Jedro

Tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov oziroma invalidnosti nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, prav tako ni predložila dokazil, da so ji v tem obdobju nastali izredni stroški v zvezi z nego ali zdravljenjem svojega bolnega polnoletnega sina oziroma svoje matere, pri čemer navedeni osebi nista njena družinska člana, ki bi jih bila dolžna preživljati.

Za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči bi morala tožnica predložiti dokaz o tem, na kateri datum ji je bila določena sodna odločba vročena ter navesti, katero pravno dejanje želi opraviti, kdaj bo potekel rok za to dejanje in predvsem je potrebno izkazati, da bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Določba 36. člena ZBPP pa organu ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prejela njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Nadalje se tožena stranka sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), po katerem je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov izvajanja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Tožena stranka ugotavlja, da znaša lastni dohodek tožnice v obdobju treh mesecev, pred mesecem vložitve prošnje, to je od junija do avgusta 2010, skupno 1537,65 EUR in obsega pokojnine in invalidnine tožnice. Tožnica je samska oseba, saj nima družinskih članov. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnice v tem trimesečnem obdobju 512,55 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 226,80 EUR, dvakratnik je torej 453,60 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Tožnica v prošnji smiselno uveljavlja tudi dodelitev izjemne oblike brezplačne pravne pomoči skladno z 22. členom ZBPP, pri čemer navaja svojo invalidnost in pomoč svojemu bolnemu sinu in materi. Skladno s 3. odstavkom 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena, če so stroški, ki so povezani z zdravljenjem prosilca, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi stopnje njegove invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, ali z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana ali s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana. Tožena stranka meni, da tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov oziroma invalidnosti nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, prav tako ni predložila dokazil, da so ji v tem obdobju nastali izredni stroški v zvezi z nego ali zdravljenjem svojega bolnega polnoletnega sina oziroma svoje matere, pri čemer navedeni osebi nista njena družinska člana, ki bi jih bila dolžna preživljati. Iz navedenih razlogov tožnica tudi ni upravičena do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 36. člena ZBPP, saj je odločala o pravici do redne brezplačne pravne pomoči, sama pa je zaprosila za nujno brezplačno pravno pomoč za založitev oziroma plačilo predujma za sodnega izvedenca v višini 500,00 EUR, za katerega nima denarja. Ker se preživlja z invalidsko pokojnino v višini 449,02 EUR, meni, da izpolnjuje tudi vse pogoje za redno brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka je k pokojnini prištela tudi invalidnino v višini 63,53 EUR ter tako ugotovila, da presega denarni cenzus, ki znaša 453,60 EUR. Invalidnina se po 27. členu Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 3/07 – UPB, dalje ZSV) ne šteje med lastne dohodke, saj ni vir dohodnine oziroma jo tožnica prejema v zvezi z trajno telesno hibo. Če pa ti razlogi ne zadostujejo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa ima še vedno pravico do izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi ali pa da naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi in razlogih, ki so narekovali izdajo izpodbijane odločbe. Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka znaša 459,04 EUR, dohodek tožnice pa je od junija do avgusta 2010 znašal 512,55 EUR, kamor so vštete pokojnine in invalidnine. Ni pravne podlage, da se ne bi tudi prejemkov iz naslova invalidnine upoštevalo pri izračunu dohodka tožnici. V 27. členu ZSV so točno našteti prejemki, ki se ne štejejo v lastni dohodek. Med takimi dohodki je izrecno naveden tudi dodatek za pomoč in postrežbo, kar velja tudi za druge prejemke za nego in pomoč, invalidnina pa med tovrstne prejemke ne sodi. Tožnica tudi ni izkazala, da bi bila upravičena do izjemne brezplačne pravne pomoči, saj ni izkazala, da sta njeno zdravstveno stanje in invalidnost povezana z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Tožnica ne navaja dejstev, niti ne prilaga dokazov, na podlagi katerih bi bila upravičena do izjemne oblike brezplačne pravne pomoči. Morala bi z ustreznimi listinami sama dokazati, da so pri njej podane okoliščine, ki bi opravičevale dodelitev brezplačne pravne pomoči skladno s 3. odstavkom 22. člena ZBPP, vendar pa tega ni storila, prav tako pa v tožbi s tem v zvezi ni navedla novih dejstev in predložila novih dokazil. Tudi zavrnitev dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči v zvezi z nego in zdravljenjem bolnega polnoletnega sina in bolne matere, je bila pravilna in ustrezno obrazložena. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da mora organ pred izdajo odločbe po resnici ugotoviti dejansko stanje in po uradni dolžnosti paziti na vse pravice, ki gredo ali bi šle stranki v dobro, torej invalidnine v višini 63,53 EUR ne bi tožena stranka smela šteti med prejemke, ampak kot pomoč. Ob pokojnini in invalidnini, ki jo dobiva, ne more uresničiti oziroma si privoščiti nobenih pravic, ki so pogojene z visokimi stroški za razne takse izvedence in odvetnike. V izvršilni zadevi opr. št. In 86/2010 Okrajnega sodišča v Domžalah gre za situacijo iz 36. člena ZBPP in bi morala tožena stranka dodeliti nujno brezplačno pravno pomoč. Izpodbijana odločba je v nasprotju z 22. členom ustave in je bila izdana z namenom preprečitve uveljavljanja pravic iz 26. člena ustave.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Izjemna brezplačna pravna pomoč pa se skladno z 22. členom ZBPP med drugim dodeli, če so stroški, ki so povezani z zdravljenjem prosilca, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi stopnje njegove invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, ali z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana ali s stroški za vzdrževanje invalidnega ali drugače prizadetega družinskega člana. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica glede na navedena določila ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da lastni dohodek tožnice v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje znaša 512,55 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožnica pa tudi ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov oziroma invalidnosti nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, prav tako ni predložila dokazil, da so ji v tem obdobju nastali izredni stroški v zvezi z nego ali zdravljenjem svojega bolnega polnoletnega sina oziroma svoje matere, pri čemer navedeni osebi nista njena družinska člana, ki bi jih bila dolžna preživljati.

