Jedro

Za odločitev o pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji je pomembno najprej ugotoviti, katero je tisto pravno vprašanje, ki je (bilo) za odločitev bistveno. Samo odstopanje od sodne prakse oziroma neenotna sodna praksa o tem pravnem vprašanju je lahko utemeljen pritožbeni razlog po 32. členu ZDSS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odločilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati kot strošek stečajnega postopka plačo za obdobje od 5.5.2004 do 4.6.2004 ter del odpravnine. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odpravnine v tistem delu, ki ga je tožnica prejela od jamstvenega in preživninskega sklada.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da je zmotno in v nasprotju s sodno prakso pravno stališče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da s tem, ko je tožnica v tem delovnem sporu pridobila izvršilni naslov za poplačilo terjatev, ki so stroški postopka, iz splošne stečajne mase, to na pravice ločitvenih upnikov, ki se poplačajo iz posebne stečajne mase, ne bo vplivalo. Tako stališče je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 30.6.2004. Po mnenju tožeče stranke iz načelnega pravnega mnenja izrecno izhaja, da se stroški stečajnega postopka izplačajo pred prednostnimi in ločitvenimi terjatvami, ter da tako stroški stečajnega postopka gredo tudi v breme ločitvenih upnikov. Prav tako o tem vprašanju ni enotnosti v sodni praksi sodišč druge stopnje in navaja kot primer odločitve v zadevah I Cpg 160/97, I Cpg 1082/97, Cpg 416/96, Pdp 1590/2002, Cpg 178/96 in I Cpg 155/2005. Tudi stališče drugostopnega sodišča, da prijava terjatve v stečajnem postopku po prvi alineji drugega odstavka 18. člena Zakona o Jamstvenem in preživninskem skladu, ni izključni pogoj za pridobitev pravic po 19. členu ZJSRS, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja na primer iz sodbe VIII Ips 184/2001 z dne 11.6.2002. Vrhovno sodišče je izrecno navedlo, da delavec uveljavlja (torej prijavi) pravico do odpravnine od delodajalca v stečajnem postopku, kar je tudi pogoj za pridobitev pravice pri Jamstvenem skladu.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbe sama izrecno ne vlaga, čeprav se strinja s tožnico o neenotnosti sodne prakse in "meni, da bi sodišče revizijo moralo dopustiti".

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Za odločitev o pritožbi glede ugodilnega dela pravnomočne sodbe je pomembno najprej ugotoviti, katero je tisto pravno vprašanje, ki je (bilo) za odločitev bistveno. Samo odstopanje od sodne prakse oziroma neenotna sodna praksa o tem pravnem vprašanju je lahko utemeljen pritožbeni razlog po 32. členu ZDSS-1. Stališča o drugih pravnih vprašanjih, tudi če so morda napačna ali drugačna kot v sodni praksi, ne utemeljujejo dopustitve revizije. Taka stališča, izražena oziroma zapisana v obrazložitvi sodbe (kot obiter dictum), tudi ne zavezujejo sodišča v sporu, kjer so ali bodo ta vprašanja morda odločilna.

V obravnavani zadevi gre za tak primer. O pravnem vprašanju, ki je bilo za to zadevo odločilno, je Vrhovno sodišče že odločilo s sklepom VIII Ips 195/2006 z dne 19.12.2006. Dejstvo, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila tudi terjatve, ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, narave teh terjatev ne spreminja, ne glede na to, kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi s temi terjatvami. Tudi če bi jih prerekal in tožnico napotil na pravdo, tožnica v tem delu ne bi imela le ugotovitvene tožbe, temveč dajatveno. Njen interes glede stroškov stečajnega postopka namreč ni le v tem, da se ugotovi obstoj terjatve, temveč v tem, da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve. Sodišče je v ponovljenem postopku (prvič je tožbo zavrglo) zato meritorno odločilo o dajatveni tožbi.

Bistveno pravno vprašanje je torej bilo le, ali ima tožnica v takem primeru, kot je obravnavani, dajatveno tožbo. Druga pravna vprašanja za odločitev niso bila pomembna, tako kot tudi dejansko stanje ni bilo sporno. Izpodbijana pravnomočna sodba je izvršilni naslov. Kako bo sodba izvršena in kako bo njena izvršitev morda vplivala na pravice ločitvenih upnikov, na odločitev samo ne more (več) vplivati. Zato je neutemeljeno sklicevanje na sodno prakso oziroma odločitve v primerih, ki se nanašajo na oblikovanje stečajne mase, način poplačila stroškov stečajnega postopka in poplačilo ločitvenih upnikov.

Glede zavrnilnega dela pravnomočne sodbe tožeča stranka navaja, da naj bi bila taka odločitev v nasprotju s sodno prakso in primeroma navaja sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 184/2001 z dne 11.6.2001. Toda že iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta bila pravna podlaga in narava uveljavljane terjatve v obeh primerih različni, zato odločitev ni mogoče primerjati. Pravno vprašanje, ki je bilo za odločitev bistveno, ni bilo enako. Ker pritožba ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).