Jedro

Na zakonitost in dokončnost sklepa druge stopnje o prenehanju delovnega razmerja ne vpliva, če je ta sklep bil vročen samo delavcu, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa v.d. direktorja tožene stranke št. ..., z dne 18.9.1991 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 18.10.1991, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot presežnemu delavcu na podlagi programa razreševanja presežnih delavcev iz avgusta 1991, za katerega je ugotovilo, da ni nezakonit. Program je sprejel upravni odbor 13.9.1991. Tožnikovo delovno mesto je bilo ukinjeno. Ker je na njem delal sam, ni bilo potrebe uporabljati kriterijev za opredelitev odvečnih delavcev.

Sodišče je dalje ugotovilo, da s tem, ker je sklep upravnega odbora bil vročen samo tožniku, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, niso bile kršene njegove pravice, še zlasti, ker je dvom, če je pooblaščenec sploh predložil pooblastilo.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. S tem, da odločba upravnega odbora ni bila vročena tudi tožnikovemu pooblaščencu je bila storjena samo relativna bistvena kršitev pravil postopka, ki ni vplivala na pravice tožnika. V obravnavanem primeru gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja tožniku kot trajnemu presežku, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločalo le o zakonitosti izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji vztraja pri svojih sedanjih navedbah in navaja, da je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da predstavlja opustitev vročitve sklepa upravnega odbora tožene stranke pooblaščencu tožnika le relativno kršitev postopka. To sicer ni razlog za razveljavitev sklepa upravnega odbora, vendar pa nevročen sklep ne more učinkovati. Dalje navaja, da tožena stranka ni popolnoma izvršila odločbe Sodišča združenega dela Republike Slovenije, na podlagi katere je morala tožnika sprejeti nazaj na delo. Tožnik ni bil vrnjen na delo, saj ni opravil niti ene ure dela. Tožena stranka s tožnikom tudi ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ta konstitutivni element delovnega razmerja. Tožnik ni sklenil pogodbe o zaposlitvi niti s toženo stranko, niti s pravnim prednikom tožene stranke, to je z Delovno organizacijo, čeprav bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi morala skleniti na podlagi določbe 135. člena zakona o delovnih razmerjih, kar je sodišče v izpodbijani sodbi prezrlo. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon določa, da jo je dovoljeno vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato tudi preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa sodišče samo pazi, če ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče preizkuša samo tiste revizijske razloge, ki so navedeni v pravočasno vloženi reviziji, ne more pa upoštevati razlogov navedenih v drugih vlogah. Glede na to, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče pri svoji odločitvi vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje in ne more presojati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Tožnik v reviziji ne navaja, da bi bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere se lahko vloži revizija, zato je revizijsko sodišče lahko le ugotavljalo, ali je podana bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti, vendar take kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Predmet sodne presoje v tej zadevi je zakonitost sklepa v.d. direktorja tožene stranke z dne 18.9.1991 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 18.10.1991, na podlagi katerih je revidentu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Takšen je revidentov zahtevek, ki ga je postavil na glavni obravnavi 17.6.1994 (list 28). Nižji sodišči sta ugotovili, da sta ta dva sklepa zakonita, ker sta bila sprejeta v zakonitem postopku in na podlagi zakonitih razlogov. Razlogi, ki jih revident navaja v reviziji, in s katerimi izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, niso take narave, da bi se na podlagi njih lahko napravil drugačen zaključek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga glede na citirane zakonske določbe revizijsko sodišče mora upoštevati, bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, da vročitev spornega sklepa upravnega odbora samo revidentu, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, ni prizadela nobene revidentove pravice.

Revident zaradi tega ni bil prikrajšan za sodno varstvo ali kako drugo pravico. To dejstvo pa tudi ne vpliva na zakonitost spornih sklepov. Za ta spor tudi ni pomembno, če tožena stranka predhodne sodne odločbe ni v celoti izvršila, ker se zahtevek ne nanaša na izvršitev te sodne odločbe. Revizijsko sodišče samo pojasnjuje, da ima revident v primeru, če tožena stranka sodne odločbe ni v celoti prostovoljno izvršila, možnost predlagati sodno izvršbo pravnomočne sodne odločbe. Prav tako na zakonitost spornih sklepov ne vpliva, če pravdni stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi na podlagi 135. člena zakona o delovnih razmerjih, ker se je delovno razmerje nadaljevalo, čeprav pogodba o zaposlitvi na podlagi 135. člena ni bila sklenjena. Če revident ne bi imel sklenjenega delovnega razmerja, kot prikazuje v reviziji, potem tudi ne bi mogel zahtevati, da ga tožena stranka sprejme nazaj v delovno razmerje oziroma, da ga pozove nazaj na delo.

Ob obrazloženem je revizija neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena zakona o pravdnem postopku zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/01-I in 45/I/94).