Jedro

Vročanje pravnim osebam poteka na način, da se pisanje vroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Delavec v smislu 133. člena ZPP je lahko vsaka oseba, ki je po naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, v 1. in 3. odstavku izreka, obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 75363/2011 z dne 1. 6. 2011. 2. Zoper sodbo se je, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Prvostopenjsko sodišče s tem, ko je odločilo brez naroka za glavno obravnavo, ni kršilo določbe 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obravnavani spor je, skladno s 1. odstavkom 495. člena ZPP, spor majhne vrednosti. V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni izrecno zahtevala (2. odstavek 454. člena ZPP). Sodišče je v konkretni zadevi imelo dovolj podatkov za odločitev na podlagi pisnih dokazov, stranki pa naroka nista zahtevali. Izdaja sodbe brez razpisa naroka je tako pravilna in skladna s procesnimi predpisi.

6. Neutemeljene, pavšalne in neobrazložene so pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni prejela pripravljalne vloge tožnika. Tožena stranka je pravna oseba. Vročitve takšnim subjektom se opravljajo na naslovu, navedenem v registru (3. odstavek 139. člena ZPP). Iz vročilnice (v spisu, l. št. 26) izhaja, da je bila toženi stranki pripravljalna vloga s pozivom na odgovor vročena dne 5. 9. 2011, na naslovu V. 109. To je naslov, ki je v sodnem registru vpisan kot poslovni naslov toženca.

7. Po 1. odstavku 133. člena ZPP vročanje pravnim osebam poteka na način, da se pisanje vroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Po ustaljenih stališčih sodne prakse ni pomembno, kakšna dela opravlja delavec, ki pošiljko prevzame niti ali je v delovnem razmerju pri naslovniku. Delavec v smislu 133. člena ZPP je lahko vsaka oseba, ki je po naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru. Vročitev ne bi bila pravilna zgolj v primeru, če bi se dokazalo, da je šlo za naključnega obiskovalca ali stranko pravne osebe oziroma nekoga, ki se je nahajal v poslovnih prostorih s povsem drugim namenom (npr. zunanji serviser računalnikov) (1). V obravnavanem primeru se na vročilnici nahaja podpis "K...". Na njej ni opomb o imenu ali funkciji, ki jo ima ta oseba v toženi stranki. Vendar pa tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala, da ta oseba ni bila pooblaščena za prevzem pisanj oziroma, da ni bila v takem delovnem odnosu s toženo stranko, da bi bila upravičena (veljavno) sprejeti pisanje.

8. Iz vročilnice na listovni številki 26 torej izhaja, da je bila pošiljka vročena toženi stranki (naslovnik) na njenem poslovnem naslovu. Vročilnica je javna listina v smislu 1. odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje – domneva o pravilni vročitvi. Tožena stranka takšne domneve ni uspela izpodbiti.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Podobno tudi VS RS v sodbi VIII Ips 113/2006, VSL v sodbi II Cp 2688/2009, idr.