Jedro

Brez pogodbene omejitve je upravnik upravičen zastopati etažne lastnike pri nastopanju v pravnoposlovnih razmerjih do tretjih oseb pri vseh poslih upravljanja, tako rednega kot izrednega, in na tem področju oblikuje voljo za zastopane etažne lastnike. Upravnik je zavezan upoštevati sklepe etažnih lastnikov, če so sprejeti z ustrezno večino oziroma soglasjem. Če sklep o določenem vprašanju ni sprejet, upravnik v okviru s pogodbo in z zakonom določenih pravic in dolžnosti samostojno izvaja upravljanje in oblikuje ter izjavlja voljo za etažne lastnike.

Pritožnica ne trdi, da je upravnik s sklenitvijo pogodbe o dobavi toplote ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil, niti ne trdi, da je ravnal v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Glede na predstavljeno materialnopravno izhodišče pa tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da solastniki skupnega odjemnega mesta niso na veljaven način sklenili pogodbe o dobavi toplote s tožečo stranko, ker tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je več kot 50 % lastnikov glede na deleže na skupnih delih glasovalo za sklenitev pogodbe o dobavi toplote s tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v osmih dneh plačati 343,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo vselej do dneva plačila od naslednjih zneskov in datumov: od 60,30 EUR od 18. 3. 2022, od 42,93 EUR od 20. 5. 2022, od 76,03 EUR od 18. 2. 2022, od 73,65 EUR od 20. 1. 2022, od 58,15 EUR od 20. 4. 2022, od 32,34 EUR od 18. 6. 2022. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v osmih dneh plačati 78,00 EUR za pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz pritožbenih razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožniku pa se naloži, da povrne tožencu vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka od tožene stranke v tem postopku zahteva plačilo računov za dobavljeno toplotno energijo za mesec december 2021 in za mesece januar, februar, marec, april in maj 2022. 7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka etažna lastnica poslovnih prostorov na naslovu C., Ljubljana. Tožbeni zahtevek temelji na Pogodbi o dobavi toplote št. 000/115 1/2009 z dne 25. 8. 2009 (v nadaljevanju: pogodba o dobavi toplote) in na Sporazumu o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov za merilno mesto 1115 1 z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju: sporazum o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov), ki sta bila s strani upravnika (kot zastopnika) s tretjimi osebami sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov poslovne stavbe na naslovu C., Ljubljana. S sporazumom o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka lastnikom poslovnih prostorov izdajala račune na osnovi podatkov o višini deleža, ki odpade na posameznega odjemalca, ki ji jih bo sporočala družba A., d. o. o. Tožeča stranka že vsaj od leta 2009 na navedeni naslov na skupno merilno mesto št. 1115 1 dobavlja toploto, tudi v vtoževanem obdobju je izpolnila svojo obveznost dobave toplotne energije. Tožeča stranka je vtoževane račune vsak mesec poslala toženi stranki z navadno pošto na njen poslovni naslov. Tožeča stranka je pri izdaji vtoževanih računov upoštevala podatke o porabi na skupnem števcu, sporočen delež delitve s strani pooblaščenca etažnih lastnikov A., d. o. o., in tarifne cenike, objavljene na tožničini spletni strani.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da pogodba o dobavi toplote zavezuje tudi toženo stranko, ni utemeljen. Ugotovljeno je bilo, da je iz pogodbe o dobavi toplote razvidno, da je bila sklenjena s strani upravnika v imenu in za račun etažnih lastnikov poslovne stavbe na naslovu C., Ljubljana. Upravnik ima zakonsko pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja (peta alineja četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pogodba, ki jo upravnik sklene s tretjo osebo v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike (prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Brez pogodbene omejitve je upravnik upravičen zastopati etažne lastnike pri nastopanju v pravnoposlovnih razmerjih do tretjih oseb pri vseh poslih upravljanja, tako rednega kot izrednega, in na tem področju oblikuje voljo za zastopane etažne lastnike. Upravnik je zavezan upoštevati sklepe etažnih lastnikov, če so sprejeti z ustrezno večino oziroma soglasjem. Če sklep o določenem vprašanju ni sprejet, upravnik v okviru s pogodbo in z zakonom določenih pravic in dolžnosti samostojno izvaja upravljanje in oblikuje ter izjavlja voljo za etažne lastnike. Ena od upravnikovih zakonskih dolžnosti je tudi skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (druga alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Obratovanje zajema spremljevalne dejavnosti, ki so potrebne, da se stvar lahko uporablja in da deluje v skladu s svojim namenom, kar vključuje tudi dovajanje energentov.1

