Jedro

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se, na podlagi 1. odstavka 54. člena ZTLR, služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let in lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. V obravnavanem primeru je pogoj dvajsetletnega dejanskega izvrševanja nesporno izpolnjen. Sporno pa je, ali sta tožnika temu nasprotovala. Skladno s sodno prakso je nasprotovanje podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z vožnjami ne strinja in jih ne dovoljuje. Omenjena določba govori zgolj o nasprotovanju. Iz nje ni mogoče sklepati, da je potrebno aktivno nasprotovanje (v smislu vložitve tožbe, fizičnega oviranja ipd.). S priposestvovanjem pridobitelj služnost dobi, ker uporablja tuje zemljišče v prepričanju, da mu pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno. V primeru solastništva služečega zemljišča zadošča, da služnosti nasprotuje eden od lastnikov služečega zemljišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 25. 11. 2009 sodišču predlagala, naj razsodi, da ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 3539/4, 3526/2, 3529/2 ter 3528 vse k.o. X, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 3524 k.o. X ter, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 3524 k.o. X, še posebej hojo in vožnjo preko navedene nepremičnine. Toženec je z nasprotno tožbo z dne 11. 03. 2010 od sodišča zahteval naj odloči, da v korist zgoraj navedenih nepremičnin in v breme nepremičnine parc. št. 3524 k.o. X obstaja služnostna pravica hoje in voženj z vsakovrstnimi vozili na severnem delu zemljišča po obstoječi makadamski poti v dolžini približno 50 metrov in širini najmanj 3 metre. Od sodišča je zahteval tudi, naj tožnikoma (po nasprotni tožbi toženca, v nadaljevanju tožnika) naloži, da tožencu (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) v roku 15 dni izročita listino na podlagi katere se bo opisana služnost vpisala v zemljiško knjigo.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo zahtevek za ugotovitev neobstoja služnosti, s sodbo pa zavrnilo celoten zahtevek iz nasprotne tožbe in ugodilo tožbenemu zahtevku za opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnikov na nepremičnini parc. št. 3524 k.o. X. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v celoti.

3. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, v katerem je ugodilo zahtevku tožnikov na opustitev posegov v njuno lastninsko pravico in v stroškovnem delu. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank ter ugodi zahtevku iz nasprotne tožbe. Podredno predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo leto začetka nasprotovanja oziroma je za svoje odločitve uporabilo argumente, ki so v nasprotju s podatki v spisu. Napačna je ugotovitev, da je tožeča stranka nasprotovala uporabi poti od leta 1971. Iz zaslišanja tožnikov izhaja, da sta se takrat zavedala, da toženec nima drugega dostopa do svojih nepremičnin in zato nista nasprotovala dejanskemu izvrševanju služnosti. Tožnica je celo povedala, da mu ni nikoli prepovedala uporabe poti, temveč ga je glede tega vprašanja vedno napotila na moža. Tudi zavrnitev vpisa v zemljiško knjigo ne pomeni aktivnega nasprotovanja v smislu 1. odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). S takšno razlago sodišče odvzema zakonsko možnost pridobitve služnosti na podlagi priposestvovanja. Tožnik je povedal, da v začetku ni bil zadovoljen z vožnjami po njegovi parceli, ker toženec ni sodeloval pri vzdrževanju poti. Iz tega izhaja, da je takrat služnost priznaval. 4. Razlogi s katerimi je sodišče pojasnilo, da je do nasprotovanja prišlo vsaj leta 1981, so pomanjkljivi in nepravilno ugotovljeni. Pričanje S.M v kombinaciji s pričanjem tožnikov tega ne dokazuje. Zaključek, da se M. pripovedovanje nanaša na postopek parcelacije, ki je potekal tega leta, je brez osnove v dejanskem stanju. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali in kdaj je bila pred letom 2004 opravljena kakšna parcelacija. M. je v tem delu izpovedi nezanesljiv, saj pove, da za nasprotovanje ni slišal od tožnika ter, da je zanj slišal po tem, ko so on, tožnik in toženec postavili mejnik. S tem je želel povedati, da ga prej ni bilo. Nasprotovanja tudi ni znal postaviti v časovni okvir. M. ni bil lastnik nobene izmed mejnih parcel. V postopku parcelacije tako ni bil udeležen. Ta je potekala na zahtevo M.B. ob delitvi parcele št. 3539. Takrat toženec sploh še ni bil lastnik parcele št. 3539/4. Tožnika sta povedala, da pred letom 1981 tožencu nista preprečevala uporabe poti. Tako tudi po parcelaciji, leta 1976, še ni bilo nasprotovanja. To niso pritožbene novosti. Gre le za odgovor na neugotovljena dejstva in ugibanja o dejstvih na katera je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev.

