Jedro

Postopek javnega razpisa je po ustaljeni upravnosodni praksi specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena, da se zagotovi, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem na razpis prijavljenim je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev v skladu s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je odvisen zlasti od tega, kako je posamezen projekt ovrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije, s katerimi se tudi zagotavlja enako obravnavanje prispelih operacij. To pa še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini. V pristojnosti strokovne komisije je, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se vloga prijavitelja G. (v nadaljevanju tožnik) za operacijo A. Ljubljana, ki je prispela na Javni razpis za izbor operacij za večjo socialno vključenost pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2016 - 2017 (v nadaljevanju javni razpis), ne odobri.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik poslal vlogo, s katero se je prijavil na javni razpis, ki ga je objavilo Ministrstvo za kulturo v Uradnem listu RS, št. 18/16 z dne 4. 3. 2016. V postopku ocenjevanja vlog, ki se je zaključil dne 15. 6. 2016, je strokovna komisija na podlagi 225. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) pregledala pravočasne in popolne vloge na podlagi pogojev in meril, ki so bili objavljeni v javnem razpisu ter o opravljenem delu vodila zapisnik. Pri ocenjevanju je tožnikova vloga po posameznih merilih za ocenjevanje v skupnem seštevku dosegla 57 točk. V nadaljevanju tožena stranka prikaže tabelo, v kateri navede merila ter število doseženih točk, ki jih je po posameznem merilu prejela tožnikova vloga ter obrazloži ocene po posameznih sklopih meril. Tožena stranka v nadaljevanju še ugotavlja, da je v skladu z razpisnimi pogoji sredstva za sofinanciranje projektov v višini 1.199.906,24 EUR dodelila dvanajstim operacijam, ki so dosegle minimalni kakovostni kriterij, to je najmanj 70 točk, do porabe razpoložljivih sredstev. S tem so razpisana sredstva v celoti razporejena, rezultati razpisa pa so objavljeni na spletnih straneh Ministrstva za kulturo. Vloga tožnika ni dosegla minimalnega kakovostnega kriterija 70 točk, kot je določeno v 4.2. in 17. točki besedila javnega razpisa. Glede na navedeno tožena stranka vloge tožnika ni odobrila.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga odpravo sklepa. Zahteva tudi povrnitev projektne škode v znesku 119.793,67 EUR ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da je tožena stranka kršila materialno pravo ter napačno presodila ocenjevani projekt. Obrazložitev dejanskega stanja je dobesedno prepisano točkovanje in je enako kot pri drugih projektnih vlogah javnega razpisa. Tožena stranka je napačno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje vseh splošnih meril, ki so bila potrebna za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada. Po mnenju tožnika je namreč vloga sestavljena skladno z javnim razpisom. Predlagani projekt prispeva k povečanju zaposlenosti in zaposljivosti predstavnikov ranljivih skupin na področju kulture, prav tako prispeva h krepitvi njihove socialne vključenosti. Delovni program projekta je transparenten, načrtovane aktivnosti so primerne, metode dela za doseganje ciljev projekta pa so v vlogi utemeljene vsaj na ravni ustreznega. Tudi utemeljitev finančnega načrta in stroškovna učinkovitost projekta je ustrezna, predvidena sredstva po kategorijah zagotavljajo učinkovito izvedbo projekta. Strategija promocije projekta je ustrezno utemeljena, predvidene so metode in orodja za obveščanje in informiranje javnosti o projektu. Načrtovane aktivnosti bi dosegle širšo zainteresirano javnost. Tožnik uveljavlja razlog neenake obravnave in meni, da je odločitev diskriminatorna. Tožena stranka je tožnika obravnavala drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Jasno je, da je omenjeni projekt bolje zadostil potrebnim zahtevam kot ostali prijavljeni projekti, odločitev tožene stranke pa ni skladna s pojmom poštenega postopka. Tožnik svojo vlogo primerja s projektno vlogo B. Tudi projektna vloga tega društva ni bila pozitivno ocenjena in izbrana za financiranje, obrazložitev pa je dobesedno enaka. Tožnik vloge primerja, ker od tožene stranke ni uspel pridobiti nobene projektne vloge. Na podlagi 23. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) je na pisno dovoljenje za vpogled v toženkino celotno komisijsko reševanje projektnih vlog, ki so bile sprejete in uspešno ocenjene, čakal več kot 22 delovnih dni. Glede na dejstvo, da tožena stranka tožniku v preteklih letih ni ugodila, je vztrajal pri zahtevku in uporabil pravno sredstvo, pravico do pritožbe, o kateri odloča informacijska pooblaščenka. Od sodišča pričakuje, da bo izposlovalo, da mu bodo s strani tožene stranke dostavljene tudi posamezne vloge kulturnih nacij, ki jih je tožena stranka ocenila uspešno ter zavodov, ki nimajo nič opravka z razpisom niti s kulturo ranljivih skupnosti. Pri projektu tožnika ocenjevanje ni bilo natančno, temveč je bilo subjektivno in nestrokovno, saj bi bil v nasprotnem projekt tožnika ovrednoten z daleč višjim številom točk. Zato meni, da tožena stranka projekta niti ni prebrala. Vse kar je navedeno v obrazložitvi sklepa, je neresnično ali pavšalno ocenjeno. Ugovarja, da iz besedila javnega razpisa ni možno razbrati sestave komisije, načelo pravne varnosti pa mora uporabnikom zagotavljati, da vedo, kako se bo postopek izvedel. Tožnik predlaga, da sodišče pred izdajo sodbe pridobi in pretehta vse razpoložljive in dodatno zahtevane dokaze, opravi glavno obravnavo in pravično odloči. Predlaga tudi zaslišanje prič: predsednika komisije, C.C., D.D., E.E. in F.F. ter postavitev sodnega izvedenca za kulturne dejavnosti.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da je bil postopek javnega razpisa izpeljan v skladu s Pravilnikom. Vloge so bile obravnavane individualno. Z očitkom diskriminacije oziroma kršenja ustavnih pravic se ne strinja, saj je bila vsem prijaviteljem na javni razpis zagotovljena pravica sodelovanja v postopku javnega razpisa pod enakimi pogoji. Pojasnjuje, da so predmet ocenjevanja posamezni projekti po vnaprej predpisanih merilih, ocena in vrednotenje projektov pa je v pristojnosti komisije, ki je za to tudi strokovno usposobljena. Komisija je operacije najprej preverila glede izpolnjevanja izločitvenih meril v skladu s točko 4.1 besedila javnega razpisa, operacija, ki je izpolnjevala izločitvena merila, pa je šla v postopek ocenjevanja z merili za ocenjevanje v skladu s točko 4.2 besedila javnega razpisa. Vse popolne vloge sta ločeno ocenila dva člana komisije, če sta se oceni razlikovali za 10 točk ali več, je vlogo ocenil še tretji ocenjevalec. Ocena se je oblikovala na podlagi povprečja najbližjih dveh ocen. Ocena je po mnenju tožene stranke zadovoljivo obrazložena, očitki tožene stranke pa tako pavšalni in nekonkretizirani, da se do njih niti ne more konkretno opredeliti. Tožena stranka v zvezi z odškodninskim zahtevkom navaja, da za meritorno odločanje sodišča v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), niti tožnik ne zahteva, da sodišče odloči o zadevi, zato tudi ni podlage za odločanje o odškodninskem zahtevku. Dodaja še, da uspeh na javnem razpisu še ni zagotovljen z oddajo vloge. Pridobitev sredstev je za stranko negotovo dejstvo, škode pa ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Postopek javnega razpisa je po ustaljeni upravnosodni praksi specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena, da se zagotovi, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem na razpis prijavljenim je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev v skladu s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je odvisen zlasti od tega, kako je posamezen projekt ovrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije, s katerimi se tudi zagotavlja enako obravnavanje prispelih operacij. To pa še ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo vlogo oziroma projektom tudi uspel oziroma pridobil sredstva v zaprošeni višini. V pristojnosti strokovne komisije je, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte vseh prijavljenih na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno. Tožena stranka je po presoji sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila in ga tudi argumentirano obrazložila. Sodišče je pri presoji izpolnjevanja razpisnih kriterijev in ocene operacij zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev odpravi le v primeru, če je argumentacija očitno nerazumna.

