Jedro

Ker mora biti po navedeni določbi za odstop od zahtevanega 3-metrskega odmika ograja (in s tem tudi oporni zid) „enostavna“, je tak manjši odmik brez soglasja mogoč le za tiste oporne zidove, ki so kot enostavni objekti opredeljeni v Pravilniku.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote A. št. ... z dne 9. 2. 2009 odpravi v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrže. Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je v IV. točki izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja, izdanega za gradnjo nezahtevnega objekta, zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – škarpe na JZ strani zemljišča parc. št. ... k.o. ..., ki bi mejila z zemljiščem parc. št. ... k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je zemljišče posega parc. št. ... k.o. ... stavbno zemljišče v ureditvenem območju naselja, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine B. (izven območij Natura 2000) (v nadaljevanju PUP). Ta v 22. členu določa, da morajo biti novi objekti (tudi enostavni razen ograje) odmaknjeni najmanj 3 m od meje gradbene parcele, razdalja pa je manjša lahko le s soglasjem mejaša. Upravni organ poleg tega ugotavlja, da je škarpa nezahteven objekt in da tožnik k njenemu odmiku od parcelne meje z zemljiščem ... k.o. ..., ki je manjši kot 3 m, nima soglasja solastnice A.A. Glede na navedeno je upravni tožnikov zahtevek v tem delu zavrnil, v preostalem delu pa izdal gradbeno dovoljenje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper IV. točko izreka prvostopenjske odločbe zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se ne strinja s stališčem, da je oporni zid (škarpa) glede na določbe 22. in 23 člena PUP uvrščen med ograje, za katere ne velja minimalni 3-metrski odmik od meje gradbene parcele. Tehnično gledano je oporni zid res omenjen med določili PUP, ki se nanašajo na ograje, kar pa še ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z ograjo. Pritožbeni organ svoje stališče pojasnjuje s primerjavo funkcionalnosti ograje in opornega zidu, ki sta medsebojno povsem različni. Tudi če bi bilo oporni zid mogoče postavljati na nivo terena, kot to velja za ograjo, to ne bi bil oporni zid ampak le zid oziroma betonska ograja. Ta pa po določbi 23. člena PUP, ki prepoveduje kamnite ali betonske ograje, ne bi bila dopustna. V zaključku še navaja, da se v ostali del izdane prvostopenjske odločbe ni spuščal, saj je v tem delu kot neizpodbijana postala pravnomočna.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in uvodoma tudi sam pojasnjuje, da se je pritožil le zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe. Meni, da odločitev ni pravilna, saj iz 23. člena PUP izhaja, da je škarpa razvrščena med ograje, za katere minimalni 3-metrski odmik od meje sosednje gradbene parcele ni predpisan in za manjši odmik soglasje mejaša za to ni potrebno. Ne strinja se z razlogi upravnih organov, da je oporni zid v PUP tehnično omenjen med ograjami, kar pa naj ne bi pomenilo, da ga je mogoče enačiti z ograjo. Organa nista pristojna za avtentično in s tem zavezujočo razlago po njunem mnenju nejasne določbe 23. člena PUP, ampak je za to pristojna edino občina, ki je ta akt sprejela. Upravni organ je v obravnavanem primeru napačno uporabil materialni predpis, bistveno kršil določbe postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba je deloma utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi za gradnjo škarpe na JZ strani njegovega zemljišča parc. št. ... k.o. ..., in sicer z manj kot 3-metrskim odmikom od zemljišča parc. št. ... k.o. ... v lasti A.A. do ½, ki s takim odmikom ni soglašala.

V 22. členu PUP (MUV, št. 18/16 in naslednji) je glede odmika novih objektov od meje gradbene parcele določeno, da mora biti novi objekt (tudi enostavni objekt, razen ograje) odmaknjen minimalno 3 m od meje gradbene parcele, s soglasjem mejaša je lahko razdalja tudi manjša (v tem primeru mora investitor novega objekta ustrezno urediti odtoke s strešin, namestiti snegobrane ter preprečiti vse ostale vplive na parcelo ali objekt mejaša). V 23. členu pa PUP opredeljuje pogoje za posamezne enostavne objekte, med drugim za ograje. Mednje uvršča tudi oporni zid (škarpo), za katerega določa, da je ta dovoljen v primeru, ko ni možno drugačno zavarovanje brežin, in da mora biti obdelan s kamnom ali ozelenjen s popenjalkami.