5. Sodbi manjkajo odločilni razlogi o zaključku, da sta tožnika izkazala nasprotovanje leta 1981. V dokazne namene je bilo izvedeno samo zaslišanje strank. Tožnika nista predlagala nobene listine, dokumenta, fotografije. Tudi ni bilo nobenega sodnega urejanja meje, razen parcelacije leta 2004. Enotno so priče in tožnika izpovedali, da je tožnik tožencu prepovedal uporabo poti in je postavil ovire na svojo pot med leti 1998 in 2002, ko je ta tlakoval dvorišče. Sodišče je popolnoma diskreditiralo pričo M.O zaradi njenega nepoznavanja zadev. Ker slednja ni lastnica je logično, da se nanjo, glede lastništva in urejanja meje, niso obračali. Njej ni nihče prepovedal uporabe poti.

6. Sodišče se pri odločitvi, da mora toženec v 15 dneh opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na sporni nepremičnini sploh ni vprašalo, kako bo odslej prihajal do svojih parcel. Do tega vprašanja se ni opredelilo. V tem delu je zato dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

7. Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Sodišče je tožbeni zahtevek deloma zavrglo, zato ne moremo reči, da je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela. Temu primerna bi morala biti tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo glede na uspeh v pravdi odločiti, kakšen delež stroškov je dolžna nositi katera stranka.

8. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožnikoma povrne stroške pritožbenega postopka.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dejansko izvrševal služnost hoje in vožnje po sporni poti od leta 1971 dalje. Nadalje je ugotovilo, da je do nasprotovanja izvrševanju služnosti prvič prišlo leta 1971, ko je prvo tožnik odklonil podpis listine, na podlagi katere bi se služnost vpisala v zemljiško knjigo. Drugič je do nasprotovanja prišlo leta 1981, ko je toženec kupil nepremičnino parc. št. 3539/4. 11. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se, na podlagi 1. odstavka 54. člena ZTLR, služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let in lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. V obravnavanem primeru je pogoj dvajsetletnega dejanskega izvrševanja nesporno izpolnjen. Sporno pa je, ali sta tožnika temu nasprotovala. Skladno s sodno prakso je nasprotovanje podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z vožnjami ne strinja in jih ne dovoljuje. Omenjena določba govori zgolj o nasprotovanju. Iz nje ni mogoče sklepati, da je potrebno aktivno nasprotovanje (v smislu vložitve tožbe, fizičnega oviranja ipd.). S priposestvovanjem pridobitelj služnost dobi, ker uporablja tuje zemljišče v prepričanju, da mu pravica gre, ker lastnik temu ne nasprotuje. Število nasprotovanj ni pomembno. Zadošča eno samo, če je to jasno in nedvoumno (1). V primeru solastništva služečega zemljišča zadošča, da služnosti nasprotuje eden od lastnikov služečega zemljišča (4. odstavek 15. člena ZTLR).

12. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do nasprotovanja nedvomno prišlo leta 1981, ko je toženec kupil parcelo št. 3539/4. Pritožbene navedbe, s katerimi poskuša izpodbiti verodostojnost priče MS (da nasprotovanja ni znal umestiti v časovni okvir, da je zanj izvedel šele po postavljanju mejnikov, da ni bil lastnik nobene izmed mejnih parcel, da ni sodeloval v postopku parcelacije in pri postavljanju mejnikov) so neutemeljene. Pričina izpoved je jasna, prepričljiva in v mnogih delih podprta z izjavami pravdnih strank in drugih zaslišanih prič. Na njeno verodostojnost kaže tudi dejstvo, da sprva ni želela izpovedati o tem kdaj in od koga je slišala za nasprotovanje. To je storila šele po opozorilu sodišča, da je to dolžna storiti, če niso podani razlogi iz 1. odstavka 233. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je zato M. izpoved pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno.

