Jedro

Zahteva, da bi nevarnost, ki izvira iz stroja za rezkanje (nevarna stvar), delavec moral zmanjšati s pripomočkom, ki bi si ga moral izdelati sam, pri čemer je jasno zgolj to, naj bi bil ta pripomoček lesen, ne pa tudi, kako naj bi si z njim pomagal, pomeni neupravičeno prelaganje iz stroja izhajajoče nevarnosti, ki je riziko lastnika stvari, na delavca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki izreka znesek prisojene odškodnine 3.936,77 € nadomesti z zneskom 6.065,77 €, v 3. točki izreka znesek prisojenih stroškov postopka na prvi stopnji 409.24 € pa z zneskom 668,00 €.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki povrniti 102,48 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je tožniku zaradi škodnega dogodka z dne 25.11.2008 prisojeno: 3.936,77 € odškodnine z zamudnimi obrestmi od 27.6.2009 dalje; zamudne obresti od že plačanega zneska 1.575,00 € za čas od 27.6.2009 do 13.1.2010; višji zahtevek je zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 409,24 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne soglaša z odločitvijo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka. Nepravilno odločitev o tožnikovem 25 % prispevku pripisuje neutemeljeni zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca iz področja varstva pri delu. Postavljeni izvedenec je namreč v nasprotju s sklepom sodišča razpravljal o okoliščinah, ki niso bile pomembne in v mnenje vpletal subjektivne poglede. Mnenje je podano v nasprotju z veljavnimi predpisi iz področja varnosti in zdravja pri delu. Tožnik je novega izvedenca zahteval argumentirano in ne zaradi splošnega nestrinjanja, kot navaja prvostopenjsko sodišče. Na več mestih je izpostavil neskladje izvedenčevih ugotovitev in sicer: z njegovimi lastnimi navedbami, z ostalimi izvedenimi dokazi in materialnimi predpisi; skliceval se je na določila Pravilnika o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Zavrnitev dokaza s postavitvijo novega izvedenca predstavlja kršitev postopkovnih pravil. Tožniku je bila odvzeta možnost dokazovanja svojih trditev. Zavrnitev dokaznega predloga je toliko bolj presenetljiva, ker sodišče samo navaja, da je izvedenec pretirano poudarjal subjektivno mnenje. Celo iz sicer nesprejemljivega izvedenskega mnenja pa izhaja, da zaščitna oprema, ki je bila tožniku na razpolago, ne bi pripomogla k varnejšemu delu ter da bi tožnik moral pri delu uporabljati pomagalo, ki mu ni bilo na voljo. Na pomagalo se je tožena stranka sklicevala šele po prejemu izvedenskega mnenja, kar je bilo po prvem naroku in torej prepozno. Do tedaj je tožnikov prispevek k škodnemu dogodku opirala na očitek neuporabe zaščitnih rokavic, ki se ni izkazal za utemeljenega. Sodišče se je torej oprlo na neustrezno trditveno podlago. Razen tega se od tožnika neupravičeno zahteva izdelava pomagala; tega bi mu moral zagotoviti delodajalec. To izhaja iz 7. in 8. čl. Pravilnika o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme. Še posebej pa te dolžnosti ni mogoče naložiti tožniku v konkretnih okoliščinah, ko je tožnik delal v okviru zavoda za prestajanje kazni zapora in so bile njegove obveznosti točno določene ter tudi omejena možnost izdelave takšnih pomagal. Razen tega bi tako nevarno delo moralo biti nadzorovano s strani pooblaščenih oseb. Zgolj sklicevanje na to, da je tožnik priučen mizar, kateremu naj bi bilo delo v mizarski delavnici poznano, ne more krivde oz. odgovornosti za opustitev delodajalca prenesti na tožnika. Glede na tožnikove trditve, da je delal z rezkarji, ki so imeli posebno zaščito, s konkretnim rezkarjem pa ni bil ustrezno seznanjen in da rezkar ni imel pravilne zaščite, se sodišče ni v zadostni meri izreklo, zakaj verjame izvedencu, da je bil stroj dovolj in primerno zaščiten. Obravnavani rezkar bi ob kovinskem rezilu moral imeti še dodatno leseno zaščito v obliki lesene deščice, ki bi morala zapreti ves odprti prostor, da obdelovanca ne bi moglo potegniti v bližino vretena. Prisojeno odškodnino pa ocenjuje za prenizko. Skaženost je očitna, ker je na vidnem mestu in tožnika moti, zato meni, da je v tem delu zahtevek neutemeljeno zavrnjen. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je prenizka, glede na to, da gre za bolečo amputacijo prsta, zvezano z vnetjem, rtg slikanjem, razgibavanjem. Prenizka je tudi odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je krn prsta ostal atrofičen in preobčutljiv na dotik, zato je tožnik pri ukvarjanju z mizarstvom moten pri vseh delih; tako tistih, ki zahtevajo močan oprijem, kot pri finih delih. Tudi odškodnina za strah bi morala biti priznana v iztoževani višini, saj je bil prisoten strah ob dogodku, zaradi vnetja pa tudi strah za izid zdravljenja. Meni, da se odločitev o stroških postopka ne da preizkusiti, ker ni navedeno, katere stroške zastopanja je sodišče priznalo. Očitno jih je premalo, ker izračun, ki ga podaja, pokaže, da tožnikovi stroški zastopanja znašajo 4.097,40 €. Glede na to, da je tožnikov uspeh po temelju 75 %, po višini pa 38,7 %, je skupen uspeh 56,85 % in ne 19 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Stranki soglašata in izvedenec iz varstva pri delu je potrdil, da je do škodnega dogodka prišlo pri delu na rezkalnem stroju, ki je eden najnevarnejših obdelovalnih strojev v mizarski delavnici. Delavec preko obdelovanca pride v stik z zelo ostrim orodjem, ki se vrti s hitrostjo do več tisoč obratov na minuto. Kljub skrbnemu, pozornemu in natančnemu delu se lahko zgodi, da delavec obdelovanca ne more imeti vseskozi in vsak trenutek pod kontrolo. V obravnavanem primeru je bil vzrok za tožnikovo poškodbo trši del obdelovanca (grča), na katerega je naletelo rezilo. Vzrok za nastanek škodnega dogodka je torej v nevarnosti, ki jo predstavlja delo s strojem, katerega nevarnosti ni mogoče popolnima izključiti, saj mora biti pot do vrtečega orodja prosta, da se obdelovanec rezilu lahko približa. Ker je rezkalni stroj nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja nevarno dejavnost, imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se z dejavnostjo ukvarja, za škodo, ki iz te stvari ali dejavnosti izhaja, odgovarja objektivno (2. odstavek 131. čl. OZ). Odgovornosti se lahko razbremeni, če izkaže katero od okoliščin iz 153. čl. OZ. Na toženi stranki je zato dokazno breme, da je k nastanku škode prispeval tudi toženec (3. odstavek 153. čl. OZ). Nobenih podatkov ni, da tožnik pri delu ne bi bil pozoren, pazljiv; da bi grčo lahko opazil in ji prilagodil način obdelave, npr močneje prijel obdelovanec in podobno. Očitek tožene stranke, da ni uporabljal zaščitnih rokavic, se ni izkazal za utemeljenega, saj po mnenju izvedenca delo z rokavicami nevarnosti poškodbe ne bi zmanjšalo. Sodišče prve stopnje je tožnikov 25 % prispevek k nastanku škode izvedlo iz dejstva, da si tožnik pri delu ni pomagal z enostavnim lesenim pripomočkom. Sodišče svoj sklep o tožnikovem prispevku k nastali škodi izvaja iz navedbe izvedenca, da si mizarji pri delu na rezkalnem stroju po potrebi pomagajo s pripomočkom, ki si ga sami naredijo iz lesa, da z roko ne prihajajo v nevarno bližino vrtečega se orodja oz. da v to območje pride najprej ta pripomoček in ne roka. Po mnenju prvostopenjskega sodišča bi si ta pripomoček moral tožnik izdelati sam, pri čemer sodišče ne obrazloži niti kakšne oblike naj bi bil, niti kako bi konkreten škodni dogodek preprečil. O tem se izvedenec ni izrekel, saj je o lesenem pripomočku govoril na splošno, kot o možnosti, ki jo je v določenih situacijah mogoče uporabiti zaradi zmanjšanja preteče nevarnosti. Predmet tožnikove obdelave je bil ročaj kovčka, torej manjši obdelovanec, ki ga je tožnik zaradi izpostavljenosti vrtečemu se rezilu moral trdno držati. Rešitve, kako naj bi tožnik zaradi zmanjšanja nevarnosti v konkretnem primeru leseni pripomoček uporabil, izvedenec ni ponudil. Pritožbeno sodišče zato, drugače kot prvostopenjsko, na osnovi izvedenskega mnenja zaključuje, da tožniku prispevka k nastali škodi ni mogoče očitati. Uresničila se je ravno tista vrsta abstraktne nevarnosti, zaradi katere je rezkalni stroj opredeljen za nevarno stvar in delo z njim za nevarno dejavnost. Če bi bilo to nevarnost mogoče odvrniti, bi v dolgoletnem razvojnem obdobju tovrstnih strojev konstruktorji našli rešitev, ki bi nevarnost zmanjšala. Očitno je niso, kajti izvedenec ugotavlja, da tudi novo opremljeni stroji nimajo zaščite, ki bi preprečila nesrečo, kakršna je predmet