Glede na navedeno določbo 23. člena PUP se sodišče strinja s tožnikovim stališčem, da je normodajalec škarpo uvrstil med ograje in jo je zato treba obravnavati kot eno od vrst ograj ne glede na njeno drugačno poimenovanje in drugačno funkcionalnost. Pri te ne gre spregledati, da je v letu 2006, ko je bil sprejet PUP, veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji; v nadaljevanju Pravilnik). Ta je določal vrste enostavnih objektov, med katere so bile kot vrsta pomožnega objekta uvrščene tudi ograje (2. alineja 1. točke 4. člena Pravilnika) in oporni zid oziroma škarpa kot ena od vrst ograj (4. točka 1. odstavka 6. člena Pravilnika) pod tam navedenimi pogoji. Tudi naštevanje enostavnih objektov v 23. členu PUP sledi sistematiki določb Pravilnika od 5. do vključno 15. člena, v katerih Pravilnik opredeljuje posamezne vrste enostavnih objektov. Tudi na podlagi navedenega je zato edino mogoč sklep, da PUP uporablja pojem enostavnih objektov v skladu s Pravilnikom, s tem pa enako kot Pravilnik uvršča oporni zid med ograje kot vrsto enostavnega objekta.

Navedeno je treba upoštevati pri razlagi določbe 22. člena PUP, ki za ograje kot enostavne objekte dopušča manjši odmik kot 3 m tudi brez soglasja mejaša. Ker pa mora biti po navedeni določbi za odstop od zahtevanega 3-metrskega odmika ograja (in s tem tudi oporni zid) „enostavna“, je tak manjši odmik brez soglasja mogoč le za tiste oporne zidove, ki so kot enostavni objekti opredeljeni v Pravilniku, to pa so konstrukcije med dvema višinama zemljišča, namenjene za preprečevanje osipanja oziroma drsenja zemlje, če je najvišja točka konstrukcije med spodnjim in zgornjim zemljiščem naravnega terena do 1,2 m. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi iz točke 7.1. „merila in pogoji za oblikovanje enostavnih objektov“ na 4. strani lokacijske informacije z dne 1. 10. 2008, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da so pogoji za gradnjo enostavnih objektov določeni v Pravilniku, ki se nanaša na vrste zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, /.../, nato pa so povzeti podrobnejši pogoji za ograje, konkretno za oporni zid, ki je dopusten le, ko ni možno drugačno zavarovanje brežin.

Ne glede na to, da je bila škarpa do višine, ki ne presega 1,5 m, v času, ko je bila vložena zahteva za gradbeno dovoljenje, uvrščena med nezahtevne objekte (3. točka 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, Uradni list RS, št. 37/08), zaradi česar je tožnik zanjo moral zahtevati izdajo gradbenega dovoljenja, pa je treba zaradi predhodno navedenih razlogov glede zahtevanega odmika v konkretnem primeru upoštevati ureditev, ki jo 22. člen PUP določa za „enostavne ograje“, ki jih je opredeljeval Pravilnik.

Glede na navedeno je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. V odločbi višina sporne škarpe namreč ni ugotovljena, zato sodišče ne more presoditi, ali ima ta značilnosti enostavnega objekta (ograje) iz Pravilnika in zato soglasje za manjši odmik ni potrebno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe utemeljena, jo je v tem delu odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral organ v skladu z razlago določb PUP, ki jo je v tej sodbi sprejelo sodišče, ugotoviti (in v zvezi s tem v odločbi navesti razloge), ali predlagana škarpa presega višino 1,2 m, določeno v 4. točki 1. odstavka 6. člena Pravilnika, zaradi česar tudi zanjo velja zahteva po najmanj 3-metrskem odmiku od meje gradbene parcele iz 22. člena PUP, v naprotnem pa sosedovo soglasje.

K 2. točki izreka Čeprav je iz odločbe upravnega organa druge stopnje in iz samih toženih navedb razvidno, da se je tožnik v upravnem postopku pritožil le zoper zavrnilni del izpodbijane prvostopenjske odločbe, v tožbi predlaga odpravo odločbe v celoti, torej tudi v delih, zoper katere pritožba v upravnem postopku ni bila vložena.

Ker upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila (1. odstavek 6. člena ZUS-1), je sodišče tožbo v preostalem delu zavrglo (7. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka Če sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik o stroških). V obravnavanem primeru je tožnik zaradi delnega zavrženja tožbe z njo uspel le deloma, vendar pa so stroški za postopek enaki, kot če bi uspel v celoti. Zato je upravičen do povračila celotnih stroškov, kot ji jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o stroških). V skladu z določbo 5. člena omenjenega pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z določbami ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.