Jedro

V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.

Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.

Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti –

odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.

Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka prvotoženi, četrtotoženi, petotoženi in osmotoženi stranki ter stranskima intervenientoma vsakemu v znesku 9.098,15 EUR, drugotoženi in tretjetoženi stranki v skupnem znesku 11.844,68 EUR, šestotoženi stranki v znesku 9.182,39 EUR in sedmotoženi stranki v znesku 9.177,35 EUR, vse v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, naj tožene stranke tožeči stranki plačajo znesek 7.725.400,00 EUR, in sicer vsaka od njih po enakih delih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrnejo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15‑dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, naj vsaka tožena stranka tožeči stranki plača znesek 965.675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrne pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) in je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka prvotoženi stranki v znesku 49.968,15 EUR, drugotoženi in tretjetoženi stranki v znesku 57.734,98 EUR, četrtotoženi stranki v znesku 49.968,15 EUR, petotoženi stranki v znesku 49.968,15 EUR, šestotoženi stranki v znesku 50.052,39 EUR, sedmotoženi stranki v znesku 50.047,35 EUR, osmotoženi stranki v znesku 49.968,15 EUR in vsakemu stranskemu intervenientu v znesku 49.968,15 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še, da priči C.C. v 15 dneh povrne potne stroške v znesku 9,40 EUR in nadomestilo plače v znesku 188,44 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških priče) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenim tožbenim zahtevkom. Navaja, da je neobrazložen ugovor zastaranja toženih strank. Pri obravnavi ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage toženih strank, saj je ugotovilo dejstva, ki jih tožene stranke niso zatrjevale, s čimer je kršilo razpravno načelo. Zmotno je stališče, da je zastaral odškodninski zahtevek v zvezi z odobritvijo kreditov družbama A. d. d. in B. d. o. o. Ključen za presojo začetka teka zastaralnega roka odškodninske terjatve je trenutek nastanka škode, ki ga sodišče ni ugotovilo. Šele s trenutkom zapadlosti in nevračila kredita s strani komitentov je lahko tožeči stranki nastala škoda. Tožeča stranka ni mogla vedeti za obseg škode, preden je ta sploh zapadla oziroma nastala. Zmotno je tudi stališče, da gre pri obravnavanem kreditu (pri kreditu družbi B. d. o. o. sicer le delno) za institut obnove kredita. Pravilnik o odobravanju naložb pravnim osebam ni veljal v času odobritve spornega kredita. Za obnovo kreditov v banki niso obstajala izrecna pravila. Interni akti tožeče stranke niso dovoljevali toženim strankam „postavljati meril in pravil“, po katerih bi lahko odobrili kredite komitentom v okviru nereguliranega postopka obnove. Že iz tega razloga je bilo ravnanje toženih strank protipravno. Navedeno izhaja tudi iz vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 1229/2013, do katere se sodišče v tem sporu ni opredelilo. Tožene stranke niso zadostile dokaznemu bremenu, da je bila v času odobritve kreditov obnova najboljša rešitev. Tožene stranke so kršile obveznosti, določene v internih aktih tožeče stranke, pogodbi o zaposlitvi in bančnih predpisih, kar je tožeča stranka dovolj določno navedla v postopku na prvi stopnji. Prvotožena stranka je v zvezi z odobritvijo kredita A. d. d. ravnala protipravno, ker ni pridobila ustreznih cenitev nepremičnin, ki so bile dane v zavarovanje, predlogu ni bila priložena ocena tveganja Sektorja za ekonomsko svetovanje in merjenje kreditnega portfelja (v nadaljevanju: SES) in mnenje o ustreznosti bonitetne ocene, s čimer je bila kršena točka 7.2.1. Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektov. Cenitvenega poročila ni izdelal cenilec, ki bi bil odobren oziroma pooblaščen s strani banke. Iz predloga za reprogramiranje kredita celo izhaja, da ocena tveganja SES ni bila potrebna, kar je v nasprotju z internimi akti tožeče stranke. Drugotožena in tretjetožena stranka sta ravnali protipravno, ker sta podpisali predloga za odobritev kreditov, čeprav nista bila popolna oziroma skladna z internimi pravili banke. Pred podajo predlogov ni bila pridobljena ocena tveganja SES in ni bilo preverjeno stanje predlaganih zavarovanj. Četrtotožena do osmotožena stranka so kot člani Kreditnega odbora banke (v nadaljevanju: KOB) kršili dolžnost pridobiti ustrezno dokumentacijo. Preveriti bi morali skladnost predloga za odobritev kredita. Pavšalna in nelogična je ugotovitev sodišča, da se tožeča stranka pri nobenem kreditu ni dodatno izpostavila. Nekritično je sledilo izpovedi A.A. in ni ugotavljalo, ali so toženci preverili druge možnosti in ali so bile za tožečo stranko sprejete odločitve res najugodnejše. Nekritično je povzelo skupno vrednost zavarovanj, pri tem ni navedlo, na podlagi česa jo je ugotovilo. Ne drži, da je vsako zavarovanje boljše od nikakršnega. Tožeča stranka bi se lahko, če ne bi bila dana dodatna zavarovanja, poplačala vsaj iz stečajne mase komitentov. Kršitve internih pravil ne more sanirati glasovanje predstavnice SES A.A. Ocena tveganja za A. d. d. je bila pridobljena več kot eno leto pred obravnavo naložbe, zato ne zadošča za odobritev tako vredne naložbe. Sodišče je upoštevalo dokaz, ki ga je četrtotožena stranka predložila prepozno, ni pa upoštevalo veljavnega seznama ocenjevalcev vrednosti nepremičnin tožeče stranke. Ni jasno, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da je bil del kredita B. d. o. o. namenski. Ni se opredelilo do navedbe, da so se tožene stranke zavedale plačilne nesposobnosti kreditojemalcev in tudi nezadostnih zavarovanj kreditov. Uprava banke ne presoja pravilnosti odločitev KOB, ki je samostojen organ odločanja o predlogih v njegovi pristojnosti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Toženci in stranska intervenienta so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o glavni stvari ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri odločitvi o stroških.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in se jo tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z navedbami o protispisnem zaključku sodišča o tem, da so se pri tožeči stranki enkrat letno opravljali t. i. „portfeljski pregledi“, tožeča stranka pravzaprav uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan.

