Jedro

Ker gre za dokazni predlog toženca, ki je predlagan v smeri dokazovanja stroškov, ki bi zmanjševali toženčevo obveznost, torej v smeri višine nadomestila, ki ga tožnica kot katastrski dohodek dokazuje z listinami, je v tem primeru z njim mogoče ugotavljati, tudi samo višino nadomestila po tej metodi. Ni pa mogoče s tem dokaznim sredstvom ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni pravočasno zatrjevala. To v danem primeru velja tako za dejstva, ki utemeljujejo dobiček, ki bi ga tožnica dosegla, če bi s premoženjem sama gospodarila, kakor za dejstva, s katerimi toženec utemeljuje nadomestilo v obliki zakupnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 72.256,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 52.260,05 EUR tečejo od 25. 11. 2009 dalje, od zneska 19.996,66 EUR pa od 5. 2. 2010 dalje, ter zakonske zamudne obresti od zneska 59.254,85 EUR za čas od 24. 3. 2007 do vključno 3. 3. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je

sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo v stroškovnem delu, sicer pa je toženčevo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je merilo odmene iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) korist, ki bi jo upravičenec imel, če bi vrnjeno nepremičnino sam obdeloval oziroma uporabljal in upravljal. Glede na kronologijo trditev in ugovorov obeh strank o primernih merilih za ugotavljanje izgubljene koristi ocenjuje, da sta bili stranki enakovredno obravnavani, saj je v primeru obeh upoštevalo navedbe in dokazne predloge, podane po prvem naroku, s tem pa zagotovilo uporabo materialnopravno pravilnega merila, to pa je pričakovana korist upravičenca, ki bi jo dosegel po nekih povprečnih strokovnih merilih sam z uporabo in upravljanjem nepremičnin. Tožnici ni mogoče očitati, da je šele v teku pravde postavila dokazni predlog, da naj izvedenec, ki ga sama ni predlagala, oceni domnevno izgubo koristi na osnovi pričakovanega čistega dohodka od obdelave zemljišč. Na to merilo je namreč opozorilo sodišče druge stopnje šele v razveljavitvenem sklepu, potem ko sta stranki ponujali vsaka svoje merilo, ki pa v materialnopravnem merilu nista bili sprejemljivi.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje t oženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožnica šele po prvem naroku začela zatrjevati korist, ki bi jo dosegla, če bi nepremičnine sama obdelovala. Pritegnitev izvedenca je predlagala na podlagi toženčevega predloga, s katerim je ta dokazoval korist, ki bi jo toženec dosegel z oddajanjem zemljišč v zakup. Z uporabo toženčevega dokaznega predloga v korist tožnice in v toženčevo škodo sta sodišči zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), istočasno pa tudi 22. člena Ustave RS. Nasprotuje stališču, da je pravo merilo le dejansko pričakovana korist upravičenca, ki bi jo dosegel sam z uporabo in upravljanjem nepremičnin (čisti dobiček). Sodna praksa upošteva več meril, kot so zakupnina za kmetijska zemljišča, najemnina za poslovne prostore, katastrski dohodek in čisti dobiček. Katero od teh meril bo sodišče uporabilo, je odvisno od trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudi tožnik. Ker je sodišče kot edino merilo vzelo dohodek, ki bi ga tožnica dosegla z lastnim delom, je zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je raziskovalo v napačni smeri, saj tožnica v tej smeri dokazov ni pravočasno predlagala. Ker je več meril za ugotavljanje izgube koristi, tudi ni mogoče trditi, da gre za isto dokazno temo. Meni, da bi morala tožničina trditvena podlaga vsebovati navedbe o tem, kaj bi pridelovala, v kakšnih količinah, po kakšnih cenah, ali ima ustrezno kmetijsko mehanizacijo, ali je usposobljena za kmetijsko pridelavo. Čeprav je bilo tožnici jasno, da bo višino treba dokazovati z izvedencem, ga je prepozno predlagala, pa še to pavšalno. Izvedenec je v svojem mnenju dopolnil vrzeli v trditvah tožnice, kar je sodišče povzelo v svoje razloge. Kršitev predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Meni namreč, da je izvedena inštitucija aktualno stanje (adrenalinski park) verjetno upoštevala tudi pri ugotavljanju izgube čistega dobička, ne pa zgolj pri ugotavljanju dohodkov iz zakupnin. Sicer pa je tudi zakupnina merilo za izgubo koristi in le glede tega merila je bilo pravočasno predlagano dokazovanje z izvedencem. O tem vprašanju mnenje izvedene inštitucije bistveno odstopa od mnenja izvedenca A., ker je nepravilno uporabila metodo oddajanja zemljišča v dobičkonosne namene.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Prepoved navajanja novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo iz prvega odstavka 286. člena ZPP pomeni poseg v pravico strank do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave RS. Ta poseg je dopusten zaradi zagotavljanja pospešenega in koncentriranega postopka z namenom varstva pravice do učinkovitega sodnega varstva. Od strank zahteva aktivno in odgovorno ravnanje v postopku. Ustrezno ravnovesje med obema ustavno varovanima pravicama strank (pravice do izjavljanja in pravice do učinkovitega sodnega varstva) v postopku zagotavlja inštitut nekrivde, ki strankam omogoča navajanje novih dejstev in dokazov po zaključku prvega naroka(1). Pogoj nekrivde ne zajema le položajev, ko stranka za določena dejstva in dokaze predhodno ni vedela, temveč tudi položaje, ko je zanje vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna.(2) Za take nekrivdne položaje gre tudi, ko stranka v teku postopka, glede na rezultate dokazovanja, nove pravne vidike ter pravna stališča, ki jih sodišče izraža bodisi izrecno bodisi konkludentno, ugotovi, da bi bilo spor treba presojati po drugi pravni kvalifikacij in da je zato treba navesti druga pravno relevantna dejstva. Tudi dejanske navedbe in dokazni predlogi nasprotne stranke lahko povzročijo obrat v procesu, ki ga ni bilo mogoče predvideti, in se je zato nanj mogoče brez krivde odzvati tudi še po prvem naroku.(3)

7. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer nekrivdnega navajanja dejstev po prvem naroku. Trditveno in dokazno stanje do konca prvega naroka (ko je zaradi odsotnosti tožnice nastopilo mirovanje) je bilo takšno, da je tožnica svoj zahtevek za povračilo koristi zaradi nezmožnosti uporabljanja oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen utemeljevala s katastrskim dohodkom, dokazovala pa s podatki iz posestnih listov. Toženka je v tej fazi uveljavljala zmanjšanje zatrjevane koristi zaradi vlaganj, stroškov in dolgoročnih investicij ter v zvezi s tem predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Šele potem, ko se je postopek na tožničino zahtevo nadaljeval, je ta na naslednjem naroku svoje trditve razširila z navedbami, da bi dosegla večjo korist, če bi sama gospodarila z zemljišči, in predlagala dokazovanje z izvedencem. Toženka je na istem naroku prvič navajala, da so primerno merilo le zakupnine po njenem ceniku. Ni nepomembno, da je do sporne procesne situacije prišlo zaradi tožničinega ravnanja, ker je izostala s prvega naroka, hkrati pa je na naslednjem in nadaljnjih narokih svoj zahtevek podprla z novimi trditvami in predlagala dokazovanje z izvedencem, ne da bi navedla razloge, zakaj tega ni mogla storiti že do konca prvega naroka oziroma zakaj se tega naroka ni udeležila.

