Jedro

Obdolženec 22. 6. 2014 namreč zaradi poteka veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja ni izpolnjeval pogojev za vožnjo v cestnem prometu, kot je povsem pravilno zaključilo prvostopno sodišče, četudi je program opravil, o čemer pa vsekakor ni seznanil upravni organ. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati naknadna sanacija in izpolnitev odložnega pogoja s predložitvijo dokazila o izpolnitvi le-tega upravnemu organu, ki je obdolženčevo vozniško dovoljenje podaljšal 1. 9. 2014, ko je obdolženec izpolnil ta pogoj. Pri tem pa sočasni potek postopka odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more biti odločujočega pomena za to prekrškovno zadevo. Postopek odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je namreč sodni postopek, kjer sodišče odloča o storilčevem nadaljnjem upravičenju, da sploh še lahko (ob določenih pogojih) ostane aktivni voznik v cestnem prometu, medtem ko je postopek podaljšanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot listine izključno upravna zadeva, v kateri mora voznik v primeru, če mu je izdano vozniško dovoljenje z omejitvijo, v predpisanem roku izpolniti vse naložene pogoje in o tem obvestiti (priložiti dokazilo) upravnemu organu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 105,00 (sto pet 00/100) EUR v roku 15 dni po prejetju te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po osmem odstavku člena 50 ZVoz, pod točko I/2) pa prekrška po petem odstavku člena 44 ZPrCP, za prvi prekršek mu je določilo opomin namesto globe (člen 21 ZP-1), medtem ko mu je zaradi prekrška pod točko I/2 določilo globo v znesku 200,00 EUR, nato pa mu na podlagi člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer opomin in globo 200,00 EUR. V plačilo mu je naložilo še sodno takso.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnih določb zakona in nepopolno ter napačno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se napadena sodba razveljavi oziroma, da se postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na škodo obdolženca pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. Pritožba najprej trdi, da je obdolženec že 9. 6. 2012 opravil program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov (v nadaljevanju: program) in je na dan 22. 6. 2014 ta program imel opravljen že več kot dve leti in je tako tudi izpolnjeval pogoje za podaljšanje veljavnosti svojega vozniškega dovoljenja (v nadaljevanju: VD), kar dokazuje tudi podaljšanje tega VD dne 1. 9. 2014 na Upravni enoti (UE) Celje. Sodišče bi moralo dosledno upoštevati ugotovitve upravnega organa in vprašanje veljavnosti VD presojati v smeri, da VD obdolžencu nikoli ni prenehalo, kar je ugotovil upravni organ, ko je njegovo VD podaljšal. Ker pa je to dejstvo presojalo prvostopno sodišče, čeprav je bilo rešeno že v upravnem postopku, pa gre za procesne kršitve oziroma napačno uporabo prava. To pomeni, da le formalno ni bilo po oceni pritožbe obdolženčevo VD podaljšano, zato se tudi zaseg vozila na kraju samem (22. 6. 2014) ne bi smel zgoditi. Obdolženec je veljavno VD imel, ker je imel izpolnjene pogoje, zato namen določb o podaljšanju VD ne sme biti razlagan formalistično, ampak vsebinsko.

6. Obdolžencu se v konkretnem primeru v zvezi s prekrškom pod točko I/1) očita, da je kritičnega dne (22. 6. 2014) v cestnem prometu vozil brez veljavnega VD, ker je njegova veljavnost potekla že 9. 12. 2013 (ko je obdolženec kot voznik začetnik dopolnil 21 let). Nižje sodišče je v zvezi s tem zanesljivo ugotovilo naslednja dejstva: - obdolženec je izpit za vožnjo motornih vozil kategorije B opravil 4. 1. 2011 (starost 21 let je dopolnil 9. 12. 2013), zato je bil do 21. leta (9. 12. 2013) v cestnem prometu voznik začetnik - Okrajno sodišče v Trbovljah je s sklepom, opr. št. EPVD 109/2013 z dne 2. 1. 2014 odločalo o prenehanju veljavnosti obdolženčevega VD, po obdolženčevem predlogu za odložitev izvršitve prenehanja VD pa je 11. 3. 2014 odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti VD (preizkusna doba naj bi trajala od 29. 3. 2014 do 29. 3. 2015) - obdolženčevo vozniško dovoljenje je bilo na UE Celje podaljšano 1. 9. 2014 do 1. 9. 2024 (priloga B3).

