Jedro

Situacija, ko med pravdo medij preneha delovati, v ZMed ni izrecno urejena. Ta zahteva, da jo sodišče reši z upoštevanjem rešitev v podobnih primerljivih situacijah in z upoštevanjem posebnosti iz samih medijskih sporov. Smiselna uporaba določb ZPP za nerešena vprašanja po drugem odstavku 44. člena ZMed pomeni prav to, torej upoštevanje specifike tovrstnih sporov. V tej zadevi pomeni prenehanje delovanja medija okoliščino, ki se je spremenila po vložitvi tožbe in povsem neodvisno od volje ali ravnanja tožnika. Njeno obravnavanje le v okviru splošne procesne ureditve v ZPP in brez upoštevanja posebnosti medijskih sporov bi namreč povsem izvotlilo ustavno varovano človekovo pravico do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Še več: onemogočilo bi tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS iz razlogov, ki so povsem izven sfere prizadetega. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča ustavnoskladna taka povezava 37. in 30. člena ZMed, da lahko prizadeti tudi v primeru prenehanja delovanja medija med samim pravdnim postopkom subjektivno spremeni tožbo tako, da namesto dosedanjega glavnega urednika toži izdajatelja medija ali njegovega pravnega naslednika brez potrebne privolitve prejšnjega in novega toženca.

Tožnik je prvo toženko tožil kot glavno urednico prejšnjega medija in z dodatno podlago kot glavno urednico novega primerljivega medija. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo obe pravni podlagi in presodilo, da nista utemeljeni, tožnik pa je v pritožbi izpodbijal predvsem razloge, da naj že v času prvega sojenja ne bi bila podana pasivna legitimacija prve toženke, ker je bila takrat na porodniškem dopustu. Tožnikova revizijska trditev, da postopka proti prvi toženki ni nadaljeval na podlagi njene prejšnje funkcije, je torej povsem neresnična. Pasivna legitimacija prve toženke je s prenehanjem izdajanja prejšnje publikacije prenehala, saj odgovorni urednik v sporu zaradi objave popravka ali odgovora ni pasivno legitimiran kot fizična oseba, temveč le zaradi svoje funkcije glavnega urednika. V primeru prenehanja delovanja medija pa zakon tudi ne uvaja pasivne legitimacije odgovornega urednika drugega primerljivega medija.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu glede druge toženke razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za objavo popravka oziroma odgovora proti takrat edini toženki A. Č. kot odgovorni urednici publikacije M. Presodilo je, da je tožnik zamudil rok iz drugega odstavka 26. člena Zakona o medijih (ZMed), po katerem je bilo treba zahtevo pri odgovornem uredniku vložiti v 30 dneh od objave oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba zvedela za objavo, če zanjo iz objektivnih razlogov ni mogla zvedeti v okviru danega roka. Iz istega razloga tožnik ni uspel niti v pritožbenem niti v revizijskem postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je z odločbo U-I-59/09-14 in Up 419/09-15 z 21. 10. 2009 ugotovilo neskladnost drugega odstavka 26. člena ZMed z Ustavo RS (URS), določilo rok za odpravo neskladja in vmesni način obravnavanja pravočasnosti zahteve ter nato razveljavilo odločbe vseh treh sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Ker je v vmesnem času publikacija M. nehala izhajati, je tožnik v novem sojenju tožbo „spremenil in razširil“ tako, da je ob sklicevanju na 30. člen ZMed sedaj tožil kot drugo toženko še Mestno občino ... kot izdajateljico M., podlago proti prvi toženki pa dopolnil s trditvijo, da je sedaj odgovorna urednica primerljivega časopisa K., Mestne občine ... Od obeh je zahteval objavo več strani dolgega besedila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku proti drugi toženki ugodilo, tožbeni zahtevek proti prvi toženki pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbah tožnika in druge toženke tako, da je ugodilo pritožbi druge toženke in glede nje sodbo spremenilo tako, da je tožbo proti njej zavrglo. Pritožbi tožnika je delno ugodilo le glede pravdnih stroškov in o njih odločilo drugače, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženki.

4. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev glede obeh toženk, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Stališče pritožbenega sodišča, da zakonodajalec ni predvidel priviligirane spremembe tožbe v primeru, ko medij med postopkom preneha obstajati, je v nasprotju s 40. členom URS, ker stranka v takem primeru nima več pravnega varstva. Po revizijskih izvajanjih se 37. člen ZMed o priviligirani spremembi tožbe nedvomno smiselno nanaša tudi na 30. člen istega zakona, ko medij med postopkom preneha obstojati. V takem primeru je dovoljena in edino smiselna priviligirana sprememba tožbe. V opisani situaciji ne pride sicer do zamenjave urednika, vendar namesto odgovornega urednika stopi izdajatelj. V nadaljevanju skuša tožnik prikazati, da je tožbo spremenil na način, kot je urejen v 30. členu ZMed, saj ne toži druge toženke poleg odgovornega urednika, temveč kot izdajatelja medija, ki je nehal obstajati, namesto odgovornega urednika. Iz spremembe tožbe oziroma vloge s 16. 11. 2010 to jasno izhaja. Proti prvi toženki pa tožnik postopka ni nadaljeval kot proti odgovorni urednici medija, ki je prenehal obstajati, temveč jo toži kot odgovorno urednico novega medija. Ni vložil še ene tožbe poleg že vložene, ampak jo je spremenil na podlagi 30. člena ZMed. Ker gre za priviligirano spremembo tožbe, so napačni razlogi o zamudi roka za vložitev tožbe zoper drugo toženko. O vložitvi nove tožbe bi bilo mogoče govoriti zgolj v razmerju do prve toženke, vendar je glede na specifiko te zadeve tožbeni zahtevek tudi proti njej utemeljen.

5. Revizija je bila vročena toženkama, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrnitev.

6. Revizija je glede na določbo četrtega odstavka 39. člena ZMed dovoljena in je delno utemeljena.

7. Tožnik, ki je v uvodu revizije navedel, da uveljavlja vse revizijske razloge, v nadaljevanju ni opredelil, ali in katero procesno kršitev očita pritožbenemu ali prvostopenjskemu sodišču. Revizijsko sodišče je zato lahko opravilo preizkus le v mejah opredeljeno uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

8. Osnovno vprašanje, ki ga revizija obravnava, je, kakšne možnosti ima tožnik v sporu zaradi pravice do popravka in/ali odgovora takrat, ko med postopkom medij preneha delovati. Take procesne situacije ZMed izrecno res ne ureja, saj je v 37. členu določena le rešitev za primer, ko se po vložitvi tožbe zamenja glavni urednik medija: določena je možnost priviligirane subjektivne spremembe tožbe, po kateri lahko tožnik namesto prvotnega toži novega urednika brez sicer po splošnih procesnih predpisih potrebne privolitve enega in drugega. Besedilo 30. člena ZMed pa je oblikovano tako, da ga je razumeti kot ureditev situacije v primeru, ko medij preneha delovati že pred vložitvijo tožbe, saj ničesar ne določa o potrebni ali nepotrebni privolitvi nasprotne stranke in je tudi uvrščeno med določbe, ki urejajo postopek in dogajanje pred vložitvijo tožbe. V primeru prenehanja delovanja medija lahko po navedenem členu upravičenec zahteva objavo od tedanjega izdajatelja ali njegovega pravnega naslednika v primerljivem mediju. Za vprašanja, ki niso drugače rešena v tem zakonu, je v drugem odstavku 44. člena napoteno na smiselno uporabo Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Glede na opisano ureditev je pritožbeno sodišče najprej zavzelo stališče, da je v obravnavani situaciji za subjektivno spremembo tožbe po ustreznih določbah ZPP potrebna privolitev novega toženca, ki je v tej zadevi ni bilo. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnikovo vlogo obravnavati kot novo tožbo, ki pa je nedvomno vložena že po izteku roka iz drugega odstavka 33. člena ZMed za vložitev take tožbe, torej je prepozna. Vendar se je že pritožbeno sodišče spraševalo tudi, kakšna bi bila ustreznejša rešitev glede na specifiko tovrstnih sporov. Rešitev je iskalo v ureditvi podobne situacije v 37. členu ZMed v primeru zamenjave odgovornega urednika med pravdnim postopkom, kjer je določena že opisana priviligirana subjektivna sprememba tožbe. Pri tem pa je ugotovilo, da tožnik tožbe ni spremenil na način, kot je urejen v 37. členu ZMed, saj izdajatelja ni tožil namesto odgovorne urednice, temveč poleg nje. Tožbe torej ni spremenil, ampak je vložil še eno tožbo. Zato opisana možna rešitev za konkretno zadevo po njegovi presoji ne pride v poštev.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča (in s tem tudi razlogom same revizije), da v tej zadevi obravnavana situacija, ko med pravdo medij preneha delovati, v ZMed res ni izrecno urejena ter tudi ponujeni izpeljavi o možnosti rešitve kot v 37. členu ZMed z učinkom priviligirane subjektivne spremembe tožbe. Opisana neurejenost situacije zahteva, da jo sodišče reši z upoštevanjem rešitev v podobnih primerljivih situacijah in z upoštevanjem posebnosti iz samih medijskih sporov. Smiselna uporaba določb ZPP za nerešena vprašanja po drugem odstavku 44. člena ZMed pomeni prav to, torej upoštevanje specifike tovrstnih sporov. V tej zadevi pomeni prenehanje delovanja medija okoliščino, ki se je spremenila po vložitvi tožbe in povsem neodvisno od volje ali ravnanja tožnika. Njeno obravnavanje le v okviru splošne procesne ureditve v ZPP in brez upoštevanja posebnosti medijskih sporov bi namreč povsem izvotlilo ustavno varovano človekovo pravico do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Še več: onemogočilo bi tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS iz razlogov, ki so povsem izven sfere prizadetega. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča ustavnoskladna taka povezava 37. in 30. člena ZMed, da lahko prizadeti tudi v primeru prenehanja delovanja medija med samim pravdnim postopkom subjektivno spremeni tožbo tako, da namesto dosedanjega glavnega urednika toži izdajatelja medija ali njegovega pravnega naslednika brez potrebne privolitve prejšnjega in novega toženca.

