranega kupca dovolj opazna in s tem bistvena razlika med ploščama, saj pri tožnikovi plošči takoj pade v oči, da je tožnikova plošča razdeljena na tri večje vzdolžne pravokotne predele, toženčeva pa le na dva, ko je tudi na drugi strani razlika v številu pravokotnih predelov. Tako drugače oblikovana toženčeva plošča predstavlja novost v smislu prvega odstavka 15. člena ZIL. Termoizolacijske plošče na splošno kot gradbeni material za izolacijo fasad se seveda glede na svoj namen ne morejo tako razlikovati, da si v določeni meri vendarle ne bi bile - laično vzeto - podobne. Zato je treba šteti, da je podano bistveno razlikovanje med ploščami tudi v takem primeru, kot je obravnavani, ko se tožnikova in toženčeva plošča razlikujeta po številu utorov, posledično po številu predelov in s tem po obliki sploh. Kupec, ki se bo zanimal za take termoizolacijske plošče za fasade, bo že ob povprečni pazljivosti te razlike v zunanji obliki opazil. Nasprotno tožnikovo razlagovanje in utemeljevanje tožbenega zahtevka bi praktično gledano pomenilo, da bi lahko le en sam proizvajalec izdeloval plošče za izolacijo fasad, kar pa bi lahko privedlo tudi do nedopustnega monopolnega položaja na trgu.

Revizija še očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbo tožeče stranke tudi proti izreku o stroških sodišča prve stopnje, s čimer smiselno očita bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 v zvezi s četrtim odstavkom 338. člena ZPP 1977. Toda ta izvajanja proti sklepu o stroških so nedopustna, saj je revizija dopustna le proti takemu sklepu, s katerim se postopek pravnomočno konča, kot to določa prvi odstavek 400. člena ZPP 1977. Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP 1977, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.