7. Prvostopno sodišče je pravilno izhajalo iz določb člena 53 ZVoz, ki v drugem odstavku določa, da se VD izda oziroma se njegova veljavnost podaljša osebi, ki ima v RS stalno prebivališče oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, medtem ko se VD za vožnjo motornih kategorij (A2, A, AB, BE, C1, C1E, C in CE) vozniku začetniku izda z veljavnostjo do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi VD. Vozniško dovoljenje pa se vozniku začetniku podaljša takrat, ko opravi program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. Pri tem je izhajalo iz ugotovitev UE Celje (listna št. 24a), kjer je pojasnjeno, da obdolženec, ki je sicer vozniški izpit za B kategorijo opravil 4. 1. 2011, na dan 22. 6. 2014 zaradi poteka veljavnosti njegovega VD (poteklo je 9. 12. 2013) ni izpolnjeval pogojev za vožnjo vozil v cestnem prometu, ker voznik ni opravil (in ni predložil !) obveznega dodatnega usposabljanja za voznika začetnika, zaradi česar mu VD tudi ni bilo podaljšano (četrti odstavek člena 53 ZVoz). Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je imel obdolženec torej ob kontroli 22. 6. 2014 veljavno VD, kajti brez dvoma je potrebno, kot je pravilno obrazložilo že nižje sodišče, določbo tretjega odstavka člena 53 ZVoz razumeti tako, da vozniku začetniku VD velja le dve leti po prvi pridobitvi oziroma do dopolnjenega 21. leta starosti. Takrat, če voznik začetnik ne izpolni dodatnega pogoja - programa (te programe na podlagi določbe člena 40 ZVoz izvaja Javna agencija, ki lahko za izvajanje teh programov pooblasti posamezne pravne osebe oziroma samostojne podjetnike) in o tem tudi ne predloži UE ustreznega dokazila o opravi takega dodatnega usposabljanja, le-to preneha. Podaljša pa se, ko takšen voznik takšen (odložni) pogoj izpolni. Iz ugotovitev pri UE Celje pa jasno izhaja, da obdolženec te svoje obveznosti do 30. 6. 2014, ko je sodišče prejelo podatke upravnega organa, še ni izpolnil in torej ni izkazal, da je tak pogoj za podaljšanje veljavnosti VD izpolnil, temveč je to storil, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, šele 1. 9. 2014 (obdolžilni predlog je predlagatelj sodišču posredoval 24. 6. 2014 !). Temu s svojimi navedbami ne oporeka niti pritožba ko navaja, da veljavnost VD kljub nepodaljšanju VD ne preneha v primeru opravljenega programa in da bi sodišče ne smelo togo tolmačiti določb o veljavnosti VD. Kot je pravilno v svojih razlogih pojasnilo prvostopno sodišče, sodi celotno odločanje o pogojih za izdajo VD (kot listine) oziroma odločanju o podaljšanju le-te v upravno, ne pa v sodno pristojnost (člen 12 ZVoz), kar ima pritožba sicer prav. Nikakor pa ugotavljanje veljavnosti VD ne more predstavljati predhodnega vprašanja konkretnem prekrškovnem postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost obdolženca zaradi očitka, da je kritičnega dne v cestnem prometu vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ki mu je poteklo 9. 