Glede tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka obravnavati njeno prošnjo kot nujno brezplačno pravno pomoč, sodišče meni, da je za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati pogoje iz 1. odstavka 36. člena ZBPP. Ta določa, da se nujna brezplačna pravna pomoč dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, pri čemer se to brezplačno pravno pomoč odobri samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam. Taka brezplačna pravna pomoč se dodeli ne glede na določbe ZBPP o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči. Prosilec mora skladno z 2. odstavkom 36. člena ZBPP z listinami dokazati nastop okoliščin, ki kažejo na to, da so nastopile okoliščine za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala tožnica predložiti dokaz o tem, na kateri datum ji je bila določena sodna odločba vročena ter navesti, katero pravno dejanje želi opraviti, kdaj bo potekel rok za to dejanje in predvsem je potrebno izkazati, da bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Iz prošnje za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči pa je razvidno, da prosi za brezplačno pravno pomoč, ker ji je onemogočeno opravljanje dejavnosti in da ni zmožna plačati denarnih sredstev, ki bi jih morala založiti v skladu s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 31. 8. 2010. Iz te prošnje je razvidno, da prosi za oprostitev stroškov postopka in sicer za oprostitev plačila predujma za izvedenca v višini 500,00 EUR. Tudi iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izhaja, da prosi za oprostitev stroškov postopka in sicer za založitev stroškov za izvedenca. Po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči iz 1. odstavka 36. člena ZBPP, saj ni navedeno, kdaj je tožnica prejela sodno odločbo ter da želi zoper to odločbo vložiti pravno sredstvo, temveč se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči nanaša na oprostitev stroškov postopka. Razen tega pa določba 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o brezplačni pravni pomoči, ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja. Postopek o dodelitvi brezplačne pravne pomoči mora biti izpeljan tako, da ne predstavlja dodatne, predvsem pa nepotrebne finančne obremenitve za prosilca. Z dodelitvijo nujne brezplačne pravne pomoči se na prosilca prenese tveganje, da bo moral dodeljeno brezplačno pravno pomoč vrniti, v kolikor se bo v naknadni obvezni presoji izkazalo, da mu je bila dodeljena neutemeljeno (4. odstavek 36. člena ZBPP). Tudi zaradi tega tožena stranka ni ravnala napačno, ko je odločala o prošnji tožnice kot o redni brezplačni pravni pomoči. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da se invalidnine ne bi smelo šteti med prejemke, po katerih se ocenjuje mesečni dohodek tožnice. Skladno s 27. členom ZSV se med prejemke ne štejejo le tisti dohodki, ki so v tem členu izrecno našteti. Med temi dohodki oziroma prejemki pa ni navedena invalidnina, saj to ni dodatek za pomoč in postrežbo. Tudi iz obvestil ZPIZ o prejemkih je razvidno, da so invalidnine druge vrste prejemkov, ki imajo na obvestilih oznako 03, dodatek za pomoč in postrežbo pa oznako 04. Iz prvega odstavka 27. člena ZSV tudi izhaja, da se v lastni dohodek vštevajo tako prejemki, ki so vir dohodnine, kot tudi tisti, ki niso obdavčljivi.

Razen tega sodišča tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Tožnica ni predložila dokazov o tem, da ima določene stroške v zvezi s svojim zdravljenjem, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede stroškov, ki jih je opredelila kot pomoč lastni materi in pomoč bolnemu sinu pa sodišče meni, da bi se lahko taki stroški upoštevali le, ko gre za zdravljenje družinskega člana v smislu določb ZBPP. Opredelitev družinskega člana je določena v 23. členu ZBPP in sicer so to lahko otroci ali starši prosilca le v primeru, ko jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Tožnica ni izkazala, da je mater in sina dolžna preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja, saj v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnila podatkov o družinskih članih prosilca, kar pomeni, da mater in sina ni smatrala kot družinska člana v smislu 23. člena ZBPP. Razen tega za njiju tudi ni predložila posebej obrazca, na kar je bila opozorjena v pozivu za dopolnitev prošnje, iz česar je tožena stranka lahko upravičeno sklepala, da se ju ne more šteti za družinska člana v smislu 23. člena ZBPP.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo zavrnilo.