13. Pritožba navaja, da je izpoved M. nezanesljiva, ker za nasprotovanje ni slišal od tožnika. M. je res povedal, da je to, da tožnik nasprotuje vožnji, slišal od J., torej od toženca (v spisu na list. št. 80). To nikakor ne kaže na nezanesljivost izpovedi, niti ne dokazuje, da nasprotovanja ni bilo. Ravno obratno. Če je toženec priči povedal za nasprotovanje je očitno, da je bilo to dovolj jasno in nedvoumno, da se ga je toženec zavedal. Ravno to pa je bistvo pravnega standarda nasprotovanja (kar je opisano že v 10. točki te sodbe). Če je torej toženec sam povedal M, da tožnik uporabi poti nasprotuje, je jasno, da se vsaj od tega trenutka dalje, ne more več sklicevati na to, da nasprotovanja ni bilo. Očitno se je namreč zavedal, da le-to obstaja.

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da se pričanje M. ne nanaša na parcelacijo iz leta 2004 je logičen in obrazložen. Pri tej parcelaciji je šlo za urejanje meje med tožnikovo in toženčevo nepremičnino. S. M. in njegova mati v tem postopku zagotovo nista sodelovala (kar je povsem pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, na strani 21 sodbe). Zaključek, da je tudi pred letom 2004 prišlo do postopka parcelacije, izhaja iz M. in tožnikove izpovedi. Tudi pritožnik v nadaljevanju prizna, da je do takšne parcelacije prišlo. Trdi pa, da M. v tem postopku ni sodeloval, saj ni bil lastnik nobene izmed mejnih parcel. M. je izpovedal, da so bile parcele v lasti toženca, tožnika in njegove mame (ni trdil, da bi bil lastnik on). Povedal je tudi, da je bil pri prestavljanju mejnikov prisoten (postavili so mejnik in ga nato tudi liter spili – v spisu na list. št. 80). Sodišče nima razloga, da takšnim navedbam ne bi verjelo. Temu v postopku na prvi stopnji ni nasprotoval niti toženec. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na samo parcelacijo, na to kdaj se je postopek začel in na razloge zanj, pritožbeno sodišče zaključuje, da so za odločitev v obravnavanem postopku povsem nepomembne. Z omembo sporne parcelacije v sodbi je prvostopenjsko sodišče zgolj utemeljilo verodostojnost M. in tožnikove izpovedi ter časovno opredelilo od kdaj je priča nedvomno vedela za nasprotovanje. Poleg tega so tako priče kot tožnika povedali, da je do nasprotovanja prišlo po toženčevem nakupu parcele št. 3539/4 (leta 1981) in ne ob sami parcelaciji. Leto v katerem naj bi ta potekala zato za obravnavani postopek ni pomembno.

15. Glede pritožbene navedbe, da tožnica ni nikoli prepovedala uporabe sporne poti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta tožnika solastnika nepremičnine parc. št. 3524 k.o. X. Glede na določbo 1. odstavka 15. člena ZTLR imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar. 4. odstavek istega člena pa določa, da je za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov. Ustanovitev stvarne služnosti je takšen posel. To pomeni, da že nasprotovanje enega solastnika zadošča, da služnost ne nastane. Bistveno je, da je podano nasprotovanje prvo tožnika.

