Jedro

1. Izpodbojna pogodba je veljavna, dokler se ne razveljavi. Vrnitveni denarni zahtevek je zato odvisen od odločitve o nedenarnem zahtevku na razveljavitev pogodbe.

Ni pa denarni zahtevek odvisen od nedenarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti. To pa zato, ker v nasprotju z izpodbojno pogodbo, nična pogodba ni veljavna, zaradi česar se lahko vprašanje ničnosti reši v okviru reševanja predhodnega vprašanja po 1. odst. 12. člena ZPP.

2. Revizijsko poročilo APPNI, ki se nanaša na dejstva, do katerih ni prišlo v okviru ali zaradi lastninskega preoblikovanja podjetij, nima dokazne moči javne listine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Na podlagi revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje je Družbeni pravobranilec Republike Slovenije vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev kreditnih pogodb z dne 25.6.1991 in 20.1.1992, sklenjenih med podjetjem S. K. p.o. kot posojilojemalcem in toženo stranko kot posojilodajalcem. Poleg tega je zahteval tudi, naj sodišče naloži toženi stranki, da vrne pravnemu nasledniku posojilojemalca 2.599.336,70 SIT z zamudnimi obrestmi. Za tolikšen znesek, ki predstavlja razliko med dejansko plačanimi obrestmi in dovoljenimi obrestmi, naj bi namreč bilo oškodovano družbeno premoženje, s katerim je gospodarilo podjetje S. K. p.o. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in omenjeno sodbo potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da lahko Družbeni pravobranilec Republike Slovenije utemeljuje svojo legitimacijo biti stranka na določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) samo v situacijah iz 48. člena ZLPP, do katerih je prišlo v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij. To izhaja zlasti iz 1. in 2. odst. 50. člena ZLPP v povezavi s 1. odst. 48. člena ZLPP. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje pa do sklenitve izpodbijanih pogodb ni prišlo v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja S. K. p.o. Zato lahko temelji tožeča stranka aktivno legitimacijo samo na določbah Zakona o Družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (Ur. RS list štev.

69/95). Ta ne daje Družbenemu pravobranilcu Republike Slovenije drugačnih materialnopravnih ali procesnopravnih upravičenj kot jih imajo druge pravdne stranke.

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev kreditnih pogodb. Podlaga za razveljavitev pogodb je njihova izpodbojnost, ki jo lahko uveljavlja samo pogodbena stranka (1. odst. 112. člena ZOR), drug subjekt pravic in obveznosti pa samo, če ga zakon za to izrecno upraviči. Zakon tožeči stranki ni dal upravičenja izpodbijati takšnih pogodb, kakršne je izpodbijal s tožbo. Razen tega so vsi roki po 117. členu ZOR za njihovo izpodbijanje že potekli. Vse to je pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče. Tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodb je bil zato pravilno zavrnjen.

Izpodbojna pogodba je veljavna, dokler se ne razveljavi. Vrnitveni denarni zahtevek je zato odvisen od odločitve o nedenarnem zahtevku na razveljavitev pogodbe. Nasprotno stališče tožeče stranke je zato pravno zmotno. Ni pa denarni zahtevek odvisen od nedenarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti. To pa zato, ker v nasprotju z izpodbojno pogodbo, nična pogodba ni veljavna (primerjaj: 1. odst. 107. člena ZOR), zaradi česar se lahko vprašanje ničnosti reši v okviru reševanja predhodnega vprašanja po 1. odst. 12. člena ZPP. Nanjo se tudi lahko, časovno neomejeno, sklicuje vsaka zainteresirana oseba (1. odst. 109. člena in 110. člen ZOR) in ne samo pogodbena stranka.

Dogovor o dvojni revalorizaciji, ki ga zatrjuje tožeča stranka, bi bilo možno opredeliti kot ničen in na tej podlagi zahtevati vrnitev ustreznega zneska. Za to pa bi moralo sodišče v postopku ugotoviti, da je na podlagi (delno) ničnih pogodbenih določil prešel na toženo stranko znesek, do katerega ni upravičena (primerjaj: 1. odst. 104. člena ZOR). Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pa izhaja, da do takšne situacije ni prišlo. Pri tem je sodišče prve stopnje menilo, za ta primer zmotno, da mora tožena stranka dokazati dejstva, iz katerih izhaja neutemeljenost tožbenega zahtevka. Kljub v tem primeru zmotnemu stališču o dokazni vrednosti revizijskega poročila je štelo, da je tožeča stranka to storila. Zmotnost omenjenega stališča pa je v sledečem.

ZLPP je pooblastil Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, da opravi postopke revizije po 48. členu ZLPP (1. odst. 49. člena ZLPP). Revizijsko poročilo, ki ga izda v okviru omenjene pristojnosti je javna listina z dokazno močjo kot jo določa 230. člen ZPP. Že zgoraj pa je bilo ugotovljeno, da izpodbijanih pogodb ni mogoče uvrstiti med pravne posle, do katerih je prišlo v okviru ali zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato je Agencija izpodbijani pogodbi ocenjevala po 1. odst. 48. člena ZLPP izven pooblastila, ki ji ga je dal ZLPP v 1. odst. 49. člena. Čim je tako pa njeno revizijsko poročilo, ki se nanaša na izpodbijani pogodbi, nima dokazne moči javne listine po 230. členu ZLPP.

Iz gornje obrazložitve sledi, da bi bilo možno denarnemu delu tožbenega zahtevka ugoditi samo na podlagi 1. odst. 104. člena ZOR, če bi ugotovljena dejstva kazala na to, da je tožena stranka nekaj prejela na podlagi (delno) nične pogodbe. Ker pa to dejstvo v postopku ni bilo ugotovljeno, je tudi zavrnitev denarnega dela tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker v postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).