7. Zmotno je stališče pritožbe o neobrazloženosti ugovora zastaranja. Šestotožena in sedmotožena stranka sta ugovor zastaranja uveljavljali v odgovoru na tožbo in navedli, da so očitane kršitve in s tem morebitna odgovornost nastale že v letu 2008 in 2009 ter so s tem ob vložitvi tožbe 31. 7. 2013 že zastarale. Četrtotožena stranka je v vlogi z dne 6. 3. 2015 v zvezi z ugovorom zastaranja navedla, da je trenutek odločanja KOB o obnovi kredita v letih 2008 in 2009 šteti kot datum domnevnega škodnega dogodka, zato je treba šteti, da je do vložitve tožbe 31. 7. 2013 že iztekel triletni subjektivni zastaralni rok. Petotožena stranka je v vlogi z dne 13. 4. 2015 navedla, da je zastaranje začelo teči naslednji dan po tem, ko je bil predmetni kredit dejansko odobren (in na podlagi česar so bila denarna sredstva dejansko izplačana), to pa je bilo v obeh primerih pred julijem 2008, zato da je zahtevek zastaral že pred vložitvijo tožbe. Osmotožena stranka je v vlogi z dne 17. 6. 2015 navedla, da bi lahko terjatev nastala kvečjemu ob odobritvi prvotnega kredita v letu 2006 oziroma najkasneje ob odobritvi spornega kredita. Torej so četrto, peto, šesto, sedmo in osmotožena stranka dovolj določno navedle dejstva, potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja. Tožeča stranka je dovolj substanciranemu ugovoru (čemur v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni ugovarjala) v svojih vlogah nasprotovala in tako smiselno privolila v obravnavanje utemeljenosti ugovora. Zato ni utemeljeno njeno sklicevanje na odločbe opr. št. I Cpg 965/2009, I Cp 1224/2004 in III Cp 2972/2010 oziroma na kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage toženih strank, ki so ugovarjale zastaranje.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zastaranje terjatve za povračilo premoženjske škode od četrto, peto, šesto, sedmo in osmotožene stranke, glede česar je izpostavilo, da je tožeča stranka na dan odločanja KOB o odobritvi spornih kreditov (družbi A. d. d. 25. 3. 2009 in o reprogramu tega kredita 23. 9. 2009, družbi B. d. o. o. pa 6. 8. 2008) vedela tako za višino zneska odobrenega kredita (škodo), kot tudi za tožene stranke (povzročitelje domnevne škode).