12. 2013. Kajti 22. 6. 2014 obdolženec namreč zaradi poteka veljavnosti njegovega VD ni izpolnjeval pogojev za vožnjo v cestnem prometu, kot je povsem pravilno zaključilo prvostopno sodišče, četudi je program opravil, o čemer pa vsekakor ni seznanil upravni organ. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati naknadna sanacija in izpolnitev odložnega pogoja s predložitvijo dokazila o izpolnitvi le-tega upravnemu organu, ki je obdolženčevo VD podaljšal 1. 9. 2014, ko je obdolženec izpolnil ta pogoj. Pri tem pa sočasni potek postopka odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti VD, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem Trbovlje (opr. št. EPVD 109/2013) nikakor ne more biti odločujočega pomena za to prekrškovno zadevo, kot je pravilno razlogovalo že prvostopno sodišče, kajti postopek odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti VD je namreč sodni postopek, kjer sodišče odloča o storilčevem nadaljnjem upravičenju, da sploh še lahko (ob določenih pogojih) ostane aktivni voznik v cestnem prometu, medtem ko je postopek podaljšanja veljavnosti VD, kot listine izključno upravna zadeva, v kateri mora voznik v primeru, če mu je izdano VD z omejitvijo, v predpisanem roku izpolniti vse naložene pogoje in o tem obvestiti (priložiti dokazilo) upravnemu organu. Po povedanem torej tudi vse pritožbene navedbe v smeri obdolženčeve pravne in dejanske zmote, ki v tem delu grajajo zaključke nižjega sodišča o zavrnitvi takega obdolženčevega zagovora in posledično tudi glede obdolženčeve krivde v tem delu ne vzdržijo. Nižje sodišče je tudi v tem delu namreč navedlo po oceni pritožbenega sodišča prepričljive razloge, zlasti, da je obdolženec, ki je pred tem opravil potreben preizkus znanja iz cestnoprometne zakonodaje, bil premalo skrben v zvezi s podaljšanjem veljavnosti svojega VD (kljub sklepu OJ Trbovlje, opr. št. EPVD 109/2013). Predhodna policijska kontrola obdolženca v cestnem prometu pred obravnavanim dogodkom, ki naj bi celo potrdila obdolženčevo razumevanje o tem, da mu veljavnost njegovega VD ni nikoli potekla, pa je za ta postopek nerelevantna, zato prvostopno sodišče v tej smeri tudi ni bilo dolžno izvajati dodatnih dokazov. Po povedanem torej pritožbeni očitek o kršitvi postopkovnih določb in napačni uporabi materialnega prava glede prekrška pod točko I/1), kot tudi glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljen.