11. Revizijsko sodišče pa ne more pritrditi nadaljnji presoji pritožbenega sodišča, da je treba v tej zadevi uporabiti določbe splošnega procesnega predpisa o potrebni privolitvi (prejšnjega in) novega toženca pri subjektivni spremembi tožbe (drugi odstavek 187. člena ZPP) zato, ker je tožnik tožil drugo toženko poleg prve toženke in ne namesto nje (37. člen ZMed in drugi odstavek 187. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da gre za naknadno sosporništvo, za katero pa je po drugem odstavku 191. člena ZPP prav tako potrebna privolitev novega toženca. Z navedenimi razlogi pritožbenega sodišča se revizijsko sodišče ne strinja, saj pomenijo direktno uporabo ZPP in ne njegove smiselne uporabe, ker torej ne upoštevajo posebnosti medijskih sporov (že navedene okoliščine, pa tudi razmeroma hitro spreminjanje situacij na medijskem prizorišču glede prenehanja delovanja starih in nastanjanja novih medijev), to je argumenta, ki bi ga pritožbeno sodišče sprejelo v primeru, če bi tožnik tožil sedanjo drugo toženko namesto do takrat edine toženke, ne pa obeh. Dejstvo, da tožnik toži dve toženki, prav pa naj bi bilo le eno, pomeni samo, da toži eno preveč, ne pa, da je tožbeni zahtevek proti obema toženkama neutemeljen. Zato tudi za opisano situacijo veljajo enaki razlogi kot v prejšnji točki, da jo je treba glede na posebnosti tovrstnih sporov obravnavati kot priviligirano spremembo tožbe, za katero privolitev druge toženke ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče je zaradi opisane napačne presoje v nadaljevanju štelo, da je tožba zoper drugo toženko prepozna, zaradi česar se z drugimi pritožbenimi ugovori te toženke ni več ukvarjalo in zato ni v celoti izčrpalo pritožbene podlage (drugi odstavek 380. člena ZPP).

12. V ostalem delu revizija ni utemeljena. Tožnik s svojimi revizijskimi izvajanji glede prve toženke skuša prikazati drugačen procesen pomen svojih dejanj v pravdi. Pojasnjeno je že bilo, kaj je tožnik glede prve toženke navedel v svoji vlogi s 16. 11. 2010. Tožil jo je kot glavno urednico prejšnjega medija in z dodatno podlago kot glavno urednico novega primerljivega medija. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo obe pravni podlagi in presodilo, da nista utemeljeni, tožnik pa je v pritožbi izpodbijal predvsem razloge, da naj že v času prvega sojenja ne bi bila podana pasivna legitimacija prve toženke, ker je bila takrat na porodniškem dopustu. Tožnikova revizijska trditev, da postopka proti prvi toženki ni nadaljeval na podlagi njene prejšnje funkcije, je torej povsem neresnična. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom obeh sodišč, da je pasivna legitimacija prve toženke s prenehanjem izdajanja prejšnje publikacije prenehala, saj odgovorni urednik v sporu zaradi objave popravka ali odgovora ni pasivno legitimiran kot fizična oseba, temveč le zaradi svoje funkcije glavnega urednika. V primeru prenehanja delovanja medija pa zakon tudi ne uvaja pasivne legitimacije odgovornega urednika drugega primerljivega medija.

13. Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi drugega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP odločilo kot v izrekih pod točkama I. in II. te odločbe. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.