Jedro

Po določbi 154. člena ZPP je stranski intervenient lahko subjekt stroškovnega zahtevka, vendar je v njem lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I, razen v delu, v katerem ni ugotovljena terjatev za nadaljnjih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.6.2012, v točki II, v točki III, razen v delu, v katerem je v presežku, za še zahtevanih 5.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2012 do plačila tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnjen, ter v točki VI, v delu, ki se nanaša na obveznost prve tožene stranke (nerazdelno z drugo toženo stranko) povrniti pravdne stroške tožeči stranki, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se razveljavi točka VI sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obveznost stranskega intervenienta (nerazdelno s toženima strankama) povrniti pravdne stroške tožeči stranki.

III. Odločitev o pritožbenih stroških prve tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: I. ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini 73.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.300,00 EUR od dne 1. 9. 2009 do plačila, od zneska 32.850,00 EUR od dne 10. 9. 2009 do plačila in od zneska 32.850,00 EUR od dne 11. 9. 2009 do plačila, ne pa tudi terjatev za nadaljnjih 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 6. 2012; II. ugotovi se, da ne obstaja terjatev prvo tožene stranke do tožeče stranke v višini 20.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega obroka 280,00 EUR, ki je zapadel v plačilo vsakega 1. dne v mescu za tekoči mesec; III. prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 73.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 7.300,00 EUR od dne 1. 9. 2009 do plačila, od zneska 32.850,00 EUR od dne 10. 9. 2009 do plačila in od zneska 32.850,00 EUR od dne 11. 9. 2009 do plačila. V presežku za še zahtevanih 5.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2012 do plačila, se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne; IV. primarni tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ki se glasi: „Drugo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni nerazdelno (skupaj s prvo toženo stranko) plačati tožeči stranki znesek v višini 78.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.300,00 EUR od dne 1.9.2009 do plačila, od zneska 32.850,00 EUR od dne 10.9.2009 do plačila, od zneska 32.850,00 EUR od dne 11.9.2009 do plačila in od zneska 5.000,00 EUR od dne 6.6.2012 do plačila in ji povrniti pravdne stroške." kot neutemeljen zavrnilo; V. podredni tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ki se glasi: „Drugo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni nerazdelno (skupaj s prvo toženo stranko) plačati tožeči stranki odškodnino v višini 78.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 6. 2012 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške." kot neutemeljen zavrnilo; ter VI. odločilo, da so toženi stranki in stranski intervenient dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 4.693,52 EUR pravdnih stroškov roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se je pritožil stranski intervenient. Sodbo izpodbija iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi stroškov stranskemu intervenientu, saj je le pomočnik glavne stranke, ni sospornik in tudi ne stranka. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v naložitvi glede plačila pravdnih stroškov razveljavi.

3. Pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo je vložila tudi prva tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem delu, oziroma v točki I. izreka v delu, v katerem je sodišče razsodilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do prve tožene stranke v višini 73.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v točki II. odločitev, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev prvotožene stranke do tožeče stranke v višini 20.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter dajatve v delu zahtevka, to je v točki III. izreka, ter v odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da v zvezi z zatrjevanimi javnopravnimi omejitvami na stanovanju, ki je bilo predmet prodajne pogodbe, sklenjene med tožnico in prvo toženo stranko, sodišče svojo odločitev gradi na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca urbanistične in okoljevarstvene stroke A.P. ter izpovedbi priče B.K. Prva tožena stranka poudarja, da je sodišče v dokazni sklep sicer povzelo vse predlagana dokaze pravdnih strank, vendar se v razlogih sodbe do njih ni opredelilo, s tem pa je tožencema onemogočilo, da bi lahko učinkovito izrabila pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna sodba je tako pomanjkljiva, da jo obremenjuje bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mnenje izvedenca povzema tako, da posamezne ugotovitve iztrga iz konteksta ter samo ustvarja zaključke, kot na primer »več stanovanjski objekti torej niso dopustni...« (stran 11 sodbe). Takšen zaključek je sodišče očitno naredilo iz navedb izvedenca: »izvedenec nadalje opozarja na številne omejitve v prostoru, ki bi v dolgotrajnejšem postopku močno otežile legalizacijo te stavbe, oziroma, ker je v nastajanju nov občinski prostorski načrt Občine, verjetno ne bodo dovoljenih novi večstanovanjski objekti na območjih poplavne in erozijske nevarnosti, kamor sodi tudi parcela št. 1/1 k.o., ker pa je stavba že zgrajena, bodo šli nadaljnji postopki verjetno v smeri legalizacije.« Ne le, da sodišče na podlagi izvedenskega mnenja samo ustvarja zaključke glede možnosti gradnje, prva tožena stranka dodaja, da si tudi izvedenec prihaja v nasprotje, ko v nadaljevanju zaključuje, da bo tekel postopek legalizacije stavbe. Iz izpovedbe priče B. K., zaposlenega pri Upravni enoti (UE), je sodišče v razlogih sodbe povzelo del izpovedbe, ko priča navaja, da objekt, v katerem se nahaja sporno stanovanje, ni imel gradbenega in uporabnega dovoljenja ter da takšno dovoljenje še tudi danes ni pridobljeno, je pa v teku postopek, ki ga vodi prva tožena stranka za legalizacijo objekta. Te razloge sodbe je sodišče navedlo, da je lahko v nadaljevanju sodbe prepisalo stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu II Ips 161/2015 z dne 23. 11. 2015, pri čemer se na to sodbo ne sklicuje. Prva tožena stranka meni, da je dejansko stanje v predmetni zadevi drugačno, saj bo ustrezno gradbeno dovoljenje in s tem uporabno dovoljenje mogoče pridobiti oziroma bi to verjetno že bilo izdano v upravnem postopku, če ne bi prav tožeča stranka slednje onemogočila in je prva tožena stranka njeno soglasje morala pridobiti v nepravdnem postopku. Sodišče bi moralo dejansko stanje presojati upoštevaje konkretne okoliščine primera. Tako se sodišče niti ni opredelilo do drugih izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe priče E.B., lastnika in zaposlenega v družbi K. d. o. o,., ki za prvo toženo stranko opravlja storitev pridobitve uporabnega dovoljenja za sporni objekt. Prav tako ni ocenilo izpovedb priče D.K. in zakonitega zastopnika prve tožene stranke, ki sta verodostojno izpovedala, da jima sedaj očitane javnopravne omejitve na spornem stanovanju niso bile znane. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče E. B., da je prva tožena stranka v postopku pridobitve spremembe gradbenega dovoljenja pri UE predložila dokazilo, da je bil osnovni objekt zgrajen že pred letom 1967 ter da je po klasifikaciji predstavljal večstanovanjski objekt. V zvezi z navedenim je prva tožena stranka predložila v upravnem postopku izjavo prvotnega lastnika objekta. Leto 1967 je priča izpostavila, ker Zakon o graditvi objektov določa, da je navedeno leto mejno leto. Za vse objekte, starejše od tega leta, se po zakonu postavi fikcija, da so po klasifikaciji že pred tem bili klasificirani tako, kot na mejno leto, torej se stanje objekta na to leto šteje kot zatečeno stanje, ne glede na to, kaj se je dogajalo. Po mnenju navedene priče, ki se ukvarja izključno z gradbenim inženiringom in za prvo toženo stranko izvaja storitev pridobitve uporabnega dovoljenja, gre zaključiti, da glede na ugotovitve o stanju objekta na leto 1967, sprememba prostorskega plana ni potrebna, saj je v letu 1967 objekt po gradbeni klasifikaciji že bil večstanovanjski objekt. Sodišče bi se do izpovedbe navedene priče moralo opredeliti, ker so ugotovitve priče glede morebitne spremembe prostorskega plana v nasprotju z mnenjem izvedenca in izpovedbo priče K.. Prav tako je priča B. izpovedala, da je edini razlog, zaradi katerega prva tožena stranka ni uspela pridobiti spremembe gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega bi se opravil tehnični pregled in bi se izdalo uporabno dovoljenje, v ravnanju tožnice, ko ni podala soglasja kot etažna lastnica v večstanovanjski zgradbi, v upravnem postopku pred UE za spremembo gradbenega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče nadalje v razlogih navaja, da je obvestilo o napaki oziroma o izpolnitvi obveznosti, do prodajalca lahko ustno in da je tožnica že s tem, ko se je oglasila pri prvi toženi stranki in ga pozvala na predložitev uporabnega dovoljenja oziroma gradbenega dovoljenja, dala možnost oziroma rok za izpolnitev pogodbe. Ker po zaključku sodišča do izpolnitve pogodbe ni prišlo, je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe oziroma je bila ta razvezana po samem zakonu. O slednjih pravno relevantnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov. Prvostopenjsko sodišče se namreč v zvezi z navedenim sklicuje le na pravno normo ter na določila prvega odstavka 470. člena oziroma 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ. Tožeča stranka je povsem neutemeljeno odstopila od pogodbe, saj ni bila izpolnjena posebna dodatna predpostavka po prvem odstavku 470. člena OZ, in sicer da je toženi stranki kot prodajalcu pred uresničitvijo te pravice dala primeren dodatni rok za pravilno izpolnitev. Prva tožena stranka ne sprejema razlage sodišča, da je tožnica, s tem ko se je osebno oglasila pri njej pri njej in jo pozvala k predložitvi uporabnega oziroma gradbenega dovoljenja, dala »dodaten« ter »primeren« rok, saj gre pri tem vprašanju za pravni standard, ki mu mora sodišče dati pravo vsebino glede na okoliščine primera. Presoja o primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin, zlasti tudi od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravilno izpolnitev ter pripravljenost tožnika, da svojo obveznost pravilno izpolni. Prva tožena stranka, ki ni vedela za javno pravno omejitev na spornem stanovanju (člen 494. OZ), oziroma ji te tudi niso bile znane, je takoj po obvestilu kupca-tožnice pri družbi K. d.o.o. pričela s postopkom pridobitve gradbenega dovoljenja, vendar je bila ravno tožnica tista, ki kot etažna lastnica ni podala soglasja za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma uvedbo upravnega postopka. Slednje je tudi razlog, da je UE zavrnila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma spremembo gradbenega dovoljenja, ter razlog, da je bila tožeča stranka primorana v nepravdnem postopku zahtevati od tožeče stranke, da sodišče odloči glede nadomestitve soglasja etažnega lastnika za upravljanje skupnih delov nepremičnine. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je ugodilo zahtevku ter odločilo o izdaji soglasja etažne lastnice, vendar je zadeva v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v Celju. Torej je bila ravno tožnica tista, ki je preprečila pravilno izpolnitev ter pripravljenost prve tožene stranke, da svojo obveznost izpolni. Prav tako sodba nima razlogov, kot jih določa čl. 494 OZ, ki jih je potrebno poiskati in ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej. Sicer pa sodba glede navedenega primernega ter dodanega roka nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka. Prav tako sodba nima razlogov v smislu uporabe določil 2. odstavka 470. člena OZ, in je sklicevanje na določilo člena 471. OZ, da je pogodba razvezana po samem zakonu, ne le neobrazloženo, temveč tudi v celoti neutemeljeno. Sodba tudi nima razlogov v zvezi z določili člena 490. OZ, ki določa dodatno predpostavko za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe oziroma do sorazmernega znižanja kupnine, ob pogoju, da kupec prodajalcu da prej primeren dodaten rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake. Prva tožena stranka sodišču očita, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek zoper drugo toženo stranko in v zvezi s tem napačno uporabilo materialnopravna določila čl. 111 OZ. Sodišču pa očita tudi to, da je neutemeljeno v celoti zavrnilo pobotni zahtevek prve tožene stranke iz naslova uporabnine predmetnega stanovanja od 1. 9. 2009 do 20. 8. 2015. Navaja, da v primeru, ko prva tožena stranka ne zahteva varstva na podlagi lastninske pravice oziroma ga ne izvaja iz nje, zahtevka za plačilo uporabnine ni mogoče graditi na stvarnopravnih, temveč na obligacijskih predpisih, ki bi jih sodišče moralo uporabiti in šteti, da je bila tožnica, s tem ko je bivala v stanovanju, za katerega zahteva vrnitev kupnine in obresti (sodišče pa je njenemu zahtevku ugodilo), neupravičeno obogatena. V obravnavanem primeru bi torej tožnica prejela vrnjeno celotno kupnino z obrestmi, sočasno pa bi brezplačno bivala v stanovanju od leta 2009. Prva tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke po določbah 198. člena OZ. Tako bi prvostopenjsko sodišče moralo ob ugotovitvi, da obstaja terjatev prve tožene stranke do tožeče stranke v zahtevani višini, pobotati terjatev tožeče stranke. Zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, podrejeno razveljavi in vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi stranskega intervenienta