7. Trditvi tožnika, da kaže na nezakonitost ocenjevanja tožnikove vloge dobesedno enaka obrazložitev odločitve v zadevi B., po mnenju sodišča ni mogoče slediti. Sodišče namreč meni, da se ob istih ocenjevalcih vlog (kar nenazadnje zagotavlja objektivnost ocenjevanja) nedvomno pojavlja uporaba istih izrazov, v določenih primerih tudi istih stavkov obrazložitve, kar pa samo po sebi ne pomeni površnega obravnavanja tožnikove vloge. V obravnavanem primeru iz obrazložitve jasno izhaja katera merila so bila upoštevana pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja in katera dejstva so bila pri tem odločilna. Za vsako od meril oziroma podmeril je iz izpodbijanega sklepa razvidno, koliko točk je komisija dodelila tožniku, vsaka posamezna ocena po posameznih sklopih meril pa je tudi obrazložena, tako da jo je sodišče v zvezi s tožnikovimi ugovori lahko preizkusilo. Glede ugovora tožnika, da mu niso bile dane enake možnosti, sodišče pripominja, da je ugovor splošen in pavšalen, kar velja tudi za očitek diskriminacije. Tožnik v tožbi ne navaja nobenih dejstev, ki bi podkrepila njegovo navajanje. Tako iz tožbe kot iz predloženih upravnih spisov je v odnosu na druge prijavljene projekte in očitek njihovega neenakega obravnavanja razvidno le, da projekt tožnika ni bil ocenjen z zadostnim številom točk in da mu zato niso bila dodeljena zaprošena sredstva. Iz nobene konkretne okoliščine pa ne izhaja, da bi strokovna komisija pri ocenjevanju projekta, ali pristojni organ pri odločanju, ravnala pristransko, oziroma da bi tožnika obravnavala drugače kot druge prijavitelje ter na ta način dodeljevala sredstva favoriziranim prijaviteljem. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, pa za dvom v enako obravnavanje v postopku javnega razpisa, ne zadošča. 8. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na sestavo strokovne komisije, sodišče ugotavlja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bila imenovana le ena strokovna komisija, iz sklepa o imenovanju strokovne komisije so tudi jasno razvidno priimki in imena predsednice in članov strokovne komisije. Sestava komisije in način ocenjevanja izhaja iz 17. točke javnega razpisa, na podlagi Pravilnika in meril javnega razpisa, informacija o sestavi pa je bila tudi javno dostopna na spletni strani toženke. Pri tem sodišče dodaja, da se vsaka vloga oziroma projekt v razpisnem postopku in nato v upravnem postopku, obravnava individualno. V tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druge projekte tožnika, kot tudi na postopek po ZDIJZ, zato jih sodišče ni vsebinsko presojalo. Tožnik je sodišču predlagal, da pridobi celotno dokumentacijo v zvezi z reševanjem projektnih vlog, ki so bile uspešno ocenjene. Sodišče pojasnjuje, da bi tožnik vpogled v ocenjevanje vlog soprijaviteljev lahko pridobil že z vpogledom v upravne spise (skupno oceno, ki se nahaja v upravnih spisih), vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da je spise vpogledal oziroma vpogled uveljavljal. Kolikor se tožnikova vloga nanaša na vpogled v javne razpise v letih od 2007 do 2014 in v letu 2016, za vse uspešno ocenjene projektne vloge, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da tožnikova zahteva presega konkretno presojo.

9. Sodišče v obravnavani zadevi ni sledilo predlogu tožnika, da opravi glavno obravnavo zaradi izvedbe dokazov in zaslišanja prič, ki ji je predlagal. Sodišče meni, da mora relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, in presoja v upravnem postopku, izhajati iz tožnikove vloge in izpodbijanega akta. Zaslišanje prič in pridobitev drugih dokazov od toženke, ki jih tožnik predlaga v zvezi s sumom korupcije, pa je izven relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Izven postopka, ki ga določa javni razpis, pa je tudi predlog tožnika, do sodišče določi sodnega izvedenca za kulturne dejavnosti srbske etične skupnosti, ki bo podal mnenje o primernosti tožnikove projektne vloge. Stvar komisije, ki jo določa javni razpis, je bila, da oceni tožnikovo vlogo, mnenje izvedenca v okviru javnega razpisa pa ni relevantno.

10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, prav tako pa sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.