9. V prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) je določeno, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno drugače. Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. To ni nujno enako času škodnega dogodka (odobritvi kreditnega posla), kot zaključuje sodišče prve stopnje. Ta pogoj je izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, izražene v denarju. V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Navedeno pomeni, da pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno. Četudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov ni razvidno, kdaj konkretno so odobreni krediti zapadli v plačilo, pa ugotavljanje tega dejstva ni odločilno za sprejem pravilne odločitve o (ne)utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje namreč zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi po vsebini - ker ni ugotovilo vseh predpostavk odškodninske obveznosti. Ker se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na slednjo, ključno ugotovitev za sprejem pravilne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, eventualno dodatno raziskovanje okoliščin glede zastaranja niti ne bi moglo privesti do sprejema drugačne odločitve v tem sporu.

10. Po splošnih pravilih civilnega prava – osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena OZ – mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivdna odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Če kateri od teh elementov ni podan, ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Izpolnitev navedenih elementov, razen krivde, mora zatrjevati in dokazati oškodovanec – tožeča stranka. Čeprav se krivda pri odškodninski odgovornosti po splošnem pravilu iz 131. člena OZ domneva, pa je na podlagi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu le, če mu povzroči škodo pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) je glede na splošna pravila izjema, zato mora njen obstoj zatrjevati in dokazati oškodovanec.

11. Tožeča stranka od toženih strank zahteva plačilo odškodnine za povzročeno škodo v višini 7.725.400,00 EUR, ki naj bi ji nastala v posledici hude malomarnosti toženih strank pri odobritvi kredita družbama A. d. d. in B. d. o. o.. Prvotožena stranka je tožena kot skrbnica komitentov in pripravljalka predloga za odobritev naložb, drugotožena in tretjetožena stranka kot sopodpisnici navedenega predloga, četrto, peto, šesto, sedmo in osmotožena stranka pa so kot člani KOB glasovali o spornih naložbah. Sodišče prve stopnje je presodilo, da trditvena podlaga tožeče stranke ne daje podlage za zaključek, da so tožene stranke ravnale protipravno in da tudi sicer ni podana njihova odgovornost za nastalo škodo. Pri očitku protipravnosti se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo s presojo pravne narave sklenjenih kreditnih poslov. Ugotovilo je, da je šlo pri odobritvi kredita družbi A. d. d. za odobritev kredita, namenjenega poplačilu že predhodno odobrenih kreditov, kar ustreza pojmu „obnove“ kredita. Za enako naravo kreditnega posla je šlo tudi pri delu kredita družbi B. d. o. o. (do 1.900.000,00 EUR), v preostalem delu pa je šlo za namenski kredit, dan za dokončanje projekta „D“.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da je šlo pri spornih poslih (v celoti z družbo A. d. d. in deloma z družbo B. d. o. o.) za samostojni pravni posel, neodvisen od predhodnih kreditnih pogodb, oziroma za novo odobritev kredita. Po določbi 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se je do uveljavitve OZ uporabljal kot predpis RS)1, ki ureja kreditno pogodbo, se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za nek namen ali brez določenega namena, kreditojemalec pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. ZOR v 1069. členu ureja tudi kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev (tako imenovani lombardni kredit). Razlikovalni znak, ki takšen posel ločuje od običajne kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR, je v obliki zavarovanja kreditne obveznosti in pravici kreditodajalca, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve na podlagi 1071. člena ZOR proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije.

