Jedro

Obtoženec krivde ni priznal, ko se je prvič izrekel o obtožbi, pač pa je to storil na glavni obravnavi po že izvedenem obsežnem dokaznem postopku, zato razlog za omilitev mu kazni po drugem odstavku 51. člena KZ-1 ni podan.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi sprejetega priznanja krivde obtoženca spoznalo za krivega storitve: dveh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (točka I. izreka), kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (točka II. izreka) in dveh kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Za kaznivi dejanji pod točko I. izreka na škodo sina M. mu je določilo kazen pet mesecev zapora, na škodo sina M. mu je določilo sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka mu je določilo kazen treh let zapora, za kaznivi dejanji pod točko III. izreka pa mu je za vsako od dejanj določilo po tri mesece zapora. Na podlagi 55. člena KZ-1 je obtožencu z upoštevanjem kazni zapora petih let, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet let in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020 od 2. 3. 2020 dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mladoletna oškodovanca M. in M. Z. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene obtožencu po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obtoženec in zagovornica. Obtoženec ob smiselni uveljavitvi pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji predlaga izrek nižje kazni.

3. Zagovornica se pritožuje, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter zaradi odločbe o odvzemu premoženjskopravnih zahtevkih. Predlaga naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da z upoštevanjem olajševalnih okoliščin obtožencu izrečeno kazen spremeni v blažjo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornica ni obrazložila katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka in katera kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana. Da bi dejansko uveljavljala katero od teh kršitev pa ne izhaja tudi iz obrazložitve njene pritožbe. Ob temu posledični omejitvi na uradni preizkus sodišče druge stopnje kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih mora preizkušati po uradni dolžnosti ni ugotovilo.

6. Izpodbijana sodba je bila obtožencu izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde. V delu, ko se obtoženec zavzema za znižanje kazni za kaznivi dejanji opisani pod točko I. in III. izreka z utemeljitvijo, da je obtoženčev sin M. pri obtožencu preživel več časa v okviru izvajanja stikov medtem, ko je obtoženčev sin M. večinoma preživel vikende pri mamici, čemur se pridružuje tudi zagovornica z navedbo, da M. praktično k obtožencu ni prihajal na stike; ko se obtoženec ne strinja z ugotovitvijo glede posledic, ki sta jih sinova zaradi njegovega ravnanja utrpela; poudarja, da ni bil nikoli odvisen od prepovedanih drog pač pa v času obravnavanih dejanj od alkohola in tablet, ki da mu jih je predpisal osebni psihiater, obtoženčeva in zagovorničina pritožba nista dovoljeni. Dejansko gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP pa sodbe izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde ni dovoljeno izpodbijati iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O tem sta bila pritožnika sicer korektno in pravilno poučena tudi v pravnem pouku, zapisanem v izpodbijani sodbi.

7. Ni mogoče pritrditi stališču pritožnikov, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo pretirano in previsoko kazen. Sodišče prve stopnje je namreč v pretežnem delu sledeč kaznovalnemu predlogu državne tožilke (za kaznivo dejanje pod točko II. izreka prvostopenjske sodbe mu je določilo za šest mesecev nižjo kazen kot jo je predlagala državna tožila, za ostala kazniva dejanja pa je predlogu sledilo), obtožencu, ki je krivdo za očitana mu kazniva dejanja na glavni obravnavi priznal določilo kazni zapora, ki so tudi po oceni sodišča druge stopnje sorazmerne s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde ter primerne ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na to ali naj bo kazen večja ali manjša. Z upoštevanjem, da je obtoženec obravnavana kazniva dejanja storil preden je začel prestajati kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 37438/2019 z dne 16. 1. 2020, ki je postala pravnomočna dne 3. 3. 2020, s katero je mu je bila za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 izrečena kazen pet let zapora, je bilo dolžno obtožencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreči enotno kazen. Pri izreku enotne kazni devet let in dveh mesecev zapora so bile ustrezno ovrednotene na prvi stopnji ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine in se zato sodišče druge stopnje pridružuje prvostopenjskemu zaključku, da je obtožencu izrečena enotna kazen primerna in pravična kazen. Te ugotovitve navedbe pritožnikov ne morejo izpodbiti.

8. Ni res, da je sodišče prve stopnje obtožencu za kaznivi dejanji zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, opisani pod točko I. izreka prvostopenjske sodbe storjenih na škodo sinov M. Z. in M. Z. obtožencu določilo enake kazni. Gre za očitek obeh pritožb, ki je protispisen. Iz izreka prvostopenjske sodbe in izreku skladne obrazložitve sodbe dovolj določno in razumljivo izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu za to kaznivo dejanje storjeno na škodo sina M. določilo kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje storjeno na škodo sina M. sedem mesecev zapora. Kar zadeva enako določeni kazni za kaznivi dejanji prikazovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 ima ta odločitev podlago v obtoženčevem priznanju, da je v obravnavanem časovnem obdobju večkrat preko računalnika gledal filme s pornografsko vsebino z obema otrokoma, okoliščini, da je bil takrat mlajši sin M. star komaj od štirih let in pol do šestih let in ugotovljenih posledicah, ki jih je gledanje filmov s takšno vsebino pri njemu pustilo.

