Jedro

Posledica zavrnitve ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je, da plačilni nalog ostane v veljavi. V obravnavani zadevi pa plačilnih nalogov, zoper katera je toženec vložil ugovora, ni več, saj jih je prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo o obeh ugovorih razveljavilo. Prvostopenjsko sodišče je torej že samo naredilo prav to, kar je toženec zahteval s svojima ugovoroma. To pa pomeni, da za ugovora ni imel pravnega interesa, saj z njima ne bi mogel doseči zanj ugodnejših odločitev. Ugovor zoper katerega taksni zavezanec nima pravnega interesa, je nedovoljen, zato bi ga moralo prvostopenjsko sodišče zavreči (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).

Spremembe odločitve iz zavrnitve ugovora v njegovo zavrženje ni mogoče šteti za strankin uspeh v postopku, zato toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa spremenita tako, da se zavržeta ugovora zoper plačilna naloga P 59/2018 z dne 20. 3. 2019 in P 59/2018 z dne 26. 3. 2019. II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma zavrnilo toženčeva ugovora zoper plačilna naloga P 59/2018 z dne 26. 3. 2019 in 20. 3. 2019. 2. Toženec je zoper sklepa vložil pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se, da ugovora zoper plačilna naloga nista bila utemeljena. V obeh je namreč zapisano, da se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da je umaknil pritožbo, če v danem roku sodne takse po nalogu ne bo plačal. Če bi bilo v plačilnih nalogih izrecno zapisano, kar navaja prvostopenjsko sodišče v izpodbijanih sklepih, in sicer da začasni zastopnik ni dolžan plačati taksne obveznosti za tistega, ki ga zastopa in da se v takšnem primeru taksa izterja iz premoženja zastopanega (prvi in drugi odstavek 4. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1), ne bi vlagal ugovorov. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo navedene določbe ZST-1. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka, in sicer iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in listinami, ki so bile vzete kot podlaga za zmotno dokazno oceno, ki jo izpostavlja pritožba.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec 19. 3. 2019 vložil pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 11. 2. 2019, s katero je odločilo o glavni stvari, 25. 3. 2019 pa še pritožbo zoper dopolnilni sklep z dne 8. 3. 2019, s katerim je prvostopenjsko sodišče odločilo še o povrnitvi stroškov postopka. S plačilnim nalogom P 59/2018 z dne 20. 3. 2019 je prvostopenjsko sodišče pozvalo toženca, da plača takso za pritožbo zoper sodbo v znesku 78,00 EUR, s plačilnim nalogom P 59/2018 z dne 26. 3. 2019 pa sodno takso za pritožbo zoper dopolnilni sklep o stroških v znesku 31,20 EUR. S sklepoma z dne 9. 4. 2019 je navedena plačilna naloga razveljavilo zaradi napačne odmere višine sodne takse. Istega dne, kot je bil sprejet sklep o razveljavitvi obeh plačilnih nalogov, je toženec zoper njiju vložil ugovora. Iz ugovorov izhaja stališče, da plačilna naloga ne bi smela biti poslana toženčevemu začasnemu zastopniku, ampak bi morala biti taksa plačana iz založenega predujma tožeče stranke. Kot je bilo navedeno, je sodišče prve stopnje o obeh ugovorih odločalo in ju z izpodbijanima sklepoma zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče v obeh izpodbijanih sklepih pravilno poudarja, da toženec v ugovorih ne uveljavlja zakonsko določenih razlogov.1 Pravilno mu je tudi pojasnilo, da mu je bil plačilni nalog vročen kot toženčevemu začasnemu zastopniku, ne pa taksnemu zavezancu in ga opozorilo na določbo tretjega odstavka 4. člena ZST-1, po katerem plačilo sodne takse ni procesna predpostavka za opravo dejanja sodišča, ampak da sodišče vpiše neplačano takso v seznam taks in ravna po določbah o izterjavi neplačane takse.

5. Vendar pa sama odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna. Posledica zavrnitve ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je, da plačilni nalog ostane v veljavi. V obravnavani zadevi pa plačilnih nalogov, zoper katera je toženec vložil ugovora, ni več, saj jih je prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo o obeh ugovorih razveljavilo. Prvostopenjsko sodišče je torej že samo naredilo prav to, kar je toženec zahteval s svojima ugovoroma. To pa pomeni, da za ugovora ni imel pravnega interesa, saj z njima ne bi mogel doseči zanj ugodnejših odločitev. Ugovor zoper katerega taksni zavezanec nima pravnega interesa, je nedovoljen, zato bi ga moralo prvostopenjsko sodišče zavreči (tretji odstavek 34.a člena ZST-1). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani odločitvi spremenilo tako, da je toženčeva ugovora zoper plačilna naloga kot nedovoljena zavrglo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Spremembe odločitve iz zavrnitve ugovora v njegovo zavrženje ni mogoče šteti za strankin uspeh v postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Iz 34.a člena ZST-1 izhaja, da je zoper plačilni nalog, s katerim se taksnemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo.