Jedro

Glede na navedbe tožeče stranke naj bi se torej tožnica s kupoprodajno pogodbo zavezala za prenos samo dela parcele in ne cele, kar bi pomenilo, da za del parcele (v naravi pot) kupoprodajna pogodba sploh ni bila sklenjena. Ob takih dejanskih navedbah pa tožeča stranka nima zahtevka na ugotovitev, da je lastnica nepremičnine, saj je ugotovitveni zahtevek možen samo pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za dovolitev geodetske odmere in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in glede stroškov ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (glede ugotovitvenega zahtevka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v A. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica parc.št. 48/6 v izmeri 41 m2 in da mora (namesto toženke) J. P. dopustiti odmero te parcele in izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na njej na tožnico. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala, da bi pridobila v last parc.št. 48/6, saj pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni bila veljavno sklenjena.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče napačno razumelo njene navedbe, saj ni zatrjevala pridobitve lastninske pravice, ampak le, da je lastnica sporne nepremičnine, ker ta ni bila predmet kupoprodajne pogodbe med njo in pravnim prednikom toženke. To dejstvo je dokazovala s pooblastilom pravnega prednika toženke in v zvezi s tem pooblastilom z zaslišanjem prič I. N., B. K. in M. Ž.. Z oceno teh dokazov se sodišče sploh ni ukvarjalo, ampak je le ugotovilo, da podpisa pooblastila ni potrdila tožena stranka, čeprav to dejstvo ni odvisno od potrditve tožene stranke. Sodišče pa je napačno ocenilo dokaze tudi v zvezi s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, saj je pravni prednik toženke na tej pogodbi napravil odtis svojega prsta. Ne glede na ugotovitev sodišča, da te pogodbe ni mogoče upoštevati, bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Na podlagi povedanega tožnica predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilna je odločitev prvostopnega sodišča, da je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice neutemeljen. Pritožba ima sicer prav, da je prvostopno sodišče napačno razumelo njene navedbe in da ni zatrjevala pridobitve lastninske pravice, ampak je zatrjevala, da je ves čas lastnica sporne nepremičnine, ker ta nepremičnina ni bila nikoli predmet kupoprodajne pogodbe. Vseeno pa je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev lastninske pravice pravilna. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnica in pravni prednik toženke, I. M., v letu 1957 sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere se je na parc.št. 45/2 k.o. L. (ki naj bi po parcelaciji dobila parc.št. 48/5 in 48/6) v zemljiški knjigi vpisala lastninska pravica za I. M.. Glede na navedbe tožeče stranke naj bi se torej tožnica s kupoprodajno pogodbo zavezala za prenos samo dela parcele in ne cele, kar bi pomenilo, da za del parcele (v naravi pot) kupoprodajna pogodba sploh ni bila sklenjena. Ob takih dejanskih navedbah pa tožeča stranka nima zahtevka na ugotovitev, da je lastnica nepremičnine, saj je ugotovitveni zahtevek možen samo pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona. Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico, je njen zahtevek v prvem delu nesklepčen (kar je smiselno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, ki pa se je brez potrebe ukvarjalo s pridobitvijo lastninske pravice) in je v tem delu treba pritožbo zavrniti. Pritožbeno sodišče je sodbo v delu, v katerem je zavrnjen ugotovitveni zahtevek, preverilo še z vidika kršitev, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku paziti po uradni dolžnosti. Ker takih kršitev ni našlo, je sodbo v tem delu potrdilo.

Pritožba pa je utemeljena glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za dovolitev odmere in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnica je ves čas zatrjevala, da do prenosa spornega dela parcele s kupoprodajno pogodbo v letu 1957 sploh ni prišlo. Na podlagi takih navedb bi lahko bil utemeljen zahtevek za dovolitev odmere in nato izstavitev ustrezne listine, saj neposredna izbrisna tožba ni možna, ker del nepremičnine pred parcelacijo ne more biti samostojni predmet stvarnih pravic. Prvostopno sodišče se je postavilo na napačno materialnopravno stališče, ko se je ukvarjalo z vprašanjem, ali sta stranki sklenili kakšen (zavezovalni) pravni posel, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko zahtevala izstavitev listine (razpolagalni pravni posel). Takega posla tožeča stranka niti ne zatrjuje. Zato vprašanje veljavnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni odločilno, tožeča stranka je s to pogodbo samo dokazovala svoje trditve, da pot ni bila predmet kupoprodajne pogodbe v letu 1957. Prav tako je bilo nepotrebno nadaljnje razlogovanje prvostopnega sodišča o tem, ali je tožnica po sklenitvi pogodbe v letu 1957 na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Odločilno je samo vprašanje, kaj je bilo predmet kupoprodajne pogodbe v letu 1957. O tem pa sodba nima razlogov. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega stališča prvostopnega sodišča dejansko stanje ostalo neraziskano, je bilo treba sodbo v dajatvenem razveljaviti in vrniti v novo odločanje (355. člen Zakon o pravdnem postopku - ZPP). Če bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da sporna parcela dejansko ni bila predmet kupoprodajne pogodbe, pa pritožbeno sodišče že zdaj opozarja, da je tožena stranka ugovarjala, da je njen pravni prednik sporne nepremičnine vsa leta uporabljal kot dobroverni lastniški posestnik. Tudi o tem izpodbijana sodba nima razlogov. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče tako ugotoviti, kaj je bilo predmet kupoprodajne pogodbe v letu 1957 (pri čemer je dokazno breme za trditve, da sporna parcela ni bila predmet pogodbe, na tožeči stranki). Če se bo izkazalo, da sporna nepremičnina ni bila predmet pogodbe, pa bo moralo prvostopno sodišče ugotavljati, ali je tožena stranka nepremičnino priposestvovala (dokazno breme za te trditve je na toženi stranki).

Ker je razveljavilo odločitev o dajatvenem zahtevku, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 165. člena ZPP.