6. Stranski intervenient v pritožbi pravilno navaja, da je v predmetni zadevi v pravdi deloval poleg glavne stranke, to je druge tožene stranke, in da ga na plačilo pravdnih stroškov ni mogoče obsoditi. Po določbi 154. člena ZPP je stranski intervenient lahko subjekt stroškovnega zahtevka, vendar je v njem lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient dolžan tožeči stranki (nerazdelno s toženima strankama) povrniti pravdne stroške, ni pravilna, saj zanjo ni podlage v zakonu, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

O pritožbi prve tožene stranke

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je materialnopravno izhodišče za odločanje v konkretni pravdni zadevi v določilih 488. (pravne napake), 490. (sankcija za pravne napake) in 494. člena OZ (omejitve javnopravne narave). V slednjem je določeno, da prodajalec odgovarja za posebne omejitve javnopravne narave, ki kupcu niso bile znane, če je on vedel zanje ali če je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil. 8. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da 9. 9. 2009, ko je prva tožena stranka prodala tožeči stranki stanovanje v objektu na naslovu M., L., ta objekt, zgrajen na nepremičnini parc. št. 1/1 k.o., ni imel gradbenega in uporabnega dovoljenja. Ni sporno niti, da do dneva sojenja na prvi stopnji dovoljenji še nista bili pridobljeni in da je v teku postopek za legalizacijo objekta, ki ga vodi prva tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča, da sporno stanovanje zaradi tega, ker zanj ob prodaji gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče pridobiti, ni imelo pravnih lastnosti, ki se za stanovanja običajno pričakujejo v pravnem prometu, oziroma zaključka, da je prodana nepremičnina imela pravno napako.

9. Glede na zgoraj povzeto vsebino 494. člena OZ so pravnoodločilna dejstva, ali so bile posebne omejitve javnopravne narave kupcu znane, in ali je prva tožena stranka kot prodajalec vedela zanje, oziroma ali je vedela, da jih je mogoče pričakovati, pa jih tožeči stranki ni sporočila. Prva tožena stranka je v pravdi trdila, sodišče pa je v obrazložitvi to tudi povzelo, da ni vedela, da je predmetna nepremičnina imela pravne napake oziroma t.i. omejitve javnopravne narave, in za te trditve tudi predlagala dokaze. Kot utemeljeno navaja prva tožena stranka v pritožbi, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do izpovedbe priče E. B. niti do izpovedbe priče D.K., saj je zgolj navedlo, da je ugotovilo, da je prva tožena stranka kot prodajalec vedela za to pomanjkljivost (prvi odstavek na strani 13), pri tem pa ni obrazložilo, kateri dokazi so bili podlaga taki ugotovitvi. Tak zaključek ne more temeljiti na v sodbi pred tem povzetim izvedenskim mnenjem izvedenca urbanistične in okoljevarstvene stroke, in delno povzeto izpovedbo priče B.K., saj je na podlagi teh dokazov zgolj ugotovilo (kar sicer niti ni bilo sporno), da v času prodaje predmetnega stanovanja objekt ni imel gradbenega in uporabnega dovoljenja, ni pa se ugotavljalo „védenja“ prve tožene stranke o obstoju omejitev javnopravne narave. Prva tožena stranka je podala navedbe o tem, zakaj ni vedela, da je predmetna nepremičnina imela omejitve javnopravne narave. O teh trditvah, ki se torej nanašajo na pravnoodločilna dejstva iz 494. člena OZ, izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že zaradi tega je odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko napačna oziroma vsaj preuranjena.

10. Pritožbeno sodišče kljub že zgoraj podanemu razlogu za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu opozarja še na nadaljnje utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom sodišča, da je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe oziroma je bila ta razvezana po samem zakonu.

11. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je 25. 5. 2012, ko je izvedela za pravne napake, storjene pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe, odstopila od predmetne pogodbe, o čemer je toženi stranki obvestila z dopisom z dne 18. 6. 2012 in ju istočasno pozvala k vrnitvi kupnine skupaj z obrestmi. Prva tožena stranka je v vlogi 4. 6. 2013 opozorila na določbi prvega in drugega odstavka 490. člena OZ (sankcije za pravne napake)(1) in s sklicevanjem na drugi odstavek 470. člena OZ, katerega smiselno uporabo dopuščajo tudi pravni teoretiki tudi v zvezi s pravico kupca odstopiti od pogodbe zaradi pravnih napak(2), zavrnila kot zmotne trditve tožeče stranke, da je z enostransko izjavo volje, izraženo v dopisu z dne 18. 6. 2012, prenehalo obligacijskopravno razmerje – pogodba.