13. V obravnavanih primerih (razen deloma pri kreditu družbi B. d. o. o.) banka (tožeča stranka) po spornih odobritvah s strani KOB ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi. Kredit so člani KOB odobrili, a zaradi poplačil prejšnjih kreditov brez dodatnih izplačil denarnih sredstev. Pravni posli so bili po predhodni odobritvi članov KOB na seji 25. 3. 2009, ko se je odločalo o kreditu družbi A. d. d., oziroma 6. 8. 2009, ko se je odločalo o kreditu družbi B. d. o. o., sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja. To za kredit družbi B. d. o. o. izhaja iz predloga za odobritev kredita z dne 5. 8. 2008, zapisnika seje KOB z dne 6. 8. 2008, pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 8. 8. 2008 in kopije kreditne mape (A40 – A42 in A92), za kredit družbi A. d. d. pa iz kopije kreditne mape (A94) in izpovedi priče A.A. 14. Drži, da v spornem obdobju interni akti tožeče stranke pojma „obnova kredita“ niso posebej opredeljevali (Pravilnik o odobravanju naložb pravnim osebam z dne 6. 1. 2012 takrat še ni veljal), kljub temu pa ta institut v slovenski bančni praksi (in s tem tudi pri toženi stranki) ni bil neznan. To potrjuje izpoved priče A.A., omenjata pa ga tudi 14. točka Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom in tretji odstavek 177. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/06 in nasl.), ki je veljal ob spornih odobritvah obnove kreditov. Po tej določbi mora banka jasno opredeliti postopke odločanja o odobritvi, spremembi, obnovi in refinanciranju kreditov. Če tožeča stranka kljub izrecni zakonski obveznosti ni jasno opredelila postopkov odločanja o obnovi kreditov, tega ni mogoče šteti v breme toženih strank oziroma jim zaradi neurejenega postopka odločanja o obnovi kreditov očitati kršitev internih bančnih pravil. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila obnova kredita zakonsko dopustna rešitev za poplačilo prejšnjih kreditov. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 126/1997, saj se v tej zadevi sodišče ni opredelilo do vprašanja dopustnosti obnove kredita, kot ga je poznal ZBan-1. Na stališča vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 1229/2013, izdane v gospodarskem sporu, delovno sodišče ni vezano, poleg tega pa je bila navedena sodba tudi razveljavljena.

15. ZBan-1 je v četrtem odstavku 177. člena določal, da mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. V petem odstavku tega člena je bilo določeno, da mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje osebe in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v okviru pristojnosti in nalog pri tožeči stranki bančna storitev odobravanja naložb prenesena na nižje ravni odločanja, in sicer na KOB kot organ tožeče stranke. Ta o naložbah, ki so v njegovi pristojnosti, odloča samostojno. Sestavlja ga sedem članov, kar izhaja iz Poslovnika o delu kreditnega odbora tožeče stranke (A62) in Sklepa o pristojnostih, postopkih in načinu odločanja o odobravanju naložb pri toženi stranki (A69). Seji KOB 25. 3. 2009, na kateri je bil odobren sporen kredit družbi A. d. d., je predsedovala četrtotožena stranka, člani KOB pa so bili petotožena, šestotožena, sedmotožena in osmotožena stranka ter A.A. (predstavnica SES). Seji KOB 6. 8. 2008, na kateri je bil odobren sporen kredit družbi B. d. o. o., je predsedoval predsednik uprave tožeče stranke, tj. prvi stranski intervenient, člani KOB pa so bili četrto, šesto, sedmo in osmotožena stranka ter A.A. (predstavnica SES). V obeh primerih so prisotni na seji KOB soglasno podprli predloga za odobritev kredita obema družbama. Predlog za odobritev kreditov so v obeh primerih pripravile oz. podpisale prvo, drugo in tretjetožena stranka.

16. Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke kot člani KOB oziroma skrbnica komitentov in predlagatelji odobritve obnove kredita na voljo dve (slabi) možnosti – odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. V teh okoliščinah ima odločitev o odobritvi (obnove) kredita po presoji pritožbenega sodišča naravo poslovne odločitve2. Na podlagi pravila podjetniške presoje (business judgement rule) vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Pravilo podjetniške presoje sicer v slovenskem pravnem redu ni uzakonjeno, vendar ga sodna praksa upošteva pri razlagi dolžne skrbnosti ravnanja članov organov vodenja in nadzora3. Pri presoji skrbnosti je treba upoštevati stanje, v kakršnem so se nahajale tožene stranke v času sprejemanja odločitev in upoštevati informacije, do katerih so takrat imele dostop. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.

17. Tožeča stranka v tem sporu ni zatrjevala, da so bili protipravno odobreni že „izvorni“ krediti, na podlagi katerih so bili družbi A. d. d. in deloma družbi B. d. o. o. izplačana denarna sredstva, ali da so bila protipravna kasnejša (a pred spornimi) odobrena podaljšanja oziroma obnove kreditov. Prav tako tožeča stranka ni konkretno zatrjevala niti dokazala, da bi lahko omenjena komitenta sporne kredite ob zapadlosti vrnila oziroma v celoti poplačala prejšnje kredite. Tožeča stranka je zatrjevala le, da tožene stranke niso ustrezno izvajale njenih internih predpisov, ki so regulirali politiko in postopke upravljanja s kreditnim tveganjem, v spornem času pa je bil premoženjski položaj tožeče stranke tudi sicer že poslabšan.

18. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožene stranke pri odločanju o obnovi kreditov niso kršile 7. 2. 1. točke Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom, ki določa primere, ko je treba pridobiti oceno tveganja SES in mnenje o ustrezni bonitetni uvrstitvi komitenta. V tej točki vsebina in ročnost ocene tveganja in bonitetne ocene ni posebej opredeljena. Iz dejanskih okoliščin konkretnega primera je razvidno, da so se tožene stranke seznanile s tveganjem spornih naložb in bonitetno razvrstitvijo komitentov. Obe družbi sta imeli v času odločanja KOB bonitetno razvrstitev B, ki pomeni, da je komitent likviden, da lahko poravnava obveznosti do banke. Poleg tega iz kreditne mape izhajajo podatki o sodelovanju komitentov z banko, o izpostavljenosti banke do komitentov in z njimi povezanih družb ter predstavitev in zavarovanje posamezne naložbe. Za obe naložbi je bila predstavljena tudi ocena tveganja SES. O tem, da je bila pridobljena potrebna dokumentacija, pa izhaja tudi iz izpovedi prič C.C. (v času odobritve obnove kredita je bil izvršni direktor) in A.A. Slednja je kot članica KOB in predstavnica SES prav tako soglašala s predlogoma za odobritev obnove kredita. Iz izpovedi navedenih prič izhaja, da je bila vsa potrebna dokumentacija za obnovo kredita predložena v odločanje KOB, saj sicer člani o predlogu ne bi odločali, temveč bi zahtevali dopolnitev dokumentacije. Bistveno je, da so kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo bile seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in njegovima aktualnima bonitetama oziroma tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke, toženim strankam pa tožeča stranka tudi ne očita, da bi pri tem zasledovale lastne interese. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah toženim strankam ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).