9. Pritožnica ne trdi, da je upravnik s sklenitvijo pogodbe o dobavi toplote ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil, niti ne trdi, da je ravnal v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Glede na v prejšnji točki predstavljeno materialnopravno izhodišče pa tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da solastniki skupnega odjemnega mesta niso na veljaven način sklenili pogodbe o dobavi toplote s tožečo stranko, ker tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je več kot 50 % lastnikov glede na deleže na skupnih delih glasovalo za sklenitev pogodbe o dobavi toplote s tožečo stranko. Upravnik je zavezan upoštevati sklepe etažnih lastnikov, če so sprejeti z ustrezno večino. Če takšnega sklepa ni, pa upravnik v okviru z zakonom določenih dolžnosti, med katere spada tudi zagotavljanje energentov, ki je nujno za obratovanje stavbe, samostojno oblikuje voljo za etažne lastnike.

10. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi v obravnavanem primeru pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov na naslovu C., Ljubljana, in tožečo stranko obstajalo tudi, če pisna pogodba o dobavi toplote sploh ne bi bila sklenjena. Ugotovljeno je bilo, da tožeča stranka že vsaj od leta 2009 dobavlja toploto na naslov C., Ljubljana. Prvi odstavek 530. člena Energetskega zakona (EZ-1) in peti odstavek 63. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON)2 določata, da tudi če pogodba ni sklenjena v pisni obliki in odjemalec (dejansko) odjema toploto, se šteje, da je pogodbeno razmerje med odjemalcem in distributerjem nastalo z dnem dobave toplote, oziroma z dnem, ko je odjemalec postal lastnik nepremičnine. Ker tožeča stranka že vsaj od leta 2009 dobavlja toploto na skupno odjemno mesto poslovne stavbe na naslovu C., Ljubljana, je pogodbeno razmerje nastalo že na podlagi citiranih določb EZ-1 in SON zaradi dejanskega odjemanja toplote.

11. V obravnavani zadevi je tožeča stranka toploto dobavljala na skupno odjemno mesto poslovne stavbe na naslovu C., Ljubljana. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ni v samostojnem pogodbenem razmerju s tožečo stranko, ampak so to vsi solastniki odjemnega mesta skupaj. Pogodbena stranka pogodbe o dobavi toplote je torej skupnost vseh lastnikov poslovnih prostorov na naslovu C., Ljubljana, s pogodbo pa so zavezani tudi vsi kasnejši pridobitelji lastninske pravice na poslovnih prostorih na tem naslovu. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o dobavi toplote toženo stranko zavezuje, čeprav ni podpisala izjave o vstopu v pogodbeno razmerje.

12. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni podala trditev o tem, na kateri konkretni posamezni del stavbe se nanaša tožba, ni utemeljena. Tožena stranka sama trdi, da je lastnica več posameznih delov stavbe na naslovu C., Ljubljana, iz trditvene podlage tožeče stranke pa je jasno, da se tožba ne nanaša na en posamezni del stavbe, ampak na vse posamezne dele na navedenem naslovu, ki so v lasti tožene stranke in jih tožeča stranka vodi pod oznako mesta dobave št. 000. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je bila v času sklenitve pogodbe o dobavi toplote lastnica ogrevanih nepremičnin na naslovu C., Ljubljana, družba B., d. o. o., v stečajnem postopku nad to družbo pa so bile nepremičnine prodane toženi stranki. Predložila je sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, v katerem so navedeni ID znaki prodanih nepremičnin. V pripravljalni vlogi je naštela prostore, ki so bili v času sklenitve pogodbe o dobavi toplote v lasti družbe B., pri čemer je navedla njihove ID znake ter zatrdila, da je tožena stranka od družbe B. v stečaju odkupila vse prostore v stavbi. Tožena stranka teh navedb ni konkretno prerekala, navedla je samo to, da je med strankama sporno lastništvo prostora z oznako P36, v zvezi s čimer je tožeča stranka pojasnila, da oznaka P36 na računu služi le neki interni informaciji in ni v pomoč pri identifikaciji poslovnega prostora, prostor v tem objektu, ki ima oznako 36, pa je v lasti tretje osebe in ni bil nikoli v lasti družbe B. Tudi po tem, ko je tožeča stranka navedla zemljiškoknjižne oznake nepremičnin, za katere je trdila, da jih je tožena stranka kupila od družbe B, in podala pojasnilo glede pomena oznake P36 na računu, tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov, da katera od s strani tožeče stranke navedenih nepremičnin v vtoževanem obdobju ni bila v njeni lasti, ampak je zgolj vztrajala, da tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega (in dokaznega) bremena, kar pa glede na zgoraj pojasnjeno ne drži. Posledično tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ni lastnica prostora z oznako P36 (kar po neprerekanih trditvah tožeče stranke sploh ne predstavlja identifikacijskega znaka posameznega prostora), v katerem tudi ni grelnih teles, in s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog za ogled prostora z oznako P36 na samem kraju in dokazni predlog za pridobitev podatka o obstoju in površini prostora z oznako P36 ter obstoju grelnih teles v tem prostoru od družbe A., d. o. o. 13. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka skladno s sporazumom o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov pri izdajanju vtoževanih računov upoštevala sporočen delež delitve s strani pooblaščenca etažnih lastnikov A., d. o. o. Ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni podala trditev o konkretnem odstotku - deležu za dobavljeno količino toplote, posebej za obračunsko moč in posebej za vzdrževanje merilne naprave, ter na kakšen način in na kakšni podlagi je ta delež izračunan. Tožeča stranka je pojasnila način sporočanja deleža delitve stroškov, in sicer da deleže za dobavljeno količino toplote za posamezen mesec dobave preko programa DELSTRO sporoča skupni pooblaščenec A., d. o. o., pri čemer je izpise iz programa tudi predložila ter pojasnila, da je delež delitve odvisen od dejanske porabe, in navedla konkretne deleže tožene stranke za vtoževane mesece. Nadalje je pojasnila, da sta prispevek za priključno moč (cena na MW na mesec) in delež iz naslova vzdrževanja merilnika toplote, ki odpade na toženo stranko, določena glede na priključno moč posameznih prostorov, kot je razvidno iz predložene izjave o vstopu v pogodbeno razmerje in iz vtoževanih računov. Tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov, da so tako določeni deleži napačni oziroma kakšni bi morali biti pravilni deleži, ampak je podala zgolj nejasne trditve o spornem lastništvu prostora z oznako P36 in o odsotnosti grelnih teles v tem prostoru, česar pa ni mogoče šteti za konkretni ugovor uporabljenim deležem delitve.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede višine tožbenega zahtevka zadostna. Tožeča stranka se je izrecno sklicevala na vtoževane račune in navedla, katere postavke so na njih zaračunane. Pojasnila je način odčitavanja števca v toplotni postaji in navedla konkretne podatke o mesečni porabi toplote na skupnem odjemnem mestu, pojasnila je način sporočanja deleža delitve stroškov in navedla konkretne deleže tožene stranke za vtoževane mesece, pojasnila je tudi, kako sta določena prispevek za priključno moč in delež iz naslova vzdrževanja merilnika toplote ter da je upoštevala cenike, ki so za posamezno obdobje veljali za celotno Ljubljano in so objavljeni na njeni spletni strani. Predložila je vtoževane račune, iz katerih so za vsak vtoževani mesec razvidni podatki o zaračunanih postavkah, merski enoti, količini, ceni, deležu delitve in tudi znesek prispevka za energetsko učinkovitost, prispevka SPTE in OVE ter DDV in skupni dolgovani znesek po posameznem računu. V priloženih računih so razvidni natančni podatki glede vseh zaračunanih postavk, podatki pa so pregledni in maloštevilni in ne drži, da gre za kupe in kupe nepreglednega listinskega gradiva, temveč gre za 6 specificiranih računov, ki so pregledni in razumljivi, tožeča stranka pa se je nanje tudi izrecno sklicevala. Tožeča stranka zato ni bila dolžna vseh podatkov iz vtoževanih računov povzemati v svojih vlogah, ampak je treba šteti podatke na računih kot del njene trditvene podlage. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima ločevanje trditev od dokaznega gradiva namen, da je mogoče o tožbi racionalno razpravljati, tj. da tožena stranka ve, pred čim naj se brani, in sodišče, o čem naj sodi. Trditvena podlaga tožeče stranke glede višine tožbenega zahtevka, podana v njenih vlogah in substancirana s konkretnimi zneski v priloženih računih, je bila dovolj konkretizirana, da je omogočala toženi stranki, da nanjo konkretizirano odgovori, in je zadoščala za preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

15. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so toženkini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

1 V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 574 - 576. 2 SON je tožeča stranka kot izvajalka gospodarske javne službe dejavnosti distribucije toplote na geografskem območju Mestne občine Ljubljana izdala na podlagi 297. člena EZ-1.