9. Obtoženec navaja, da lahko sodišče izreče zaporno kazen pod minimumom zagrožene kazni, če seveda obtoženi prizna in hkrati obžaluje dejanje, kar da je po zakonu predvideno v ZKP. Dejansko Kazenski zakonik v drugem odstavku 51. člena določa, da se storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, omili kazen v mejah, ki so določene od v 1. do 4. točki drugega odstavka tega člena. V predmetni zadevi obtoženec krivde ni priznal, ko se je prvič izrekel o obtožbi, pač pa je to storil na glavni obravnavi po že izvedenem obsežnem dokaznem postopku in potem, ko je prišlo do spremembe oziroma modifikacije obtožnice. S tem v zvezi ni mogoče prezreti, da se je obtožencu v spremenjeni obtožnici z dne 16. 3. 2021, 22. 3. 2021 in 13. 4. 2021 očitalo mnogo hujše dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let kot v vloženi obtožnici (namesto prvotnega očitka v vloženi obtožnici kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 se mu je v spremenjeni obtožnici očitalo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, obtoženec pa je za to kaznivo dejanje krivdo priznal). Neutemeljeno je zato mnenje zagovornice, da bi obtoženec, če bi bila obtožnica takšna kot je bila po modifikaciji, krivdo priznal že na predobravnavnem naroku in bi bila temu posledično kazen blažja. Obtoženčevo priznanje krivde je po oceni sodišča druge stopnje pri določitvi vseh mu kazni za obravnavana kazniva dejanja dobilo ustrezno težo. Obtoženec je namreč kar zadeva kaznivo dejanje po 192. členu KZ-1 in kaznivo dejanje po 173. členu KZ-1 specialni povratnik. Doslej je bil že štirikrat obsojen za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let. Dvakrat je bil obsojen za to kaznivo dejanje pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj in dvakrat po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj. Ta obteževalna okoliščina pa pokaže, da so v določenih kazni zapora ustrezno bile ovrednotene in upoštevane kot olajševalne okoliščine, da se je obtoženec na glavni obravnavi sinovoma opravičil, da je kazniva dejanja storjena na njuno škodo obžaloval in izrazil pripravljenost poravnati jima premoženjskopravne zahtevke. Sodišče prve stopnje je obtožencu kot olajševalne okoliščine štelo celo, da sedaj ko je na prestajanje kazni zapora ne uživa alkohola in prepovedanih substanc in da je tako prišel do uvida svoja prepovedana ravnanja ter s priznanjem zagotovo sprejel tudi odgovornost. Kot olajševalne okoliščine mu je upoštevalo torej vse v pritožbah naštete okoliščine na katere znova opozarjata obtoženec, deloma pa tudi zagovornica. Časovna odmaknjenost od obravnavanih kaznivih dejanj pa tudi ni okoliščina, ki bi podpirala stališče zagovornice, da bi bila takšna kazen kot je bila izrečena obtožencu smiselna le v primeru, če bi bil obsojen takoj po storjenih dejanjih, ne pa sedaj, ko je že socializiran, in kar da po njenem pomeni prevelik poseg v njegove človekove pravice. Za obtoženca, ki je na prestajanju kazni zapora od 2. 3. 2020 dalje za istovrstno kaznivo dejanje, ki ga je storil 2019 leta ni mogoče zagovarjati, da je glede obravnavanih kaznih dejanj storjenih na škodo svojih mladoletnih sinov že socializiran.

Pritožbi obtoženca in zagovornice zoper odločbo o kazni se tako pokažeta kot neutemeljeni.

10. Zagovornica je v uvodu pritožbe navedla, da prvostopenjsko sodbo izpodbija tudi zaradi odločbe o odvzemu premoženjskopravnih zahtevkih (verjetno mišljeno odločbe o premoženjskopravnem zahtevku), vendar tega pritožbenega razloga ni obrazložila. Sodišče druge stopnje pa te odločbe ne preizkuša po uradni dolžnosti.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženca in zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Obtoženec in zagovornica s pritožbo nista uspela, zato bi moral obtoženec plačati kot strošek nastal s pritožbo sodno takso. Iz enakih razlogov, kot je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je tudi sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo s plačilom sodne takse lahko ogroženo vzdrževanje obtoženca in ga je zato iz tega razloga plačila sodne takse oprostilo.