obravnavanja. Zahteva, da bi to nevarnost moral zmanjšati tožnik s pripomočkom, ki bi si ga moral izdelati sam, pri čemer je jasno zgolj to, naj bi bil lesen, ne pa tudi kako naj bi si tožnik z njim pomagal (npr. obdelovanec porival v rezkalni stroj, ali ga s tem pripomočkom prijel) pomeni neupravičeno prelaganje iz stroja izhajajoče nevarnosti na tožnika. Glede te nevarnosti Obligacijski zakonik določa, da je riziko lastnika stvari oz. tistega, ki se z nevarno stvarjo ukvarja. Ker je sodišče iz dejstev, ki jih je s pomočjo izvedenca ugotovilo, napravilo nepravilen materialnopravni zaključek o tožnikovem prispevku k nastali škodi, je izpodbijana sodba spremenjena tako, da tožnikovega prispevka k nastali škodi ni. Tožnik je zato upravičen do odmerjene odškodnine v celoti – 8.500- € za nematerialno škodo in 16,00 € za materialno škodo, ob upoštevanju 10 % odbitne franšize (7. točka 25. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06) pa do 7.664,40 € odškodnine. Ker je tožena stranka del te obveznosti že plačala (valorizirano delno plačilo 1.575,00 € znaša 1.598,63 €), je dolžna tožniku plačati še 6.065,77 € odškodnine.

5. Pritožnik nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Dejanskih ugotovitev, temelječih na tožnikovi izpovedi in izvedenskem mnenju, ki si ne nasprotujeta, ne graja. Graja na podlagi 179. čl. Obligacijskega zakonika sprejet materialnopravni sklep, s pomočjo katerega je sodišče prve stopnje napolnilo pravni standard „pravična denarna odškodnina“. Graja ni utemeljena, ker sta pri odmeri ustrezno upoštevani: načelo individualizacije, ki terja določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Bolečine in z zdravljenjem zvezane, po sodišču prve stopnje ugotovljene neprijetnosti, opravičujejo odškodnino v odmerjeni višini. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je upoštevano, da bo tožnik oviran tako pri delu, kot pri ostalih vsakodnevnih opravilih. Tudi odškodnina za strah je odmerjena skladno z zgoraj navedenimi merili in sodno prakso. Utemeljena je zaradi neugodnih občutkov, ki so tožnika spremljali v trenutku škodnega dogodka in takoj po njem; strah zaradi izida zdravljenja pa se je na tožnikovi duševnosti odrazil zelo blago. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnikovo psihično ravnotežje in počutje zaradi skaženosti lažje stopnje ni prizadeto. Tožnik sicer izpoveduje tudi o neugodnih občutkih zaradi videza dveh prstov leve roke, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ti občutki ne dosegajo tiste stopnje neugodja, ki bi opravičevala prisojo odškodnine za skaženost. 6. Kadar pritožbeno sodišče prvostopenjsko odločitev spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Po spremembi odločitve je tožnikov uspeh v postopku 28 % in je v tem obsegu upravičen po povrnitve svojih stroškov postopka (1. odstavek 154. čl. ZPP). Iz prvostopenjske odločbe, ki je pritožba v tem delu ne graja, je razvidno, da so tožniku nastali stroški pričnine v višini 11,74 € in stroški izvedenine v višini 1.149,04 €. Stroški tožnikovega zastopanja, odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, pa so sledeči: po tar. št. 3100 nagrada za postopek na prvi stopnji 578,50 €, po tar. št. 3102 nagrada za narok (1) 534,00 €, potni stroški pooblaščenca za prihode na naroke 166,50 € (štirikrat po 31,45 € in 40,70 €), pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6002 20,00 €, DDV 259,80 €. Tožnikovi stroški znašajo 2.719,58 €, upravičen pa je do povrnitve 761,60 €. Tožena stranka se je uspela ubraniti 72 % zahtevka, zato je v tem obsegu upravičena do povrnitve svojih stroškov postopka, ki so ji nastali v višini 129,88 €. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožniku plačati 668,00 € stroškov postopka na prvi stopnji.

7. Pritožnik je izpodbijal zavrnilni del sodbe, uspel pa z zneskom 2.129,00 €. Njegov uspeh s pritožbo je 12 %, zato je v tem obsegu upravičen do povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki so mu nastali v sledeči višini: po tar. št. 3210 nagrada za postopek 712,00 € in DDV 142,40 € .

(1) V odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 je zavzeto stališče, da nagrada za narok po tar. št. 3102 vključuje nagrado za vse naroke