12. Po drugem odstavku 490. člena OZ lahko kupec uresniči pravico odstopiti od pogodbe, tudi če ne nastane položaj iz prvega odstavka 490. člena OZ, če zaradi pravice oziroma pravnega dejstva, ki ima značilnost pravne napake, ne more uresničiti interesa, zaradi katerega je sklenil pogodbo (namena pogodbe). Za uresničitev kupčeve odstopne pravice po drugem odstavku 490. člena OZ mora biti izpolnjena posebna (dodatna) predpostavka: kupec mora pred uresničitvijo te pravice prodajalcu dati primeren (dodatni) rok za pravilno izpolnitev, torej za odpravo napake oziroma izročitev druge stvari brez napake. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 470.člena OZ pa lahko kupec od pogodbe odstopi, ne da bi prodajalcu dal primeren rok za izpolnitev: (-) če je očitno, da prodajalec tudi v dodatnem roku ne bo odpravil napake oziroma izročil stvari brez napake, ali (-) če je rok za izpolnitev prodajalčeve obveznosti fiksen (bistvena sestavina pogodbe) in kupec zaradi pravnih napak odkloni prevzem (nepravilne) izpolnitve prodajalčeve obveznosti (glej opombo 2).

13. Glede na zgoraj obrazložene pogoje za odstop od pogodbe, je napačen zaključek sodišča v prvem odstavku na strani 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnica, s tem ko se je osebno oglasila pri prvi toženi stranki ter jo pozvala na predložitev uporabnega oziroma gradbenega dovoljenja, prvi toženi stranki tudi dala možnost oziroma rok za izpolnitev obveznosti (pri tem sodišče prve stopnje navaja 1. odstavek 470. člena OZ), in posledično zmoten zaključek, da je zato, ker do izpolnitve ni prišlo, tožnica od pogodbe upravičeno odstopila (pri tem sodišče prve stopnje navaja 3. točko prvega odstavka 468. člena OZ) oziroma je bila pogodba razvezana po samem zakonu (pri tem sodišče navaja 471. člen OZ). Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, kakšen rok za izpolnitev pogodbe je tožnica prvi toženi stranki sploh dala, in na podlagi česa je ugotovilo, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo, zaradi česar tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da glede primernega in dodatnega roka sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tudi v tem delu je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično, ker ni razlogov o dodatnem roku, tudi sicer ni moč preveriti, ali je sodišče pravilno uporabilo 471. člen OZ, saj je pogodba razvezana po samem zakonu le v primeru, če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi. Prva tožena stranka pravilno opozarja, da gre pri »dodatnem« ter »primernem« roku za pravni standard, ki mu mora sodišče dati pravo vsebino glede na okoliščine primera. Presoja o primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin, zlasti tudi od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravilno izpolnitev ter pripravljenost tožnika, da svojo obveznost pravilno izpolni. Posledično je zmoten oziroma preuranjen tudi zaključek, da je tožeča stranka upravičena do povračilnega zahtevka. Ker je že zgoraj navedeno zadoščalo za ugoditev pritožbi, na ostale pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijano odločitvijo pritožbeno sodišče ni odgovarjalo. Ker prva tožena stranka ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zoper drugo toženo stranko, pa so nedopustne pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko.

14. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo utemeljeni pritožbi prve tožene stranke ugodilo in v izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V nadaljevanju postopka naj zato sodišče prve stopnje navedene kršitve odpravi v smeri zgoraj obrazloženega in ponovno odloči o utemeljenosti še spornih zahtevkov, odločitev pa jasno in popolno obrazloži. 15. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških prve tožene stranke je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvi odstavek 490. člena OZ določa, da je pogodba razvezana po samem zakonu, če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine. Drugi odstavek istega člena pa določa, da sme kupec, če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi, naj v primernem roku oprosti stvar pravice ali zahteve tretjega, odstopiti od pogodbe, če zaradi tega ni mogoče doseči njenega namena.

Op. št. (2): Glej N. Plavšak, komentar 490. člena v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004