Jedro

Zoper sodbo je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti takrat, ko je ni mogoče izpodbijati s pritožbo v nobenem njenem delu in je s sodbo o zadevi dokončno ter v celoti odločeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo z dne 17.11.2003 obd. B.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da mora v roku štirih mesecev plačati zakoniti zastopnici mladoletnega oškodovanca 78.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.000,00 SIT od 21.11.2000 do plačila, od zneska 12.000,00 SIT od 1.12.2000 do plačila, od zneska 12.000,00 SIT od 21.1.2001 do plačila, od zneska 12.000,00 SIT od 21.2.2001 do plačila, od zneska 12.000,00 SIT od 21.3.2001 do plačila in od zneska 12.000,00 SIT od 21.4.2001 do plačila. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan zakoniti zastopnici mladoletnega oškodovanca plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 78.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so zajeti v določenem posebnem pogoju. V skladu s 1. odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 9.6.2004 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o posebnem pogoju, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik D.P. iz K., je dne 27.8.2004 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče oprostilno sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. To določbo je mogoče razlagati tako, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le v primerih, v katerih je sodba kot celota postala formalno pravnomočna, ne pa v primerih, ko so postali materialno pravnomočni samo njeni posamezni deli. Zoper sodbo je torej mogoče to izredno pravno sredstvo vložiti takrat, ko je ni mogoče izpodbijati s pritožbo v nobenem njenem delu in je s sodbo o zadevi dokončno ter v celoti odločeno.

V tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani z napadeno sodbo in sklepom tudi odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o posebnem pogoju, o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V takem položaju navedeni zakonski pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnjen, saj izpodbijana sodba ni v celoti, temveč le delno formalno in materialno pravnomočna. Zoper takšno sodbo pa po zakonu (1. odstavek 420. člena ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.