8. Sodišče druge stopnje širjenje dokazne usmerjenosti v smer dobička, ki bi ga tožnica dosegla z lastnim gospodarjenjem, neutemeljeno opira na nasprotne toženčeve trditve, da je zakupnina po njegovem ceniku ustrezno merilo za ugotavljanje tožničine koristi. Res je sicer, da gre ves čas za isto dokazno sredstvo (izvedenca), ki je bil predlagan za dokazovanje višine nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ker gre za dokazni predlog toženca, ki je predlagan v smeri dokazovanja stroškov, ki bi zmanjševali toženčevo obveznost, torej v smeri višine nadomestila, ki ga tožnica kot katastrski dohodek dokazuje z listinami, je v tem primeru z njim mogoče ugotavljati, tudi samo višino nadomestila po tej metodi. Ni pa mogoče s tem dokaznim sredstvom ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni pravočasno zatrjevala. To v danem primeru velja tako za dejstva, ki utemeljujejo dobiček, ki bi ga tožnica dosegla, če bi s premoženjem sama gospodarila, kakor za dejstva, s katerimi toženec utemeljuje nadomestilo v obliki zakupnine. Ker materialnopravnemu naziranju, ki ga je s prepoznimi trditvami o zakupnini uveljavljal toženec, sodišče ni sledilo in je zato odločitev oprlo le na prepozne trditve, ki jih je podala tožnica, širjenja dokazne usmerjenosti izven okvirov katastrskega dohodka, ni mogoče opravičevati s sklicevanjem na enako obravnavanje.

9. Ne gre pa niti za situacijo, ki bi stranki omogočala nekrivdno navajanje novih dejstev in dokazov zaradi naknadne seznanitve z drugačnim pravnim naziranjem sodišča. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da gre na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen denacionalizacijskemu upravičencu korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel(4). Ta opredelitev zajema različne metode oziroma merila za izračun koristi. Izbira konkretne metode je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Ko gre za kmetijska in gozdna zemljišča, je zato korist mogoče izračunavati z uporabo metod, ki izhajajo iz različnih oblik izkoriščanja tovrstnih nepremičnin. V tem primeru kot merilo lahko pride v poštev tako korist, ki izhaja iz oddajanja v zakup, kot tudi dobiček iz gospodarjenja z zemljišči. Ker gre za korist upravičenca, je bistveno, da se izhaja iz njegovega položaja, ne pa iz položaja zavezanca. Navedeno pomeni, da ni pravilna tožnikova teza, da bi bilo pri ugotavljanju koristi iz oddajanja v zakup mogoče upoštevati le zakupnino, ki bi jo lahko dosegel toženec. Prav tako pa tudi ne drži stališče, zastopano v izpodbijani sodbi, da višina zakupnin in katastrski dohodek nista primerni merili, temveč je to lahko samo korist, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi sam gospodaril z zemljišči. Tudi metodi katastrskega dohodka (kot pričakovanemu dohodku, ki se doseže pri običajnem načinu gospodarjenja) ni mogoče vnaprej odreči legitimnosti. Res je, da gre za hipotetične podatke, ki služijo namenom obdavčitve, vendar pa gre tudi pri nadomestilu zaradi nezmožnosti uporabe na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen v bistvu za hipotetično situacijo. Upravičencu se namreč priznava odmena za izgubljeno korist za čas, ko z nepremičnino glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel sam upravljati. Ker se tako izkaže, da izračun dobička, ki bi ga tožnica dosegla z lastnim gospodarjenjem, ni edina dopustna metoda za ugotavljanje odmene zaradi nezmožnosti uporabljanja oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja, temveč je to lahko tudi katastrski dohodek, sodišče ni imelo podlage za upoštevanje prepoznih trditev, s katerimi sta stranki utemeljevali odmero izven okvirov katastrskega dohodka.

10. Po povedanem je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami prvega in drugega odstavka 286. člena ZPP odločitev oprlo na prepozne tožničine navedbe ter s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je isto kršitev zagrešilo z neupoštevanjem pritožbenega očitka o takšnem nepravilnem postopanju sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi obeh sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče moralo presoditi utemeljenost preostalega dela tožbenega zahtevka z vidika pravočasno zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 347/2010 z dne 30. 1. 2004. Podobno A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, Gospodarski vestnik, 2. knjiga, str. 599. Op. št. (3): Galič, navedeno delo, str. 600. Op. št. (4): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999 , II Ips 339/98 z dne 19. 5. 1999, II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 1/2004 z dne 27. 1. 2005 in druge.