8. Pritožba graja tudi zaključek prvostopnega sodišča glede obdolžencu očitanega prekrška pod točko I/2) izreka izpodbijane sodbe. V tem delu napada predvsem dokazno oceno nižjega sodišča, ki naj bi temeljila na neskladnih izpovedih zaslišanih policistov, medtem ko je na drugi strani sodišče po oceni pritožbe prelahkotno ovrglo pričanje M.I. iz razloga, ker sta bila z obdolžencem v preteklosti par. Take navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, so neutemeljene.

9. To, kar pritožba poimenuje neskladnost v izpovedih obeh policistov, ni neskladnost v njunih ključnih zaznavah ob samem ogledu kraja dogodka, ampak le njuno pojasnjevanje, kje sta se oba policista takrat nahajala in da je bil obdolženec kot voznik identificiran po policistu V. pred trgovino C., kjer je tudi parkiral svoje vozilo, na kraju samem pa je ostal sam oškodovanec E. Sicer pa sta oba zaslišana policista glede svojih zaznav v zvezi z ogledom kraja dogodka bila povsem skladna, tega pa niti pritožba ni problematizirala. Pri tem pa je dodati, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov nikakor ni gradilo le na izpovedih obeh policistov, temveč tudi na listinskih dokazih (zapisnik o ogledu kraja dogodka, skice, fotografije, podatki o poškodbah obeh udeleženih vozil), predvsem pa na izpovedi zaslišanega oškodovanca V. E. Zanesljivo je ugotovilo, da je bil obdolženec takrat, ko ga je kot voznika v cestnem prometu identificiral policist V., sam in se je nahajal v svojem vozilu pred trgovino C., nato pa sta se s policistom skupaj vrnila na sam kraj dogodka. Ob skici dogodka, poškodbah vozila in prepričljivi izpovedi oškodovanca E. je torej nižje sodišče imelo zanesljivo podlago za zaključek, da obdolženec kritičnega dne za oškodovancem E. v samem naselju C. po B. ni vozil na zadostni varnostni razdalji, saj je bila ta varnostna razdalja prekratka, zato je posledično trčil v oškodovančevo vozilo. Same poškodbe na levi strani oškodovančevega vozila ter zavorne sledi pa so potrdile (pa tudi sam zagovor obdolženca), da je obdolženec zaradi prekratke varnostne razdalje najprej skrenil levo, da bi preprečil trčenje, kar pa mu ni uspelo. Zaradi navedenega tudi povsem utemeljeno prvostopno sodišče ni sledilo izpovedi priče I. M., da je vozila tik za obdolženčevim vozilom in bila na kraju samem ob samem trčenju. Taka dokazna ocena njene izpovedi pa ni le posledica ocene, da je bila navedena priča v preteklosti obdolženčevo dekle, temveč logične in življenjsko sprejemljive dokazne ocene vseh ostalih, v tem postopku izvedenih dokazov (člen 133 ZP-1), ki so sodišče prepričali o nasprotnem, kar je trdil obdolženec, torej, da naj bi se voznik E. pred njim razvrstil najprej na levi vozni pas, kar naj bi nakazal z levo smerno utripalko, nato pa je začel menjavati vozni pas in vključil desni smernik in zavil desno, zaradi česar naj bi prišlo do trčenja.

10. Pritožba v okviru istega pritožbenega razloga navaja, da sodišče ne more ocenjevati verodostojnosti obdolženčevega zagovora na podlagi tehničnih znanj cestnoprometne stroke, katerega nima. Take ugotovitve bi namreč lahko temeljile le na izvedenskem mnenju, ki pa ni bilo odrejeno, brez tega pa sodišče ne more presojati načina vožnje obeh udeležencev v cestnem prometu, na ta način pa je kršilo tudi postopkovna pravila, ki vplivajo na zakonitost odločbe, zaradi česar je tudi iz tega razloga po oceni pritožbe bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi taki pritožbeni očitki nimajo osnove v izvedenem dokaznem postopku pred prvostopnim sodiščem. Sodišče je namreč svoje zaključke o tem, kako je potekala vožnja v kritičnem času s strani oškodovanca in obdolženca logično in razumno pojasnilo ob natančni analizi materialnih sledi, ki so bile najdene na kraju samem in na podlagi temeljite ocene obdolženčevega zagovora in izpovedi vseh zaslišanih prič. Spisovno gradivo pa ne izkazuje, da je obramba kadarkoli do konca postopka pred prvostopnim sodiščem zaradi razjasnitve tehničnih vprašanj, ki naj bi ostala odprta, predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke, pri čemer pa tudi v samih pritožbenih navedbah ne konkretizira, v čem je neprepričljivost zaključkov prvostopnega sodišča zaradi domnevno pomanjkljivega tehničnega razumevanja manevra vožnje obeh udeležencev v cestnem prometu, zato je v tem delu pritožbeni očitek, ki je neutemeljen, tudi nekonkretiziran.

11. Sodišče prve stopnje je za oba očitana prekrška obdolžencu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZVoz ter ZPrCp, za vsak prekršek posebej je obdolžencu določilo tudi ustrezno sankcijo, kar je posebej tudi obrazložilo (zlasti glede izreka opomina glede prekrška pod točko I/1) (ob upoštevanju določbe člena 21 ZP-1). Tako določene in izrečeno enotno sankcijo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in tudi ob upoštevanju določbe člena 165 ZP-1 in ugotovilo, da poseg vanjo ni potreben, pritožba pa sankcije po višini tudi ni problematizirala.

12. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (člen 159 ZP-1).

13. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati pritožbene stroške (sodno takso). Le-ta je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej količnik 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 (10 % od izrečene globe) 200,00 EUR in upoštevanje tar. št. 8112, torej skupaj 105,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo obdolženec pozvan po prvostopnem sodišču v roku 15 dni od vročitve te sodbe.