Jedro

V primerih, ko je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje, s katero je bil na podlagi predloženih dokazov priznan status žrtve vojnega nasilja, in odločila, da za priznanje statusa ni podlage, ima stranka prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke s sprožitvijo upravnega spora; bistvena kršitev določb postopka upravnega spora je podana, če se sodišče ni opredelilo do vseh pravno pomembnih tožbenih navedb in s tožbo predloženih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 30/99-6 z dne 9.5.2000, in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.1.1999. S to odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 8.10.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanke za obdobje od 1.1.1943 do 10.5.1945 in pravice iz tega statusa ter odločila, da se tožnici tak status žrtve vojnega nasilja ne prizna.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Po 1. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojni agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogojih iz 1. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo, ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali bila nasilno odvzeta staršem.

Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bilo očetu tožnice obdobje od 1.1.1943 do 10.5.1945 priznano kot obdobje prisilnega dela in kot posebna doba všteto v pokojninsko dobo. Nesporno je tudi, da je družina odšla z njim v Avstrijo, kjer so ostali do konca vojne. Vendar pa ni mogoče pritrditi tožnici, da je prisilni ukrep okupatorja, ki je bil izveden nad očetom, grozil tudi njej in ostalim članom družine. Dejstvo, da je šlo za izgon celotne družine, sta sicer potrdili priči B.C. (tožničin brat) in A.C. (tožničin oče), vendar na podlagi teh dokazov še ni mogoče sklepati, da je tožnica skupaj z materjo in bratom odšla v Avstrijo, da se je izognila nasilju v smislu določb ZZVN. Tožnica se v tožbi sicer sklicuje na to, da naj bi bilo vse zabeleženo v Arhivu Republike Slovenije ali kakšnih drugih pričevanjih, vendar teh dokazov ni predložila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je zahtevala. Leta 1943 je bila še mladoletna in ni imela izbire, da bi odločila, kam bo odšla. Okupator je nad njeno družino izvajal nasilna dejanja in nasilne ukrepe. Njena družina je bila najprej deložirana na K. pri P. Očeta je dne 12.11.1942 aretiral Gestapo in ga zaprl. Bil je sicer izpuščen zaradi pomanjkanja dokazov, vendar se je moral po izpustitvi dnevno javljati na Gestapo, dne 1.1.1943 pa so ga z družino prisilno izselili v Avstrijo na prisilno delo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo sledilo toženi stranki, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in odločila, da tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker tožnica ni dokazala, da bi bil materin odhod z otroci posledica nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa v smislu določb ZZVN, niti da bi bila žrtev vojnega nasilja, ki so jo nemške okupacijske sile izgnale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na oceno predloženega dokaza, odločbe SPIZ C. z dne 7.6.1973 o priznanju posebne dobe tožničinemu očetu, in na izpovedbe prič A.C., B.C. in A.Z. Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo na podlagi predloženih dokazov ugotovljeno, da tožnici gre status žrtve vojnega nasilja, je imela tožnica prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke s sprožitvijo upravnega spora, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih tožbenih navedb in s tožbo predloženih dokazov. V tožbi je tožnica navajala, da je bil njen oče med organizatorji in aktivnimi delavci OF, da je bila v letu 1942 vsa družina deložirana na K. pri P., kjer je Gestapo preganjal njenega očeta in ga aretiral, po izpustitvi iz zapora pa se je moral dnevno javljati Gestapu in da je mati z otroci morala oditi, ker bi jo v primeru, če bi se razkrilo, da je bil njen mož oziroma tožničin oče predsednik odbora OF na P., poslali v koncentracijsko taborišče, ali pa bi bila ustreljena kot talka. Tožbi je predložila tudi dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 9.3.1999, dopis Zgodovinskega arhiva P. z dne 31.3.1999, kateremu je priložena listina o prijavi vojne škode iz leta 1945 in dopis Muzeja Narodne osvoboditve z dne 15.4.1999. Ker se sodišče prve stopnje do navedenih tožbenih navedb in predloženih dokazov ni opredelilo, pa bi se moralo, saj je od njih odvisna ugotovitev, ali je bilo nad tožnico izvajanjo vojno nasilje ali prisilni ukrep okupatorja, kar bi utemeljevalo njen položaj žrtve vojnega nasilja, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo na podlagi 74. člena ZUS in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.