16. Prvostopenjski sodbi ne manjkajo odločilni razlogi o zaključku, da je tožnik leta 1981 nasprotoval uporabi poti. Sodišče je to dejstvo ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnikov ter prič M.S in A.F. Celo toženčeva žena, M.0 je povedala, da ne ve, ali je kdaj kdo nasprotoval uporabi poti (pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje še, da se sicer strinja z oceno, da je ta priča neprepričljiva). Da nasprotovanja ni bilo izhaja zgolj iz izpovedi toženca. Ta pa je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, neprepričljiva. Tu je potrebno še enkrat poudariti, da je toženec sam povedal M. za nasprotovanje (kar je natančneje obrazloženo že v 8. točki te obrazložitve). Pritožbene navedbe o tem, da slednjega ni bilo, so zato očitno neutemeljene.

17. Dejstvo, da tožnika za svoje navedbe nista predlagala nobenih listin ali fotografij ne pomeni, da nasprotovanje uporabi poti ni dokazano. Obstoj dejstev se lahko dokazuje z različnimi dokazi. Vsi dokazi so podvrženi prosti dokazni oceni. Dokaz z zaslišanjem strank in prič je dokaz, ki je bil v tem postopku izveden in ocenjen skladno z določilom 8. člena ZPP.

18. Sodišče prve stopnje je kot nasprotovanje uporabi služnostne poti štelo tudi nasprotovanje njenemu formalnemu izvrševanju, z zavrnitvijo podpisa listin, na podlagi katerih bi se služnost lahko vpisala v zemljiško knjigo. Pritožbi je pritrditi, da zgolj zavrnitev podpisa omenjenih listin ne predstavlja nasprotovanja dejanskemu izvrševanju služnosti.

19. Prvostopenjsko sodišče se je o vprašanju, kako bo toženec v prihodnosti dostopal do svojih parcel, izjasnilo v sodbi, na strani 21. Napisalo je, da se s tem ni ukvarjalo, saj je to za predmetno zadevo nepomembno. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnika sta s tožbo zahtevala opustitev poseganja v njuno lastninsko pravico na nepremičnini. Za ugoditev takšnemu zahtevku je potrebno ugotoviti, ali posegi obstajajo (kar je nesporno) in ali imajo pravno podlago. Toženec je trdil, da jo imajo. Z nasprotno tožbo je zahteval ugotovitev obstoja služnosti, ki je nastala s priposestvovanjem. Sodišče se pri odločanju o takšnem zahtevku omeji na ugotavljanje dejstev koliko časa je uporabnik gospodujočega zemljišča dejansko uporabljal služeče zemljišče in ali se je temu ravnanju lastnik služečega zemljišča kdaj uprl. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je. Služnost zato ni nastala. Za takšno odločitev je povsem nepomembno ali obstaja kakšna druga pot, ki bi vodila do gospodujočih zemljišč (2). To bi bilo potrebno ugotavljati zgolj v primeru, če bi se izkazalo, da je služnost nastala in bi zato sodišče odločalo o podrejenem zahtevku tožečih strank, naj se služnost zaradi spremenjenih okoliščin ukine (3). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko se z ugotavljanjem okoliščin, kako bo toženec odslej dostopal do svojih nepremičnin, ni ukvarjalo. Dejansko stanje v tem delu ni pomanjkljivo ugotovljeno.

Glede stroškov:

20. Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna. Kot merilo za odločanje je upoštevati uspeh strank v postopku in druge okoliščine primera. To omogoča sodišču, da sprejme odločitev, ki je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična (4). Tožeča stranka je delno zmagala v pravdi po tožbi in v celoti po nasprotni tožbi. Uspela je v bistvenem in pretežnem delu. Zavrženje dela tožbenega zahtevka na ugotovitev neobstoja služnosti zanjo ne predstavlja vsebinskega neuspeha v pravdi (5). Okoliščine primera v tej zadevi torej narekujejo odločitev, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

21. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil stroškovno nepotreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP morata tožnika zato sama kriti stroške odgovora na pritožbo.

(1) Tako tudi: VSL v sodbi II Cp 4205/2009 in v sklepu II Cp 340/97. (2) Tako tudi VSL v sodbi I Cp 148/99. (3) Tako tudi VSL v sodbi I Cp 1506/2009. (4) L. Ude, N. Betetto, idr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, str. 31. (5) Tako tudi VSL v sklepu II Cp 4846/2010.