19. Neutemeljen je tudi očitek kršitev 5. 3. točke Navodil za zavarovanje naložb, ker tožene stranke naj ne bi zagotovile ustrezne stopnje oziroma kvalitete zavarovanj. V zvezi z zavarovanji kredita družbi A. d. d. pritožba neutemeljeno navaja, da cenitveno poročilo ni bilo izdelano s strani pooblaščenega cenilca. Opravljene cenitve sodnega cenilca in izvedenca za gradbeno stroko B.B., ki niso bile starejše od šestih mesecev, namreč predstavljajo izjemo iz 6. točke Navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom (A68), zato jih je bilo mogoče upoštevati. Ker se ugovor tožeče stranke, da se cenitev tega cenilca ne bi smelo upoštevati, že iz navedenega razloga izkaže za neutemeljen, niso relevantne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi s statusom navedenega cenilca upoštevalo prepozno predložen dokaz četrtotožene stranke, dokaza tožeče stranke pa ni upoštevalo. Tudi sicer je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je treba zavarovanja šteti za ustrezna že zato, ker pred obnovo kreditov zavarovanj za obstoječe kredite ni bilo (razen menic družbe). Poleg tega je v Navodilih za zavarovanje naložb izrecno določeno, da o odstopanju od priporočenih faktorjev odloči organ, ki je pristojen za odločanje o naložbah, kar pomeni, da dajejo organu KOB prosto polje presoje priporočenih zavarovanj.

20. Kredit družbi B. d. o. o. je bil deloma (nad zneskom 1.900.00,00 EUR) dan z namenom dokončanja oziroma izvedbe projekta „D“. Sodišče prve stopnje je (kot izhaja iz 19. in 34. točke obrazložitve sodbe) to dejstvo ugotovilo na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 8. 8. 2008 in na podlagi izpovedi priče A.A., ki je izpovedala še o razlogih za odobritev tega namenskega kredita. Pritožba v tem delu, z izjemo neutemeljene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je ugotovilo, da je bil del kredita družbi B. d. o. o. namenski, niti nima konkretnih trditev.

21. Tožeča stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da odgovornost toženih strank zaradi seznanjenosti uprave tožeče stranke s sporno odobritvijo obnove kredita ne more biti manjša. Uprava banke namreč v skladu z zakonom ni pristojna za nadzor nad pravilnostjo tovrstnih odločitev in možnosti ukrepanja, saj je KOB samostojen organ odločanja. Navedeno zmotno stališče sodišča prve stopnje pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva, saj predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank niso podane že iz drugih razlogov.

22. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožeča stranka graja odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je postavila primarni zahtevek tako, da je uveljavljala plačilo 7.725.400,00 EUR, in sicer od vsake tožene stranke po enakih delih, v podrednem tožbenem zahtevku pa od vsake tožene stranke posebej 965.675,00 EUR, kar pomeni, da niti ne gre za pravi podredni zahtevek, saj je skupni vtoževani znesek iz podrednega zahtevka enak primarnemu. Tožeča stranka od toženih niti ni uveljavljala solidarnega plačila 7.725.400,00 EUR. Tožene stranke niso enotni sosporniki. Vrednost spornega predmeta za vsako od njih je 965.675,00 EUR. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, 67/08 in nasl.) so upravičene do nagrade za postopek 3.867,50 EUR, nagrade za narok 3.570,00 EUR, pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR in 22 % DDV. Nagrada in izdatki za odvetniške storitve prvo, četrto, peto, šesto, sedmo in osmotožene stranke ter stranskih intervenientov za postopek na prvi stopnji tako znašajo 9.098,15 EUR. Šestotoženi in sedmotoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške za prihod na narok 12. 11. 2015 v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in sicer stroške kilometrine za šestotoženo stranko na relaciji Miren pri Novi Gorici – Maribor – Miren pri Novi Gorici (2 × 234 km × 0,18 EUR) 84,24 EUR, za sedmotoženo stranko pa na relaciji Branik – Maribor – Branik (2 × 220 km × 0,18 EUR) 79,20 EUR. Stroški šestotožene stranke tako znašajo 9.182,39 EUR, sedmotožene pa 9.177,35 EUR. Pooblaščencu drugo in tretjetožene stranke se nagrada za zastopanje dveh strank poviša za 30 %, izdatki pa priznajo v pavšalni višini 40,00 EUR, kar z 22 % DDV znese 11.844,68 EUR.

23. Pritožbeno sodišče je tako spremenilo izpodbijano odločitev o stroških postopka (358. člen ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Stranke in stranska intervenienta krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, ostali pa zato, ker odgovori na pritožbo niso pomembno prispevali k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).