Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je tisti, ki mu je bilo premoženje podržavljeno, zato po 31. členu ZDen pravni naslednik upravičenca ne more dobiti vrnjenega stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine ... z dne 16.7.1992, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča z vzpostavitvijo lastninske pravice na tem zemljišču, ker je ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo stavbno zemljišče parc. št. 894, vl. št. 147 nacionalizirano M.T. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Tožnica in M.T. sta po sklepu o dedovanju z dne 26.4.1966 na tem zemljišču pridobila pravico uporabe vsak do 1/2. Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji pa se lahko vzpostavi lastninska pravica le v korist upravičenca, ki ima na zemljišču pravico uporabe, ne pa tudi v korist njegovih dedičev.

Tožnica v tožbi navaja, da zakon ne določa, da se zemljišče ne vrne, če je bilo opravljeno dedovanje uživalne pravice. Po njenem mnenju je sprejeto stališče nevzdržno, saj so mnogi lastniki podržavljenih zemljišč že mrtvi in odrekanje pravice dedičem pomeni negiranje inštituta pravnega nasledstva. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi meritorno odloči tako, da zahtevi ugodi. Tožena stranka je odgovorila na tožbo, vendar v odgovoru le pojasnjuje, zakaj ni reševala pritožbe tožničinega brata.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica zahteva denacionalizacijo stavbnega zemljišča. Ni sporno, da je navedena parcela bila podržavljena na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Zemljišče je bilo nacionalizirano tožničini materi, ki je na zemljišču obdržala pravico uporabe. Po njeni smrti sta pravico uporabe na tem zemljišču podedovala tožnica in njen brat vsak do 1/2 in to po sklepu o dedovanju z dne 26.4.1966, torej daleč pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji. Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Iz citirane določbe torej izhaja, da se lastninska pravica lahko vzpostavi le v korist denacionalizacijskega upravičenca, če ta še ima pravico uporabe na podržavljenem zemljišču. Ni sporno, da sta ob uveljavitvi zakona o denacionalizaciji, 7.12.1991, pravico uporabe na tem zemljišču imela tožnica in njen brat. Sedanja imetnika pravice uporabe na podržavljenem zemljišču pa po določbi 1. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji nista denacionalizacijska upravičenca, ker je denacionalizacijski upravičenec oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Denacionalizacija stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca, zakon o denacionalizaciji ne ureja.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.